Portorož

Danes smo bili v Portorožu. Tam smo srečali pravo poletje, čez 30 stopinj v zraku in vsaj 22 stopinj v vodi. In srečali smo gnečo, ki se je že bližala sezoni. Z Ireno sva si prisegla, da nas do jeseni sem ne bo več. Gneča, vročina brez sence, hrup, za vse to sva očitno postala prestara. Najine prave počitnice najdeva ob rekah, v hladni senci dreves, v miru krajev, ki jih turizem še ni ujel.

Tudi Heli najbrž ne bo imela nič proti taki odločitvi. Kljub vročini jo namreč nismo spravili v morje. To ni zanjo ...

Heli zna plavati!

Saj vem, menda znajo vsi psi plavati, a vseeno za našo psico nisem bil čisto prepričan ...

Živimo namreč blizu reke Kokre, zato ima dovolj priložnosti za vodna veselja. Pa od jeseni, odkar je z nami, še ni stopila v vodo. Morda je voda premrzla, morda se vode boji, morda pa ne zna plavati, mi je švigalo po glavi ... Do danes, ko smo končno spoznali resnico.

Na nedeljskem sprehodu smo bili spet ob reki. Pa je stala na bregu, namenoma spuščena z vrvice, če bi morda le šla v vodo ... Vodo je spet gledala od daleč, kazalo je, da bo spet tako, kot je vedno - nič vode. Kar naenkrat pa, kot bi jo nekaj pičilo, se je pognala z najvišjega dela brega, meter nad vodo, poletela dva metra daleč in "ČOF!" štrbunknila na najgloblji del reke. Skok je bil tako močan, da se je potopila. Mene je skoraj kap zadela, saj tega nisem pričakoval. Če bo že enkrat končno šla prvič v vodo, sem si predstavljal, da bo to počasi, previdno, centimeter za centimetrom, ne pa takle horuk!

Gledal sem v vodo. Kje je pes? Se bo utopila? Na srečo je bila njena glava takoj spet zunaj in prav lepo je zaplavala nazaj k bregu, se otresla in se obnašala, kot da ne bi naredila nič takega. O, zame pa to je bilo nekaj takega, nekaj zelo posebnega -Heli zna plavati! Spoznanje meseca!

Pasji preval

Inštruktor v osnovni pasji šoli, sicer vodnik reševalnega psa, nam je pojasnjeval, da učenje trikov večinoma nima nobene uporabne vrednosti, da pa je eden od najboljših načinov za nadgrajevanje odnosa med lastnikom in psom. Kaj psa pri trikih učiš in kako, je stvar posameznika, pomembno je le, da je to učenje igra in da se prek nje pač ukvarjaš s svojim psom.

In tako mi je včeraj popoldan, ko sem po osemurnem sedenju v pisarni končno doma prišel na toplo pomladansko sonce, med vadbo ukazov prišlo na misel, da bi morda tudi Heli naučil kakšen trik. Kako in katerega? Pojma nimam, ker tega nikoli nisem počel.

Ravno med tem razmišljanjem se je Heli ulegla na hrbet, da bi jo božal po "podvozju". S tem mi je dala super namig - naučil jo bom delati "preval". S pasjim priboljškom v roku je trajalo samo 5 minut, pa je že razumela, kaj želim. Moje iskreno navdušenje nad opravljenim prevalom je bilo tako očitno, da je potem še z večjim veseljem vajo delala naprej. Videla je, kako sem tega otročje vesel, in zato z veseljem ponavljala.

Danes sem ponosen in važen. Ker imam psico, ki zna na ukaz narediti preval :)

Bodi pošten, prijazen, zanesljiv

Ker je Heli moj prvi pes, sem se zaradi sebe in seveda tudi zaradi psice takoj vpisal v pasjo malo šolo. Na moje veliko presenečenja pa spoznavam, da se ob učenju pasjih veščin zraven učim še veliko o življenju na sploh. Večina pravil odnosov med človekom in psom namreč lepo deluje tudi v vsakdanjem življenju.

Tako gre tole: pes mora v svojem gospodarju najti prijatelja in zaveznika. Vedeti mora, da bo pri tem človeku vedno našel varno zavetje pred tegobami sveta. Gospodar ga bo vodil v pravo smer, ga opozarjal na napake in ga učil delati prav. Obenem bo vedno pošten, nikoli mu ne bo delal krivice. Napaka bo sprožila upravičeno in obvladovano grajo, dobro delo bo sprožilo takojšnjo pohvalo in nagrado. Pri svojem gospodarju mora pes najti topel, prijazen dom.

Lepo, kajne? In zakaj bi bili taki samo do psov? Ali si naš sočlovek ne zasluži enake obravnave? Seveda si jo, samo žal ne hodimo v tako malo šolo odnosov med ljudmi. Pa bi morali. Ker bi bil potem svet lepši.

Ponosen!

Danes sva jo dobila in se takoj že prijavila naprej, v osnovno šolo. Uživava!

Vse pohvale Klubu vodnikov reševalnih psov Kranj, res so dobri!

Popoln začetek popoldneva

Danes se je zgodilo nekaj izrednega. Z Ireno sva iz službe prišla brez otrok, ker jih je mama peljala na sladoled. Jaz te enourne priložnosti ne bi znal izkoristiti, pa imam k sreči ob sebi Pametnejšo. Ta se je takoj začela preoblačiti in mi samo rekla: "Tečt greva!" Prvič letos skupaj, drugič ali tretjič v življenju skupaj ...

In sva šla. Smo šli, saj je šla še Heli zraven. Prvič ta teden sem zagledal nebo, ko se je na delu nebeškega stropa oblak raztrgal in namignil na modro lepoto, ki jo je skrival nad sabo.

Super je bilo! Zasnežena, tiha polja, svež zrak, najdražja pa ob meni zasopla kot da bi ... :) No, saj veste ...

Fantastično, kako so najlepši trenutki življenja drobne minute ali ure tam, kjer nič ne stane. Za srečo ne potrebuješ denarja, samo Najdražjo in čas.

Le ta presneti pes ... Udiralo se ji je pod nogami, eno uro smo tekli ... In se ni utrudila. Nič! Halo?! Tega psa sploh ne znam zdelat! In to mi je všeč!

Premagan strah

Čudovito je delati z ljudmi, ki obvladajo svoj posel. Točno to se mi je zgodilo v Zavetišču Horjul, kjer smo našli našo Heli. Lastnica zavetišča obvlada svoj posel in dobro pozna "svoje" pse. Tako je imela tudi glede Heli povsem prav, ko je rekla, da nas z njo čaka delo, ampak da ji zapuščeno življenje na ulici ni pustilo nobenih nepopravljivih posledic. Veseli me, da je imela prav.

Eno od bremen preteklosti, ki jih je Heli nosila v sebi, je bil strah pred drugimi psi, ki jih je srečala na ulici. Prvi dan se je na sprehodu prestrašila še nekega cucka, velikega komaj kaj več od moje roke od prstov do komolca. Potem pa je šlo počasi na boljše, bolj, ko se je družila s psi na ulici in v pasji mali šoli, bolj jih je sprejemala.

Danes nas je zelo razveselila, ko je na svoj vrt spustila sosedovo psico, prav tako najdenko. Več kot eno uro sta se lovili in igrali, in nobenega strahu ni bilo več. Do danes je bila namreč tudi do sosedove psice zelo zadržana, včasih celo prestrašena, Zdaj je tega očitno konec. Super! Pa še utrudila se je, da zdaj vsa zadovoljna počiva.

Heli, prostor!

V pasji šoli se zadnji mesec učimo tudi ukaza "prostor". Ob tej besedi naj bi se pes ulegel na tla. Žal pa mi pri Heli ta ukaz ne deluje. Kadarkoli sem ji ukazal "prostor", me je samo pisano gledala, potem pa se je obrnila in odšla drugam. Za moj ukaz ji ni bilo mar.

Danes pa je zadeve prevzel naš devetletni Filip. Niti malo nisem verjel, da mu bo uspelo. Pa je vseeno poizkusil, s "klikerjem" in pasjimi piškoti, tako kot vedno doslej tudi jaz. Meni ni nikoli uspelo. Filipu je uspelo takoj!

Naša Heli se zdaj zna pravilno odzvati na ukaz "prostor". No, ja , vsaj takrat, kadar ji to ukaže Filip ...

Aja, kliker, to je pa majhna reč, ki ob pritisku odda zvok, "klik", ki psu pove, da je nekaj naredil dobro:

Pesjanka!

Doma sem, z dvema bolnima otrokoma. Sem v svoji najnežnejši, najprijaznejši verziji. Sem spada seveda tudi kuhanje bolniškega kosila. Rižota s piščančjim mesom je bila v načrtu. Pa sem najprej pridno narezal surovo piščančje meso. Na drobne koščke, samo najlepše dele mesa, vse ostalo je šlo v koš za smeti. Potem sem prižgal štedilnik, da bom meso popekel.

Zazvonil je gsm. Služba, novinarka. Samo par minut sem bil v vzporednem svetu. Kmalu sem bil nazaj v kuhinji, pripravljen, da dam meso v posodo. Meso? Kakšno meso?! A ni bil na kuhinjskem pultu še pred tremi minutami kup najlepšega možnega piščančjega mesa, nasekljan na drobne kose? Ja, bil je. Ampak zdaj je bilo tam samo še 6 majhnih koščkov mesa. Najmanjših koščkov. Blizu pa pes. Z najbolj nedolžnim pogledom na svetu, seveda.

Pesjanka!!!! V koooočoooooo!!!!!

Danes bo za kosilo brezmesna rižota. Zvečer pa najbrž še driska. Ker dvomim, da bo surovo meso naši pesjanki povzročilo kaj lepega. Prebavne motnje pa najbrž res.

Grrrrrrr!

Pasji pozdrav, najlepši pozdrav

Prideš domov iz službe. Izčrpan. Zraven tebe žena, izcuzana od službe. Zraven tebe otroci, utrujeni od šole. Nekaj težkega je v zraku. Kot oblačno vreme, za katerega ne veš, a se bo spremenilo v nevihto ali pač vseeno morda v sončen dan. In potem to krdelo nekam mrkih obrazov doma pozdravi pasja lepotica Heli. Iskreno, prisrčno, totalno nasmejana. Vriskajoča od prvinskega veselja nad preprostim dejstvom, da si prišel. Ne obremenjuje se s tvojo službo, plačo in drugimi skrbmi. Zadostuje ji, da si. In to tudi zelo opazno pove.

Oblačno vreme v duši in na obrazu človeka zdrži samo še dve sekundi. Nato posije sonce. In vse je v redu. Pasja radost je neubranljivo nalezljiva.

Fotografija: Jakob (6 let)

Kako se je Heli spoprijateljila z avtom

Današnji dan mi bo ostal v spominu ne kot zadnji dan novoletnih počitnic, ampak kot prvi dan, ko je naša psica Heli pri svojih osmih mesecih starosti končno le premagala strah pred našim avtomobilom. Takole je bilo:

Avto je bil za Heli vedno bav-bav, ki se ga je treba na daleč ogniti. No, na žalost to velja samo za domači avto, tistih na cesti se ni nikoli bala in bi brez povodca že večkrat končala pod avtomobilskimi kolesi. Ampak tale temno modri hudič na domačem dvorišču, tega se je pa izogibala na daleč. Še posebej grozljivo je bilo, ko je ta jeklena mrcina odprla zadenjsko odprtino, ki jo ljudje imenujejo prtjažnik, in so ljudje začeli groziti, da mora Heli v to grozečo luknjo. Ni šanse! Je Heli raje počepnila, se polulala in nato obrnila in šla preč.

Tako smo jo pač vedno znova dvigovali in nosili v avto. Do danes. Kdo ve, zakaj je bilo danes drugače. Ob klicu v prtljažnik se je sicer spet pripravila na lulajoči počep, a si takoj zatem premislila in skočila v prtljažnik, kot da bi to počela že vse življenje. In po končanem dolgme sprehodu je spet brez težav skočila v avto. Super! Naš avto očitno ni več bav-bav. Zakaj, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, a pri lepih stvareh itak ni prav pametno spraševati, zakaj so tu. Boljše jih je zagrabiti in uživati v njih.

Aja, ko smo ravno pri uživanju, kljub strahu pred prtljažnikom pa Heli že ves čas med samo vožnjo uživa, gleda skozi okno in seveda laja na vsakega psa, ki ga kje med vožnjo zagleda. Je kar trajalo, da sem se navadil na ta lajež, sprva me je parkrat kar pošteno prestrašila ...

Horjulska copatarica

Zadeva: Javno pismo - pritožba

Spoštovani upravni odbor zavetišča Horjul!

S tem pismom izražam ogorčen protest nad zavajanjem javnosti, ki ga vršite v vašem zavetišču. Pred prevzemom psice Heli ste mi zagotavljali, da gre za navadnega mešanca, po genih še najbolj podobnega lovskemu psu. No, vsaka resnica slej ko prej pride na dan, in tako je tudi Heli pokazala svoj pravi obraz in vas postavila na laž. Ob tem močno protestiram! Bil sem namreč močno zaveden. Včeraj smo spoznali resnico - Heli nikakor ni nobena mešanka, ampak čistokrvna psica copatarica.

Obrazložitev: V soboto sem si v Prešernovem gledališču v Kranju ogledal super predstavo Muca copatarica in podobnost z domačimi razmerami je preveč očitna. Otrovi in odrasli drug drugega pri nas doma namreč vseskozi sprašujemo: "Kje so moji copati?" In odgovor je na dlani - če jih nisi skril dovolj visoko, jih je odnesla psica copatarica. Heli, seveda. Kjerkoli najde prostoležeč copat, ga zagrabi in odnese. Včeraj je doživela vrhunec, ko je odnesla OBA copata našemu staremu očetu in ju preselila nadtropje više. In danes to nadgradila, saj je odnesla copat, ki sem ga, vsaj tako sem mislil, varno skril na okensko polico meter nad tlemi.

Skratka, Heli je dokazano čistokrvna horjulska psica copatarica, ne pa neka mešanka. A je tako ljubka, da kljub pritožbi ne razmišljamo o reklamaciji. Bi bilo pa pošteno, da bi nam njeno pasmo razkrili že ob prevzemu, ne pa, da to izvemo šele sami.

S spoštovanjem,

Jest.

Pasja mala šola

Šola se nikoli ne konča. Po vsakih šolskih počitnicah je sledilo novo šolsko leto, po vsaki zaključeni šoli je sledila nova šola. In zdaj, ko sem formalno izobraževanje obesil na klin, me v šolo vozi življenje samo. In pa Heli. Ta me je pripeljala v pasjo šolo.

Razlog za vpis v pasjo malo šolo sem bolj jaz kot pa Heli. Ker je ona moj prvi pes, vem, da jo ne znam vzgajati. In zato potrebujem strokovnjaka, da me bo vodil. Torej sva se s Heli vpisala v šolo.

Danes sva bila drugič tam. Tako kot v vsaki šoli z vsakim novim pridobljenim znanjem še bolj vem, kako malo vem. In zato pridno poslušam. Heli pač ne. Ona ima preveč dela z drugimi psi in z raziskovanjem poligona. V tej šoli sem jaz piflar, ona pa upornik. A imava posluh učitelja, ki naju zna individualno usmerjati v pravo smer. Tudi sicer je fino, da imajo v skupini vedno samo 6 psov, zato je skupina obvladljiva. Sploh prvi pogoj, da sem izbral to šolo, pa je njihov poudarek na nenasilni vzgoji. Psa nagradi za dobro delo, ne pa, da ga tepeš za slabo delo. To mi je všeč in tako želim delati tudi jaz.

In dela naju s Heli čaka veliko. Ob tem bova oba postala pametnejša, izkušenejša in zato boljša. Vseskozi pa je to učenje prijetno opravilo. Je nekaj, kar mi ne predstavlja še ene od mnogih obveznosti, ampak prijetno izpopolnitev življenja.

Kaj Heli zna

Ko je Heli prišla iz zavetišča k nam, je bila seveda zelo plašna. Niti iz sobe v sobo ni upala iti. No, danes je to že preteklost, saj je psice polna vsa hiša. Tako sem na njene prve dneve nelagodja že skoraj pozabil. Včeraj pa sem se na vse to spet spomnil, ko sem med papirji najstarejšega sina našel bel list papirja. Na njem je Filip naredil cel projekt, temelječ na opazovanju Helijinega obnašanja.

Kljukice so se ob sobah pojavljale postopoma. Vsakič, ko ji je uspelo premagati strah in vstopiti v novo, zanjo do takrat še neznano sobo, je dobila tako kljukico.

Danes Heli vse to zna!

Teci, punca, teci!

Včeraj sva s Heli malo bolj zares preizkusila, če bom z njo morda lahko tekel (jogiral). Sva šla na polurni lahkotni tek. Tekel sem previdno, vseskozi sem jo opazoval in iskal znake, da ji s tem škodim. Pa znakov ni bilo. Še huje, edini, ki je začel kazati znake utrujenosti, sem bil jaz!!! Punca ima noge očitno ustvarjene za tek. Na povodcu je ona vlekla mene in ne obratno. Niti za trenutek se ni ustavila, niti enkrat samkrat ni pomolila jezika iz gobca, z nikakršnim znakom ni dala vtisa, da jo tek kakorkoli utruja. Še huje, sopel in hropel sem samo jaz in bil zelo vesel, ko sva končno prišal domov. In tam, spuščena na vrtu, je punca takoj oddivjala okrog. Kot da bi mi hotela reči : "No, končno, zdaj lahko res tečem hitro, ne pa tako počasi, kot ti skozi mesto!" Očitno bo Heli tista, ki bo dajala hitrejši tempo, ne jaz!

Vrnitev odpisane preproge

Danes, ko smo se vrnili z dolgega zimskega sprehoda, smo preprogo vrnili na njeno mesto pod jedilno mizo. Pred kratkim smo jo pospravili, ker se je Heli parkrat nanjo polulala. Zadnja dva dneva, ko smo bili brez preproge, je ubožica povsod iskala kakšen nadomestek, udobno ležišče, pa razen postelj ni našla enakovrednega nadomestka. Danes, po dveh urah uživanja na zasneženih travnikih, je punca res potrebovala prostor za počitek. Ker hoče biti vedno z nami, njena kletka seveda ni prava rešitev. In zato se je preproga vrnila. Heli je njeno vrnitev takoj hvaležno izkoristila. Kako bi ji mogli odreči tako veselje?

Zimsko veselje

Sploh ni treba iti daleč, da lahko neizmerno uživaš. Tudi 15-minutni sprehod do hriba zadostuje za čudovito popoldansko dogodivščino na snegu:

Pasji lahko noč

Ko je konec dneva, pride Heli v spalnico preverit, če bi nocoj morda lahko spala pri nama. Tako lepo pogleda, nasloni glavo na posteljo ... Kako lepi so taki zaključki dneva!

Seveda že vnaprej pozna odgovor: "Heli, ne, pojdi v kočo!" In mirno odide spat v kletko. Je pač poizkusila, probat ni greh ... :) Fajn punca je!

Zakaj so naša tla najlepša?

Tla v naši hiši so zadnje čase boljša, kot so bila prej dolga desetletja. Redno, vsak dan, jih namreč mažemo s posebnim sredstvom. Gre za prijetno toplo, obarvano tekočino, katere temperatura je podobna telesni temperaturi živih bitij, natančneje sesalcev. Vsebuje aditive, ki zagotavljajo tlom večji sijaj, daljšo obstojnost in vsebujejo še antialergene. Nanos vršimo po naključnem izboru enkrat tu, enkrat tam, in ob razlilčnih urah dneva. Za izvedbo je zadolžena Heli, ki to delo jemlje skrajno resno, vestno in odgovorno. Aja, še ime tega sredstva: drage dame in gospodje, predstavljam vam - pasji urin ...

Obojesmerno stopničenje

Obojesmerno stopničenje je strokovni izraz za fizkulturni dosežek, ki ga je naša nova družinska članica Heli dosegla danes. Bil je peti dan njenega bivanja pri nas in drugi, ko je morala biti 9 ur sama. Zagotovo jo je mehur že mučil, a se ji tokrat nisem ponudil, da jo nesem navzdol po stopnicah in ven. Samo vrata na hodniku sem pustil odprta in že čez kakšno minuto se je prvič, ne da bi ji jaz kaj rekel, previdno začela spuščati po stopnicah navzdol. Pa ven, na vrt, opravit svoje potrebe.

Da obojesmerno (gor in dol) stopničenje ni nič takega, je dokazala s tem, da se je danes še štirikrat sprehodila po stopnicah gor in dol.

Zaenkrat torej velja, da nam pri Heli vsak dan prinese nov uspeh.