Korzika (šesti dan): Calvi, Figarella, Porto

Včeraj sva tule gledala na nočno panoramo mesta, danes sva Calvi spoznala še brez nočne krinke. 

Včerajšnji večerno/nočni Calvi naju je toliko navdušil, da sva se odločila spoznati ga tudi podnevi. Po zajtrku sva podrla šotor, avto prestavila na vhod v kamp (Gorenjci pač vedno iščemo brezplačne parkinge) in se sprehodila v mesto. 

V kampu so prespali tudi lastniki starih motorjev. Kako mogočno so priropotali mimo najine parcele!

Calvi: par metrov vzpona, pa te pričaka lep pogled na mesto. 

Calvi: življenja polne mestne ulice.

Korzika navdušuje, ker je, tako kot v Sloveniji, toliko različne narave dostopne na tako kratkih razdaljah. Predvčerajšnjim sva šla na najvišji vrh Korzike, v visokogorje, včeraj ležala na peščeni plaži, danes pa se najprej sprehajala po prijetnem obmorskem mestu, le dve uri kasneje pa že plezala po ozkem bregu gorske reke Figarelle, uživala v miru njene soteske in se kopala v kristalno čisti reki. Figarella je kot naša Nadiža, pa je takih "Nadiž" seveda na Korziki še kar nekaj.

Viseči most čez reko La Figarella.

Raj na zemlji!

Osvežujoča kopel v kristalno čisti reki.

La Figarella.

Pozno popoldan sva se iz notranjosti dežele, iz tesne soteske, spet odpeljala na morje, na zahodno obalo. Zadnji del poti naju je nagradil s fantastično ovinkasto panoramsko cesto nad morjem. Vožnja z veliko začetnico!

Pogled z obcestnega parkirišča.

Korzika je gora, ki raste iz morja. 

Goveja klasika na korziških cestah.

Vidiš to cesto, vklesano v skalo?

Izven sezone je ta cesta zagotovo pravi raj za kolesarje. Je pa treba imeti kondicijo za vse klance!

Ko v daljavi vidiš avto, se splača potrpežljivo počakati na širšem delu ceste, drugače se hitro lahko kaj zagozdi. 

Roadtrip, kot se šika!

Pogled na Porto, najin današnji cilj.

Porto je bil najin naslednji cilj, in da šok sprememb ne bi bil prevelik, ponuja Porto kar paket "dva v enem". Kamp leži v bližini "gorske" reke, ki v zavetju svoje soteske nudi prijetno senco, le malo nižje pa se ta reka izliva v morje, ki v Portu spet ponuja fantastično in zelo fotogenično peščeno plažo. 

Porto: slikovita plaža z utrdbo.

Porto: slovo dneva.

In še pregled današnje poti z morja prek celine nazaj na obalo:

Najino potepanje šestega dne na Korziki: Iz obalnega mesta v sotesko gorske reke, pa spet na morje. 

Korzika (peti dan): Calvi

Calvi: prelepa plaža, nekaj minut vožnje oddaljena od mesta. 

Po včerajšnjem vzponu na Monte Cinto, najvišji vrh Korzike, je bil danes čas za počitek na plaži. V največji poletni vročini se bi takih plaž izogibal, tako zaradi pomanjkanja sence kot zaradi gneče, ampak v predsezoni, kar konec junija na Korziki zagotovo še je, so pa te plaže prav prijetne.

Iz notranjosti je do najine prelepe plaže v Calviju samo dobra ura prijetne vožnje. 

Plage de Calvi je plaža po najinem okusu. Našla sva jo skorajda po naključju, načrtovala samo enourni postanek in prijeten skok v morje, nazadnje sva pa tu ostala večji del dneva. 

Calvi: plaža po najinem okusu, še posebej zahvaljujoč senci, ki sva jo našla. 

Nato sva se odpeljala do kampa v Calviju, postavila šotor, si skuhala večerjo in se nato zvečer peš iz kampa sprehodila še do mesta Calvi.

Pogled na Calvi na najini poti ob obali iz kampa v mesto. 

Calvi: glavna promenada.

Calvi: taki trenutki so najlepši. Po naključju sva naletela na ulični koncert izjemne skupine in za eno uro obstala. Uživala sva v lokalnih skladbah in priredbah svetovnih uspešnic v izvedbah, kakršnih še nisva doživela. 

Lahko noč, Calvi!

Korzika (četrti dan): Monte Cinto in Asco

Monte Cinto: pogled z vrha.

Na hrvaški obali so nas v kampih zjutraj, tik preden se je začel delati dan, zbujali pijani "zombiji", ki so se glasno vračali z nočnih zabav. Tokrat pa sva bila midva tista "zombija", ki sta se sicer trezna, a precej krmežljava, tik pred sončnim vzhodom trudila čim bolj tiho in neopazno oditi iz kampa Cabanella. Današnji cilj je bil Monte Cinto - korziški "Triglav", in tako kot za osvojitev ponosa naših hribov je tudi za korziškega velikana najbolj varno začeti čim bolj zgodaj. 

Sončni vzhod na parkirišču smučišča Haute Asco.

Monte Cinto je torej to, kar je za nas Triglav. Vzpenja se 2.706 metrov nad prelepimi obalami Korzike. Midva sva se iz kampa z avtom odpeljala do velikega parkirišča na majhnem smučišču Haute Asco na nadmorski višini 1.450 metrov. Cesta do sem je primerna tudi za kolesarske navdušence nad klanci.

Pot najprej vodi skozi očem prijazen gozd ...

... kmalu pa se drevesa umaknejo lepim skalam, med katerimi te pozdravi ledeno hladna voda.

Kljub zgodnji uri na parkirišču nisva bila edina, na poti proti vrhu pa sva srečevala predvsem tiste, ki so hodili po slavni korziški planinski transverzali GR20. 

GR20: transverzala po Korziki od severa do juga. 

Oprtani s precej težjimi nahrbtniki kot midva so s počasnejšim korakom že od daleč dali vedeti, da je za njimi že veliko kilometrov, pred njimi pa prav tako še več dni hoje. Vsekakor naju je GR20 zamikala in upam, da nama bo nekoč usojeno, da jo prehodiva tudi midva. 

Nad gozdno mejo.

Na vrhu je bilo precej manj ljudi, kot na Triglavu, pa še prostora je več, tako da se lahko sprostiš in uživaš v razgledu in miru. 

Monte Cinto: na vrhu. 

Monte Cinto je od naju zahteval dobrih osem ur hoje (do vrha in nazaj), na kateri sva premagala 13 km razdalje in 1.700 višinskih metrov. Kdor je že bil na Triglavu, bo Monte Cinto zmogel brez težav, saj je pot tehnično precej lažja in krajša. Ves čas pa razvaja z lepimi razgledi, zato sva se do avta vrnila vsa nasmejana.

Skalno kraljestvo.

Na prelazu, kjer počivajo pohodniki po GR20.

Voda, ujeta med skale.

Nižje ko greš, več je spet zelenja. 

Vooodaaa!

Monte Cinto: dobrih osem ur hoje (iz Haute Asco do vrha in nazaj), 13 km razdalje, 1.700 višincev.

Na poti z avtomobilom nazaj v kamp Cabanella sva se ustavila še v dolini Asco in si privoščila osvežujoče kopanje v prelepi reki. 

Asco: soteska tik ob cesti.

Prelepa reka!

Redne spremljevalke cest na Korziki: svobodne krave, ki ne poznajo ograj. 

Po vrnitvi v kamp Cabanella sva si privoščila zasluženo kosilo, noč pa sva namesto v šotoru preživela v drevesni hoški sredi kampa, še malo bližje zvezdam :)

Hotel drevesna hiška v kampu Cabanella.

Korzika (tretji dan): Saint Florent, Plage de l'Ostriconi

Saint Florent na severozahodu Korzike.

Tretji dan sva spoznavala severozahodno obalo Korzike. Iz krasnega kampa U Sole Marinu sva se najprej odpeljala v najbližje, zgolj deset minut vožnje z avtom oddaljeno mestece Saint Florent.

Saint Florent leži na stičišču, kjer se najbolj "divji" severni del Korzike Cap Corse na svojem jugozahodnem delu zlepi z otokom. Taka majhna, stara mesteca nama vedno pašejo za umirjen sprehod.

Najin naslednji cilj je bil obiskati prvo od številnih "must see" plaž, ki jih je na Korziku res ogromno.

Iz kampa prek Saint Florenta do plaže Ostriconi.

Do plaže Ostriconi (Plage de l'Ostriconi) se je treba malo dlje sprehoditi skozi naravo, tudi skozi malo bolj "barjanski" del.

Ko na koncu poti zagledaš plažo, se ti nasmeh razleze po vsem obrazu. Sicer si ne predstavljam, kako sredi najhujše poletne vročine turisti na taki "puščavi" najdejo svoje veselje, ampak zdaj, ko vročine še ni bilo, je taka plaža res prijetna. 

S plaže naju je popoldan pot vodila v notranjost Korzike. Sorodniki so nama priporočili Camping Cabanella, preprost kamp sredi narave (sicer tik ob glavni, a večinoma prazni cesti), ki ga vodi simpatična (po mojem mnenju) bivša hipijevka. Nasmejana gospa, ki po kampu hodi bosa. 

Camping Cabanella.

Pod kampom teče reka, ki nama je zvečer ponudila osvežujočo kopel in nama obljubila prijeten spanec. Ta bo danes kratek, ker greva jutri na korziški Triglav - Monte Cinto. Camping Cabanella je izvrstno izhodišče, saj je tik ob cesti, po kateri se z avtom odpelješ na izhodišče planinarjenja. 

Pogled z najine parcele v kampu na cesto. Krave so pogoste sprehajalke na korziških cestah. Svobodna bitja. 

Prijetna plaža tik pod kampom.

Četrti dan sva splezala na najvišji vrh Korzike - Monte Cinto. Zapis o tej dogodivščini si lahko prebereš tukaj ...