Kolesarski izlet: Lago di Tenno in Pregasina

Za take razglede se splača gristi kolena!

Najin teden dni trajajoč dopust na severnem delu Gardskega jezera sva danes začinila s kolesarskim izletom. V kampu sva sedla na bicikla, najprej zagrizla v kolena do jezera Tenno, se od tam spustila v Rivo del Garda in nato odpedalirala do Pregasine po legendarni Stradi della Ponale. 

Vzpenjanje po cesti nad Arcom. Tu te avtomobili ne bodo motili!

Blagodejna voda po prvem delu vzpona. 

Ville del Monte.

Na prvem delu poti naju je najbolj očarala prijetna vasica Ville del Monte s svojimi čarobnimi uličicami. 

Ville del Monte.

Jezero Tenno je bil cilj dopoldanskega dela poti. Navdušilo je na tej točki, kjer se pokaže v svoji najlepši luči:

Lago di Tenno.

Od jezera sva  po kosilu s polnima želodcema kolesarsko dogodivščino nadaljevala s prijetnim spustom do Rive del Garda.

Nazaj v Rivi del Garda.

Iz Rive del Garda naju je popoldan čakal drugi vzpon dneva, po znameniti cesti Strada della Ponale. Dolgo nazaj so jo z izjemnimi napori izklesali v goro, po izgradnji moderne ceste pa je stara zamrla, dokler jo niso odkrili športno nastrojeni turisti. Zdaj je to obvezna destinacija vsakega kolesarja, ki obišče te kraje. Nikar pa se nanjo ne povzpni s cestno specialko, vsaj makadamkar naj bo ...

Vzpon iz Garde po fantastični Strada della Ponale.

Strada della Ponale: obvezen cilj vseh kolesarjev.

Strada della Ponale, v ozadju Riva del Garda.

Kam so to klesali cesto?!

Madonna di Pregasina.

Gardsko jezero, v ozadju Riva del Garda. 

Dih jemajoč pogled s severa proti jugu Gardskega jezera. 

Strada della Ponale: vračanje navzdol v Rivo del Garda.

Tole je bil eden od kolesarskih vrhuncev mojega življenja kar se tiče uživancije! V petih urah sva prekolesarila dobrih 50 kilometrov in zgrizla za dobrih 1.100 metrov klancev, vmes pa nabrala nešteto razgledov in lepih spominov. 

Ena najlepših kolesarskih poti, kar sem jih do sedaj doživel! Na večjem delu poti nobenih avtomobilov, prelepi razgledi in krasne poti, ki pa zahtevajo kolo, primerno za slabe ceste. 

Arco: Ferrata dei Colodri

Nad Arcom, dovolj blizu obeh kampov, da greš do izhodišča kar peš, je ferata dei Colodri. Zelo enostavna, povsem turistična pot, a vseeno ne bodite kot tisti turisti, ki sem gor lezejo v navadnih supergah. Ti si obuj pohodne čevlje, na glavo obvezno sodi čelada, okrog pasu pa samovarovalni komplet (ki ga resnici na ljubo prav veliko ne potrebuješ). Bodimo za zgled drugim, kar se varnega obnašanja v hribih tiče!

Ferrata dei Colodri.

Pogled na Arco in Gardsko jezero.

Ferata omogoča lepo krožno pot. Prvi del je nezahtevna ferata, na vrhu je lep razgled, nato pa te nezahtevna krožna pot po ovinku pripelje nazaj v kamp. Vsega skupaj je za poldrugo uro hoje, krog je dolg 4 kilometre in zahteva zgolj 200 metrov vzpona. 

Krožna pot se začne s ferato Colodri: hiter in kratek vzpon, ki mu sledi daljše nezahtevno spuščanje k izhodišču.

Riva del Garda in Arco (Italija)

Spredaj ob obali je Riva del Garda, iz nje vodita lepa cesta in ločena dvosmerna kolesarska pot v Arco, ki stoji zadaj v zavetju gora. 

Arco in Riva del Garda sta italijanski mesti, ki ju ne morem prehvaliti. No, pa začnimo malce širše, na severu Gardskega jezera. Tam sta torej dve luštni mesti. 

Riva del Garda in Arco: bisera na severu Gardskega jezera.

Riva del Garda je kot Portorož, z lepo plažo, odličnim vetrom za surfarje, mondenimi ulicami, neštetimi trgovinicami s turistično "šaro" in gosti, oblečenimi po najnovejši mestni modi. Čeprav je Riva obalno mesto, pa je obenem tudi izhodišče za nekaj lepih planinskih poti.

Pogled na Rivo del Garda.

Riva del Garda.

S kolesom iz mesta Arco v Rivo del Garda.

Le malo naprej proti severu, proti hribom (med Rivo in Arcom je speljana čudovita dvosmerna kolesarska cesta) pa stoji Arco. Arco je kot Kobarid ali Bovec. Spet lepe ulice, trgovinice večinoma posvečene "outdoor" opremi, pred lokali pa spet gostje, oblečeni po najnovejši modi - ampak za razliko od Garde tu gostje nimajo na sebi najnovejših mestnih oblačil, ampak vrhunske športne hlače, majice in jakne. 

Pogled na Arco.

Arco varuje pravljični grad na hribu.

Vsi smo navijali za Janjo, ne glede na državo! Nič čudnega, saj je najbrž polovica gostov plezalcev.

V Arcu boste težko našli trgovino, ki ne ponuja gorniške opreme.

Središče Arca s cerkvijo.

Bralni kotiček nad Arcom.

Za kolesarje je odlično poskrbljeno!

Tudi zvečer je Arco poleti poln ljudi. V ozadju nad mestom bedi grad. 

Arco ponuja utrujenim športnikom prijeten način za povrnitev izgubljenih kalorij. 

Tako Riva del Garda kot Arco ponujata gostom raznolike možnosti za prebivanje: kampe, apartmaje in hotele. Vsekakor pa se splača teh krajev izogibati avgusta, takrat je gneča največja, cene prenočišč pa temu primerne. 

Obe mesti priporočam vsem ljubiteljem narave. Na tako majhni razdalji boste težko kje drugje našli ferate, nešteta urejena naravna plezališča, dolge pohodniške poti, raje za srfarje, prijetno plažo za počitek po pohodu, odličen sladoled, prijazne ljudi, vrhunsko kolesarsko infrastrukturo, krasne kampe z bazeni ... Kjerkoli boste spali, boste od tam vse lahko "obletali" s kolesom, zato vam za obisk teh krajev toplo priporočam, da gre z vami tudi kolo. Tega si sicer lahko tudi izposodite tudi v kateri od številnih izposojevalnic. Aja, pa če se želite postavljati s svojim navadnim ali električnim kolesom višjega cenovnega razreda: v Arcu je takih biciklov toliko kot v mondenih mestih dragih avtomobilov :) 

Kompotela in Košutna

Krvavec poznamo predvsem kot smučišče pozimi in vedno bolj tudi kot kolesarsko "igrišče" poleti. Je pa to tudi izhodišče za kakšno zanimivo planinsko turo. Pa tu ne mislim tiste klasične nedeljsko-turistične "z gondolo gor pa peš malo po smučišču", ampak pravo planinsko turo. Recimo na Kompotelo in Košutno. 

Planina Koren.

V najinem tokratnem primeru se z avtom zapelješ po cesti na Krvavec in parkiraš na (plačljivem) parkirišču na planini Jezerca.  Od tam te lepa pot pelje mimo planine Koren na Kompotelo, od tam potem na Košutno in nazaj na planino Koren. Tu se lahko po isti poti kot zjutraj vrneš nazaj k avtu, ali pa, tako kot midva (ker je dan še mlad) pot podaljšaš še do smučišč na Krvavcu. Ta pot zahteva dobre štiri ure hoje (brez vključenih počitkov) , pot je dolga 12 km in zahteva dobrih 900 metrov vzpona. 

Plaz je kočo na Korenu krepko premaknil s temeljev ...

Alternativna, še daljša pot bi te s planine Koren najprej peljala na Košutno, iz nje na Kompotelo, od tam pa na Vrh Korena, Veliki Zvoh in čez krvavška smučišča nazaj na izhodišče na planini Jezerca. Vse tri variante so lepe, vsako priporočam, izberi si pač tisto, ki ti najbolj ustreza glede časa in kondicije.

Tudi junija se v hribih še najde sneg ...

Kraljevski razgledi.

Tule pa je gps sled najine poti:

Izhodišče na planini Jezerca. Mimo planine Koren na Kompotelo, Košutno, še enkrat na planino Koren in čez smučišča na Krvavcu nazaj na izhodišče.

Gradiška Tura in Nanos

Tokratni predlog za izlet zahteva od človeka že nekaj kondicije, a ga nagradi z lepimi razgledi. Najin današnji cilj je bil Nanos, a sva ga želela obiskati po kaki drugi poti. Zato sva ta pohod na Nanos raztegnil na 24 kilometrov dolgo krožno pot.

Najprej sva si privoščila nekaj adrenalina na odlični ferati na Gradiško Turo. 

Z vrha naju je potem v nadaljevanju na poti proti Nanosu čakala povsem drugačna, nezahtevna pot. Strme skale je zamenjalo zelenje in prelepe travniške cvetlice. Vsekakor pa tu ne pozabi na dovolj vode v nahrbtniku!

Tole je bila res lepa krožna pot! Ta prelepi dan nama je podaril slabih osem ur krasne hoje, med katero sva skupaj nabrala za dobrih 1.200 metrov "višincev" in še veliko več lepih spominov.

Krožna pot: Gradiška Tura in Nanos.