Apulija (Apuglia): Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Monopoli

Alberobello

Današnji dan sva v Apuliji posvetila kolesarjenju. Kolo je res krasno prevozno sredstvo. Dovolj počasno, da ti ob poti ne uide nič zanimivega, dovolj hitro, da v enem dnevu vidiš veliko, in dovolj okretno, da se pripelješ v še tako staro in ozko mestno središče.  

Avto sva parkirala pod Alberobellom, "turistično pastjo", ki s svojimi slikovitimi hišami vsako leto privabi trume turistov z vsega sveta. Vsi pridejo sem pogledat znamenite hiše "trulli". Preproste, majhne in nenavadne s svojo pojavo res privlačijo poglede. 

Tako kot marsikaj drugega na tem svetu so tudi trulli taki, kot so, zaradi ljube davkarije. Ker so trulli zgrajeni na suho, brez uporabe malte, so imeli upravičeno status začasnih zgradb, ki se jih da hitro porušiti, in kot taki so bili oproščene davka. Oktobra je sprehod skozi vas prijeten, ker je turistov zelo malo. 

Po spoznavanju mestnih ulic sva si zaželela nekaj več odprte narave. Tako sva zajahala najina bicikla in se po prijetnih poteh med polji odpravila proti Locorotondu.

Locorotondo je eno od mest v "dolini Trulli", stoji na manjšem hribčku nad zeleno ravnino in - klasika - navduši s svojimi starimi mestnimi uličicami. Od Alberobella je oddaljen prijetnih 10 kilometrov bicikliranja. 

Od Locorotonda sledi sedem kilometrov poti do mesta Martina Franca:

Od tu sva se vrnila nazaj k avtu, parkiranem v Alberobellu. Naredila sva lep, 36 km dolg krog s 375 metri klancev:

Popoldan sva se z avtom odpeljala v slavni Monopoli. No, globalno najbrž ni tako zelo slaven, ampak mene spominja na meni najljubšo igro iz otroštva, ki ima enako ime. 

Mestna plaža pod obzidjem Monopolija. 

Tule pa je zapis naslednjega dneva najine dogodivščine ...

Apulija (Apuglia): Bari, Polignano a Mare

Na poti proti Bariju so razgledi s ceste krasni.

Četrti dan najinega "road tripa" po peti italijanskega škornja naju je pot vodila v Bari in Polignano a Mare. Po dveh dnevih šotorjenja sva bila od sedaj naprej odvisna od Bookinga, saj je konec oktobra odprtih kampov malo, zgodnji in vlažni večeri pa so naju odvračali od šotorjenja. Vsakodnevno dopoldansko čakanje, da se šotor posuši, bi namreč preveč zarezalo v časovnico poti, kjer sva sedaj planirala, da vsako noč prespiva v drugem kraju. 

Bari: mestna mačka.

Najprej torej Bari. Glavno mesto Apulije, pristaniško mesto in mesto sv. Nikolaja. Miklavža. V starem delu hitro pozabiš na velikost mesta in se sprostiš tako, kot v vsaki italijanski vasi. 

Palazzo Mincuzzi.

Opoldanski počitek.

Promenada v Bariju.

Bari: Castello Svevo ali švabski grad.

Za konec Barija pa še zaslužena sladica v kavarni Martinucci. Če boš kdaj v Apuliji, le poišči katero od kavarn iz te verige. Navdušijo vsakega prijatelja sladkarij! Jaz sem se zaljubil v brioche s sladoledom. 

Dobrote iz kavarne Martinucci. Priporočava!

Zdaj pa pot pod noge  oz. avtomobilska kolesa. Naslednja postaja: Polignano a Mare. Obmorsko mestece s prijetnimi starimi ulicami, predvsem pa neverjetno mestno plažo, stisnjeno med ulice.  Ker sva prišla pozno popoldne in brez kopalk, sva si obljubila, da se naslednji dan vrneva, saj kopanje sredi mesta vsekakor morava doživeti. Pa čeprav smo oktobra!

Polignano a Mare: fantastična mestna plaža!

Stopnice iz mesta k plaži.

Polignano a Mare: mesto leži dobesedno nad morjem.

Polignano a Mare: mestna plaža je lepa tudi zvečer. Konec oktobra si tudi tako pozno še videl kako glavo v morju. 

Že drugi brioche s sladoledom in smetano danes. Martinucci je zakon!

Kaj pa sva počela naslednji dan? Preberi tukaj ...

Apulija (Puglia): Peschici, Vieste

Prazna pot proti mestu Peschici.

Tretji dan najinega potovanja po Apuliji sva se v kampu prebudila v sončno, a še malo hladno jutro. Takoj, ko je na najino parcelo posijalo sonce, pa je postalo prijetno toplo in tudi vlaga na šotoru se je hitro začela sušiti. Krasen dan torej za kolesarski izlet iz kampa v zalivu Molinella do mesteca Peschici! Do tja vodi (vsaj oktobra) prazna asfaltna cesta s številnimi manjšimi klanci. Samo mesto ni nič posebnega, obenem pa je to spet eno prijetno staro mestece z ozkimi ulicami, znotraj katerih se je prijetno malo izgubiti.

Za kosilo sva se vrnila nazaj v kamp v zalivu Molinella. Ni lepšega kot "odprta kuhinja" pred šotorom! Potem pa spet v morje, oktobra še vedno paše!

Zaliv Molinella.

Po kopanju sva šla lovit zadnje ure sonca v bližnji Vieste, kjer sva dočakala še en prijeten večer.

Vieste: mestna plaža.

Vieste: pogled z mesta na plažo.

Vieste ob slovesu dneva.

Vieste odhaja spat ...

Preberi si tudi zapis od naslednjega dne najinega potepanja ...

Apulija (Puglia): San Giovanni Rotondo, Monte Sant Angelo, Molinella, Vieste

Drugi dan se je najino odkrivanje Apulije pravzaprav šele zares začelo. Po včerajšnji dolgi poti od doma do pete italijanskega škornja so naju zdaj čakali dnevi, ko bova na malo kilometrih iz ure v uro lahko odkrivala nove čudovite kraje. 

San Giovanni Rotondo: stopnice k začetku Križevega pota. 

Začela sva v mestecu San Giovanni Rotondo, ki je povsem na vrhu liste katoliških romarjev iz vse Italije, pa tudi od drugod. Tu je namreč v samostanu živel in delal legendarni sveti Pij. 

Stara cerkev ob samostanu.

Kip sv. Pija v stari cerkvi.

Stara cerkev ob samostanu. 

V njegovo novozgrajeno romarsko cerkev se iz dneva v dan zgrinjajo množice, kar pa presenetljivo obiskovalcu ne prinese nobenega drenjanja med ljudmi. 

San Giovanni Rotondo: nova romarska cerkev.

Cerkev je bila namreč postavljena z mislijo na tako visoko število obiskovalcev, zato se je tudi v času nedeljske maše, ko sva jo obiskala midva, izjemno tekoče napolnila in po koncu tudi brez težav spraznila. Še štadioni nimajo tako dobro izvedene logistike premikanja ljudi!

Eden od številnih vhodov okrog celotne cerkve, ki omogočajo tekoče gibanje množic.

Sv. Pij v boju s hudičem.

Vrsta vernikov pred kipom sv. Pija. Vsi čakajo, da bi se ga dotaknili. 

Iz romarskega središča San Giovanni Rotondo naju je pot vodila na Monte Sant Angelo. 

Monte Sant Angelo.

Monte Sant Angelo je še eno od številnih lepih, malih italijanskih mest s prijetnimi uličicami. 

Tudi sem se zgrinjajo verniki, saj je sredi mesta jama s svetiščem, posvečenim nadangelu sv. Mihaelu.

Jama s svetiščem, posvečenim sv. Mihaelu

.

Po dopoldanskem "romarskem turizmu" sva se prestavila v zaliv Molinella blizu mesta Vieste. Tu sva namreč našla enega od redkih oktobra še odprtih kampov. Najnižje jutranje temperature so obljubljale dovolj toplote za udobno spanje v šotoru. Ob nekaj avtodomih sva bila midva seveda edina s šotorom :)

Molinella: kamp.

Lep in čist kamp leži ob prijetni peščeni plaži, na drugi strani zaliva pa se vidi mesto Vieste. Seveda sva si privoščila tudi poznooktobrsko kopanje. Prav nič junaško ni bilo, saj je bilo morje še vedno prijetno toplo!

Slabi plati kampiranja konec oktobra sta dve: zelo hitro pade noč in z njo pride vlaga. Takrat pred šotorom ne moreš več sedeti, zato sva se odločila večer preživeti na sprehodu skozi bližnje mesto Vieste. 

Te zanima, kaj sva počela naslednji dan? Klikni tu ...