Madeira (sedmi dan): Česa še nisva naredila?

Po petih nočeh na tanki blazini sem se presenetljivo hitro navadil na udobje postelje in brez prekinitev preživel mirno hotelsko noč. Takoj, ko sem odprl oči, pa se je v zavest prikradla misel, da je danes najin zadnji dan popotovanja po Madeiri. Možgani takoj začnejo delat inventuro po seznamu želenih krajev, poti in dogodivščin, opažajo, da je del neodkljukanih želja daljši od uresničenih, in se začnejo boriti z dilemami, kaj od neuresničenega vseeno še stisniti v zadnji dan. 

In tako sva šla še zadnjič nekatere stvari na Madeiri delat prvič. Prvič sva šla na hotelski zajtrk. Kljukica narejena. Prvič sva se pogovorila z lokalnimi osli. Pametni delujejo, čeprav jih seveda ne razumeva. So pač lokalni osli. Kljukica narejena. 

Prvič sva šla na 10 kilometrski pohod po Ekološkem parku Funchal. Kljukica narejena. Namesto lepih razgledov sva dobila najprej meglo in veter, nato pa še konkreten dež. Aha. Torej sva šla prvič po madeirski naravi še v dežju in prišla nazaj k avtu premočena do kože. Torej vključno z gatami. Kljukica narejena. 

Prvič sva šla h ogromnem kipu Jezusa Kristusa in se ob njegovih nogah skozi terase kaktusov sprehodila do lepega razgleda (ja, takoj po dežju se je vrnilo sončno poletje). Kljukica narejena. 

Prvič sva šla v glavno mesto Funchal. Kljukica narejena. 

Prvič sva se peljala z gondolo nad glavnim mestom, iz starega mestnega jedra v botanične vrhove v hribu visoko nad mestom. Kljukica narejena. 

Prvič se nisva smela kopat, ker je bila plaža zaradi visokih valov zaprta. Kljukica narejena. 

Prvič sva prisostvovala delu pogrebne maše v madeirski katedrali, ki jo je vodil sam škof. Kljukica narejena. 

Prvič sem doživel, da je hotela Irena videti nogometaša. In ga je videla. Samega Ronalda! Stal je zelo nepremično. Kljukica narejena. 

Prvič je Irena kupovala sadje, ki ga jaz ne po imenu ne po videzu ne poznam. Kljukica narejena. 

Prvič sva pila Poncho. Beli rum iz trsnega sladkorja s sokom. Mmmm, zelo dobro, hmmmm, zelo alkoholno. Kljukica narejena. 

Zadnjič sva šla tankat. V enem tednu sva porabila cca dve tretjini celega tanka goriva. Madeira je majhen otok. Madeira je čudovit otok, še posebej za ljubitelje narave, ki ne šparajo svojih nog. Kljukica za odličen dopust narejena. Hvala ti, Madeira, ker si. 

Dan prej sva se vrnila nazaj v civilizacijo ...

Madeira (šesti dan): Smrdljivca se vrneta v civilizacijo

Boca das Voltas

Lepo se je zbuditi sredi narave, v miru in tišini, ki ga surovo prekine grozljiv krik spoznanja, da je kampiranja po petih nočeh konec. 

Canical

Da v recepciji hotela zaradi preveč naravnih vonjav ne bi poklicali veterinarske inšpekcije , sva se šla najprej temeljito namočit na peščeno plažo v Canical. Zaradi velikih, a nedolžnih valov je bil tu cel žur. Staro in mlado, vsi smo postali otroci, ki smo skakali v valove, se jim pustili premetavati, smeha je bilo vsepovsod polno. Nazadnje sva kar celo dopoldne ostala tu. Ko so se ostanki prvinskega življenja v naravi z naju odtajali, sva jih odgnala še z brezplačnim tušem na plaži in se pogumno odpeljala v hotel. Zadnje dve noči bova očitno gospa in gospod :) V hotelu sva se uradno stuširala (z žajfo!) in odšla na ogled bananovih vrtov. 

Madeirske banane jeva že ves teden. So bolj trdne, hrustljave in bolj rumene kot tiste iz naših trgovin. Boljše so. In zdaj razumeva, kako rastejo. 

Kamor seže pogled, povsod banane. 

Potem sva si pa v obmorskem mestu Camara de Lobos privoščila še vrhunsko večerjo. 

Camara de Lobos.

Ribji brodet je bil izvrsten, prav tako zeleno vino, le za sladico je žal tokrat res tudi pri meni (najbrž prvič v zgodovini) zmanjkalo prostora. So nama dali brodeta za tri osebe. Natakar je to pojasnil: saj vem, da imamo velike porcije, ampak ni hujšega,kot če gre človek lačen iz gostilne. 

Vrhunski ribji brodet.

No, zdaj grem pa pod tuš in ležat v čisto pravo posteljo. Imam kar tremo pred civilizacijo ...

Včeraj sva se zbudila na najlepši lokaciji najinega potepanja po Madeiri ...

Madeira (peti dan): Nabiranje peškilometrov

Ponta São Lourenço.

Noč je bila tiha in mirna, zbudila sva se pa v raju, na skrajnem vzhodnem delu Madeire, torej na pravem mestu za sončni vzhod. Šotor sva pustila v divjem legalnem kampu in v mraku odšla proti najvišjemu vrhu tega rta. Seveda so se tudi tudi že nabirali ljudje. Kot kaže, je bila Madeira v času najinega obiska v top sezoni, spremljanje sončnih vzhodov pa obvezen del programa. 

Zanimivo, da je vzpon na oba vrhova, ki sva ju omenjala prej, precej lažji kot pa "sprehod" po rtu. Tu so poti manj izdelane, kmalu pa postane tudi zelo vroče. 

Puščica označuje najin kamp. 

Po vrnitvi v "kamp" sva pospravila šotor, se šla skopat v prijetno toplo morje in nato odpešačila poldrugo uro daleč nazaj do avta. 

Sonce je že tako žgalo, da sva si privoščila enormne količine Brise (portugalske pijače, podobne fanti) in Coca Cole,da sva dobila nazaj malo energije. 

Nato sva šla na en res super 10 km pohod (5 km v eno smer, po isti poti nazaj) po stezi, ki vodi direktno nad neverjetnimi klifi. Tudi tu je bilo turistov zelo veliko. 

Ko sva se vrnila k avtu, sva bila tako prešvicana (ponoči pa spet ne bova imela kopalnice), da sva šla v mestu Porto da Cruz še v mestni bazen. Vstopnine ni bilo, bazen je klasičen s ploščicami, polnijo ga pa valovi. Voda je zgledala umazana, potem je pa Irena opazila, da je to samo črna vulkanska mivka, ki jo valovi mečejo v bazen. Ob najinem obisku so bili valovi tako visoki in s tem že nevarni, da so v tistem delu bazena, ki je odprt proti morju, kopanje prepovedali. Najprej sva mislila, da nam reševalec za brez zveze teži, že minuto zatem pa je priletel tak val, da bi vse v tistem delu bazena zabil v tla. Ob enem valu je voda poplavila še vse površine okoli bazena, s tem pa tudi del najinih oblačil.

Porto Cruz: bazen, ki ga z morsko vodo polnijo naravne črpalke - izjemno visoki valovi. 

Prijetno osvežena po kopanju in občudovanju valov sva šla še na zadnji današnji pohod, 40-minutno grizenje kolen do Boca das Voltas, v najin zadnji divji uradni kamp. Ta leži na travnati planjavi ob gozdu z razgledom na morje. Tu sva spet sredi narave, prvič pa v kampu čisto sama. No, ena miška še leta naokoli :)

Boca das Voltas - prvič povsem sama sredi narave.

Dan prej sva šla na najvišji vrh Madeire ...

Jutri se smrdljivca vrneva v civilizacijo ...

Madeira (četrti dan): Bruhal nisem, sem šel pa na najvišji vrh

Pico do Arieiro: vsi so šli gledat sončni vzhod. 

Jah, noč ni bila fina. Slabo mi je bilo, in zato sem bil posledično šele po 11:00 sposoben za novo pot. Vsaj Irena je šla na Pico do Arieiro (10 min vožnje od "kampa") na sončni vzhod. Sodeč po prometu na cesti ob kampu je šlo tja gor še tisoč avtomobilov ... 

Razgled s Pico do Ariera.

Najin nocojšnji divji legalni kamp z domačinkami. 

Opoldne sva se odpravila na najvišji vrh Madeire, Pico do Ruivo. Od parkinga do vrha je celih 280 višincev :)  

Na Madeirski Triglav vodi tlakovana pot. 

Potem je bil pa že večer in treba se je bilo odpraviti na dobro uro dolg pohod z nahrbtniki na skrajno vzhodni rt Sao Lourenco. 

Tam naju je čakal nov hotel pod vsemi zvezdami, ki sva se ga res zelo veselila, saj je sodeč po slikah res obetal pravo izkušnjo narave. 

Od tega divjega uradnega kampa je minuta do plaže, kar sva s pridom izkoristila. Ker tudi tu ni ne stranišč, ne tušev, je bilo morje prav odlična "banja". Pasalo je preznojen zaplavati v Atlantskem oceanu. Sicer je tak tuš slan, a vseeno fin. 

Ko sva prišla sem, je bila tu v majhnem šotoru samo mlada čedna Čehinja. Blazno se naju je razveselila, ker se je bala, da bo tu spala sama in jo je bilo že malo strah, tako da je za pogum odprla že drugo malo pločevinko piva. No, nazadnje se je mali camping prostor povsem zapolnil. Prišla sta dva Čeha, spet sva pa srečala še najine tri naključne spremljevalce, tri blazno simpatične srbske študente, ki se po Madeiri premikajo z busi in peš. 

Včeraj sva premagala muhasto vreme in na drugem najvišjem vrhu Madeire doživela prelep sončni zahod ...

Jutri bova spala na skrajnem vzhodu Madeire ...

Madiera (tretji dan): Ko te vreme spravi ob živce

Danes dopoldan sva bila prava turista. Dolgo sva spala in počasi zajtrkovala, saj sva čakala, da bi se po nežnem nočnem dežju šotor vsaj malo posušil. Potem sva šla pa na dve krasni plaži v mestu Seixal. 

Naravni bazen v Seixalu, kjer vodo zadržuje visok betonski zid. Pa ni dovolj visok, da ne bi valovi občasno divje udarjali po plavalcih. 

Prva je spet narejena z betonskim zidom, valovi napolnijo ta "bazen" in potem uživaš. No, za naju se je reševalec iz vode prestrašil. Ko sva visela na zidu,ki loči bazen od oceana, je prišel ogromen val in naju odnesel najbrž dva metra nazaj in pod vodo. Ker je Irena uspela ob tem še zavpiti, se je vpisala v maloštevilni klub pivcev Atlantskega ocena. Ni zgledalo, da ji paše ...   

Prelepa obala Madeire. 

Na poti do avta pa srečava mesarja, ki ima ob trgovinici žar, na katerem ti sproti spečejo meso, in to s takim razgledom, da si zaslužijo dva plusa! Super sva se najedla 😋

Potem sva šla pa naprej na drugo plažo, na vulkansko črno mivko... Spet so dogajanje popestrili valovi, vsi smo postali igrivi otroci! 

Na robu plaže je tekel naravni tuš. Nimam pojma, od kje se je vzela prijetna čista voda🤔

Ja, in na tej plaži se je začela najina popoldanska živčna vojna. Hotela sva končno v hribe, pa je kazalo na meglo in dež. Super, greva še enkrat v gozd čarovnic Funal, da bova končno videla drevesa v slavni megli. Eh, ne, spet je sijalo sonce in ena ura vožnje ǰe bila odveč. 

Potem sva pa guglala vse mogoče web came in napovedi, in vse so se strinjale, da sončnega zahoda v hribih danes ne bova doživela. 

Ne vem, zakaj sva se vseeno odpeljala na Pico do Arieiro, drugi najvišji hrib Madeire. Še tik pod vrhom je bila megla, na vrhu pa - soooonce! 

Pico do Arieiro, drugi najvišji hrib Madeire.

Do vrha vodijo - stopnice!
Nič čudnega, da turiste kap zadane na našem Triglavu, če so navajeni takih poti. 

In tako sva doživela najprej hojo po neverjetnih stopnicah (kot bi pot na Triglav tlakovali), nato pa še sanjski sončni zahod. 

Vreme je na Madeiri res neverjetno muhasto. V eni vasi ob morju dež, v sosednji pa sonce. Vremenske napovedi zato res težko držijo. 

No, zdaj greva pa spat. Šotor sva postavila v legalnem divjem kampu sredi narave. Zastonj je, le prijaviti se moraš oblastem prek interneta. Žal pa nimajo wc-jev ali tušev. Tako da jutri ne bova preveč dišeča. 

Večerja v legalnem divjem kampu. 

Včeraj sva spoznala prelepe peš poti ob vodnih kanalih ...

Naslednji dan sva šla na najvišji vrh Madeire in prespat na skrajni vzhod ...