S fotoaparatom skozi Škofjo Loko

Stol

Po predolgem času smo si končno spet privoščili enega dvatisočaka.

Paše iti sem zgoraj, na odprto, visoko, kjer so misli lepše :)

Pobesneli Max: Cesta besa

Najprej razčistimo: Postapokaliptični filmi niso za vsakogar. V njih je vse temačno, brezupno, vsak človek se bori samo še za sebe, in bori se vsak dan, kruto in neizprosno. Če to ni zate, potem pozabi. Za vse ostale pa:

Pobesneli Max: Cesta besa je eden od najboljših akcijskih postapokaliptičnih filmov. Ever!

Težko je vzeti legendarni film, zamenjati glavnega igralca in narediti nekaj, kar bo vredno originala. No, z Maxom jim je uspelo. Da ga je režiral isti genij kot originale, je vsekakor pomagalo. Najnovejši nori Max je preprosto fantastičen. V celoti izkorišča vse zmožnosti najsodobnejše tehnologije, 3D zmogljivosti nabije do skrajnosti in te posrka neposredno v dogajanje.

Zalotil sem se, da sem v kranjskem Cineplexxu sedel v krču, napet, popolnoma povezan v vsebino filmskega platna. Film te preprosto posrka, saj mu sape ne zmanjka od začetka do konca. nobenih nepotrebnih prekinitev ni, nobenega oddiha, ful gas od prve do zadnje minute. To je pravi film!

In čestitke kranjskemu Cineplexxu. Spet so pripravili krasno premiero, jo začinili s simpatičnim uvodom in predvsem v pravem stilu tudi zaključili - z nastopom  F&B Acrobatics, ki sta tako z akrobacijami kot s svojima frizurama popolnoma ujela stil filma :)

Ocena (od 1 do 5): 5

Jama pod Babjim zobom

Jama pod Babjim zobom je bila za nas veliko presenečenje. Nikoli nismo slišali zanjo, dokler ni prišel predlog prijateljev, da izkoristimo "dan odprtih vrat" in se z jamarji spustimo v to naravno lepotico.

Za razliko od klasičnih, turistično najbolj obleganih jam se do jame pod Babjim zobom ne moreš pripeljati z avtomobilom. Jama se namreč nahaja - meni še kako nenavadno - v hribih. Jama leži na nadmorski višini 1008 m, do njenega vhoda pa je potrebno premagati 350 m višinske razlike po gozdni poti.

Pot do jame je lepa, vseeno pa bo šlo brez treking čevljev z grobim podplatom težko. Med potjo boste najprej uživali v lepem razgledu, nato pa v tišini gozda.

Približno 300 m dolgo jamo krasijo lepe kapniške tvorbe, med njimi so kalcitni kristali, po katerih je jama najbolj znana. Posebnost so polžasto zaviti kapniki – t. i. helektiti – in veliki kalcitni kristali - t.i. skalenoedri, ki so redkost v Sloveniji.

Oglede omogoča Društvo za raziskovanje jam Bled, ki je jamo zaščitilo in uredilo poti ter električno razsvetljavo v jami.Med pogovori z jamarji hitro ugotoviš, kako zelo imajo to jamo radi in kako res želijo, da bi jama ostala nedotaknjena in ohranjena za prihodnje rodove.

Otočec

Lep je, lep in spokojen, tale Otočec.

Grotta Gigante in Trst

Današnji lep dan smo izkoristili za izlet čez mejo.

Grotta Gigante je res izjemno velika jama, pravzaprav ogromna podzemna naravna dvorana. Do včeraj nisem nikoli slišal za njo, pa čeprav jo imamo tako blizu doma. V njej sem se počutil, kot da bi vstopil v kraljestvo škratov iz Gospodarja prstanov.

Po obisku kraljestva teme smo si privoščili še uživanje v kraljestvu morja in sonca. Tokrat v Trstu, ki je prav ta dan gostil tudi zanimivo verzijo "vaterpola" ...

Teci, Rok, teci!

Že kar nekaj let sem večkrat začel teči. Občasno sem mukoma obul tekaške čevlje in odtekel od 5 pa tja do 7 kilometrov. Ker sem verjel, da je to dobro za zdravje, da te lahko sprosti in razveseli. Pa nekako nikoli ni šlo. Nikoli nisem doživel tistega "razodetja", ko stopiš na drugo stran, ko ti tek ni več nuja, ampak sprostitev.

Od novega leta naprej pa redno tečem. Če pet dni mine brez teka, ga začnem pogrešati, postanem tečen, in preprosto moram iti ven. Kaj se je spremenilo?

Prvega januarja sem stopil na tehtnico in doživel šok - številka se je obrnila tako visoko gor, kamor sem verjel, da nikoli ne bom prišel. Pa sem bil tam. Hrano obožujem in dieta ne pride v poštev. Če torej ne zmanjšaš vnosa, je edini preostali način, da povečaš porabo.

Potem sem dobil v roke knjigo Ultramaratonec. Prevzela me je in me motivirala. Če on zmore vse to, bom pa ja jaz zmogel vsaj delček tega ...

Nenazadnje sem padel še pod močan vpliv prijateljice, ki je vzljubila tek pred kratkim, in želela, da to veselje spozna še kdo drug.

Koktejl vseh teh okoliščin me je zvabil ven, na ceste, kolovoze in steze. Še vedno povsem rekreativno, pa vendar je danes desetka postala nekaj, kar zmorem za rekreacijo, še pred dvema letoma pa mi je bilo deset kilometrov nedosegljiva daljava.

In potem je prišlo od prej imenovane prijateljice še vabilo na Istrski maraton. Dokazano najlepši maraton v Sloveniji. Da bi prvič v življenju pretekel 21 kilometrov kar na javni športni prireditvi? Kaj pa vem. No, pa so me prepričali, in danes sem za to neizmerno hvaležen.

Istrski maraton je resnično najlepši tek v Sloveniji. Na čudovito sončno jutro se je v Izoli zbrala množica tekmovalcev, njihovih spremljevalcev in domačinov. Vsi so dogodek vzeli kot pravi praznik, dan veselja. Pozitivno vzdušje je bilo izredno nalezljivo! Seveda je bilo med tekači veliko tistih, ki so šli na čas. Ogromno pa nas je bilo tudi tistih, ki smo prišli praznovat. Med tekom smo se družili, klepetali, tujci so postali znanci, kilometri so pa kar izginjali pod nogami. In tako sem, ne da bi vedel kdaj, pretekel svojih prvih 21 kilometrov. Z nasmehom na obrazu in brez kakršnihkoli kasnejših stranskih učinkov. Bil sem krščen na najlepši možni način.

Še bom tekel. Nasmejan. Tja do sedmega kilometra me vsakdanje skrbi še dohajajo, potem pa počasi omagajo in ostanejo daleč zadaj. Od tam naprej sem samo še tukaj in zdaj. Korak za korakom, vdih in izdih, opazujoč čudovito okolico, ki nam jo vsak dan podarja Slovenija.

Svet je postal divji. Če čakaš, da ti bo podaril oazo miru, ne boš dočakal. Mir si moraš sam vzeti. Ker si ga zaslužiš. In najdeš ga lahko tudi v teku.

Krim

Danes smo se prvič odpravili na Krim. S tistimi svojimi stolpi se nam od daleč nikdar ni zdel privlačna pohodniška destinacija, a smo mu tokrat vseeno dali priložnost. In Krim jo je z obema rokama zagrabil, saj se nam je predstavil v krasni luči. Pot smo začeli v vasi Jezero, in že tu obstali z odprtimi usti. Tako blizu Ljubljane, pa taka idilična narava!

Sama pot je bila sicer dolga (poltretjo uro do vrha), a ravno zaradi dolžine je pot razpotegnjena in zato povsem enostavna, zelo primerna za družine. Edini izziv je motivacija, tako da zelo koristi, če se te poti lotiš v družbi prijateljev. Ob klepetu pot mine veliko hitreje.

Sam vrh s svojimi stolpi res ni privlačen, nasprotno pa je razgled (vsaj zdaj, ko drevje še ni ozelenelo) zelo lep.

Ob našem obisku je bil kar precejšen del Ljubljanskega barja delno poplavljen, kar je dodalo k slikovitosti razgleda.

Na poti se splača narediti desetminutni ovinek do Ledene jame. Zanimivost, ki v človeku vzbudi nekaj raziskovalnega duha ...

Skratka, Krim je vreden obiska. Ker je nezahteven in ker ti dovoli dovolj sape, da med potjo s prijatelji v pogovoru brez težav nadoknadiš, kar si prevečkrat zamujal.

Dean Karnazes: Ultramaratonec

Najdražja mi je iz knjižnice prinesla knjigo Deana Karnazesa s prav nič "seksi" naslovom Ultramaratonec, ki jo je v slovenskem prevodu izdala založba Sanje. Meni, ki že deset let začenjam s tekom. Vsako leto. Začnem, malo tečem, in neham. Meni, ki se mi zdi branje knjige o teku na istem nivoju dolgočasnosti kot branje športnih in kulturnih strani v Delu.

Kaj naj počnem s knjigo o teku? Sedim na kavču, oborožen s tablico čokolade, in berem, kako nekdo dolgočasno opisuje, kako teče? Teče in teče. Prestavlja eno nogo pred drugo in razmišlja, kako naj zdrži do konca. Bolj dolgočasne zgodbe si pač ne moreš predstavljati.

"Ali pač?", bi rekel moj sin. Ne vem, zakaj, ampak knjigo, ki je ne bi sam nikoli izbral na knjižni polici, sem vzel v roke. "Samo par strani preberem", sem si rekel. In sem obsedel. Z odprtimi usti, z napetimi nogami, ki so podzavestno tekle z Deanom. Z njim sem se smejal, z njim jokal. Izgubljal upanje in ga spet dobival nazaj. Knjiga se začne povsem drugače, kot bi pričakoval. Knjiga se nadaljuje čisto drugače, kot sem pričakoval.

Kako se knjiga konča? Za razliko od vseh knjig, ki sem jih kdajkoli prebral, se ta knjiga ni končala z zadnjo prebrano stranjo. To knjigo še vedno berem. Ne z oči, ampak z nogami. Ko sem jo prebral, sem se oblekel in šel na tek. In zdaj tečem. Tečem tako, da mi nekaj govori, da tokrat ne gre spet samo za še en začetek, ki se bo kmalu končal. Tokrat imam nekaj, kar prej nisem imel - motivacijo.

Najbolj me je v knjigi presenetil stil pisanja. Dean je velik športnik in uspešen finančni poslovnež. Nič od tega nima nobene zveze s slovnico ali pisateljevanjem. Pa je vseeno zmogel in znal najti stil, ki te pritegne. Knjigo se včasih bere kot triler, ki ti ne dovoli, da bi ugasnil luč in zaspal. Res je napisana mojstrsko, in s kar nekaj presenetljivimi preobrati. Že začetek je hud. Pa potem poglavje, ko si skoraj uniči zakon, in ga reši s tekom. Tekom preč od skušnjav, tekom nazaj k zvestobi. Tek osvobaja, tek sprošča, tek rešuje.

Dean je seveda "norec". Nikakor me ni motiviral v smislu, da bi me mikal kak maraton ali celo ultramaraton. Sploh ne. Motivacija, ki sem jo našel v knjigi, in me žene obuti tekaške copate, mi pravi: "Če on zmore preteči stotine kilometrov naenkrat, brez prestanka, potem bom pa tudi jaz zmogel narediti deset kilometrov". Pri meni deluje. Do sedaj sem vedno tekel pet, šest kilometrov. Po prebrani  knjigi sem kmalu pretekel trinajst kilometrov. Pa naslednji teden 14 kilometrov. In še teden dni kasneje 18 km. Brez težav. Z nasmeškom na obrazu :)

Zatorej: knjigo priporočam, a z opozorilom: stranski učinek branja te knjige je pogosto začetek tekaškega življenja.

Film Sladke laži (De vrais mensonge)

TV Slovenija mi je polepšala nocojšnji večer s predvajanjem fantastičnega filma "Sladke laži". 

Francozi res obvladajo filmsko industrijo, brez posebnih efektov znajo biti zgolj z zgodbo in načinom igre prikupni, zabavni, zaljubljeni in žalostni. Vse to v istem filmu, kjer se smeješ in jokaš. Audrey Tautou, Nathalie Baye in Sami Bouajila so v svojih vlogah nenavadnega ljubezenskega trikotnika izjemni! Toplo priporočam ogled filma!