torek, 30. april 2019
Luzern
Iz Europa - Parka nas je tretji dan našega prvomajskega potovanja 2019 pot v skladu z željo prepotovati čim več evropskih držav vodila v Švico. Dopoldan smo si ogledali Renske slapove, popoldan pa mesto Luzern.
Luzern ponuja prijeten sprehod po mestnih ulicah, z obveznim prečkanjem reke Reus prek mostu Kapellbrucke, ki spada med najbolj fotografirane motive v Švici.
Most je lesen, zgrajen v 14. stoletju in kasneje opremljen s slavnimi slikami na lesenih ploščah.
Renski slapovi
Najprej smo si šli pogledat Renske slapove. Ponašajo se z nazivom "največji slapovi v Evropi", vendar je treba dodati, da gre pri veličini za širino, ne pa višino slapov.
Zatorej velja, da so to res največji, ne pa najlepši slapovi v Evropi. Tudi v Sloveniji imamo, po mojem mnenju, lepše slapove. Renskih slapov torej ne priporočam za ogled kot samostojne destinacije. Če se boste vozili kje blizu, je pa ogled vreden krajšega ovinka.
ponedeljek, 29. april 2019
Europa - Park
Zahvaljujoč temu, da smo šli na pot do Europa - Parka že dan prej (poglej objavo iz Strassbourga), smo jutro lahko začeli počasi in se pred vrati Europa - Parka znašli spočiti.
In kako prav smo se odločili! Europa - Park je ogromen, poln dogajanja, kjer ne mislim samo na zabaviščne "stroje", ampak tudi na predstave, ki so bile meni še bolj všeč. Kar nam ni bilo všeč, so bile pa vrste. Čeprav smo nalašč prišli v park na delovni ponedeljek, so bile vrste pred atrakcijami dolge. Ne vem, kdaj je pravi dan za obisk tega parka, ampak splača se iskati kak datum, ko bo gneče manj. Škoda je skoraj polovico časa zapraviti v vrstah, namesto na res dobrih atrakcijah.
Je pa Europa - Park po Gardalandu in Legolandu zanimiva sprememba, saj živi in diha z drugačno zgodbo evropskih držav, zato je vreden obiska. Žal pa med po državah poimenovanimi tematskimi parki nismo našli Slovenije ...
Mene je sicer od atrakcij najbolj navdušil leseni vlak smrti. Najprej zaradi svojega videza, potem pa tudi med vožnjo z njim, saj zelo dobro slišiš in čutiš, da se pelješ po leseni progi. Fino!
nedelja, 28. april 2019
Strassbourg
Če iščeš idejo za prvomajske počitnice, izvoli en predlog ...
Za prvomajske počitnice 2019 smo si zaželeli končno obiskati zabaviščni Europa - Park. Da bi finančno malo bolj opravičili dolgo pot, smo jo začrtali tako, da bi na poti obiskali čim več zahodnoevropskih držav v čim krajšem času. Tako smo naredili en lep krog čez Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Švico in Italijo. Ja, cel kup držav, ampak logistično zelo obvladljivo, saj leži Europa - Park blizu Francije in Švice.
Prvi dan smo morali narediti največ kilometrov, do Europa - Parka. Nekateri gredo od doma sredi noči, pa si potem še isti dan privoščijo zabaviščni park. Nam se je zdelo to vseeno preveč. Da pa ne bi prvi dan doživljali samo avtoceste, smo naredili majhen ovinek in obiskali Strassbourg, ki je od Europa- Parka oddaljen samo 55 kilometrov. S tem smo prvič v življenju kot družina vstopili v Francijo.
Strassbourg nas je prijetno presenetil. Čeprav ga poznamo predvsem kot mesto evropske birokracije, se nam je predstavil kot lepo staro mesto s prijetnimi uličicami. Strassbourg ponuja užitkarski sprehod, še posebej v nedeljo, ko iz mesta izgine gneča in divji poslovni utrip.
Štiri ure so dovolj za ležerno spoznavanje z mestom, kar naredi pot do Europa -Parka prav prijetno. Zvečer se samo še odpraviš v kako prenočišče blizu Europa - Parka, kar zahteva še pol ure do ene ure vožnje. In tako se naslednji dan spočit zbudiš za adrenalinski zabaviščni park.
Sprehodi se z mano po ulicah Strassbourga, danes prek fotografij, jutri pa morda še zares...
nedelja, 24. februar 2019
Velika in Mala Poljana
Februarja se da tudi popoldan pod Storžičem obiskati Veliko in Malo Poljano, pa ti uspe priti do avta še pred trdno nočjo. V zadnja leta toplih zimah pa se na soncu še malo pogreješ ...
sobota, 16. februar 2019
Kamniški vrh
Kamniški vrh, 1.259 metrov visoka gora nad Kamnikom, je bilo prijetno presenečenje letošnjega februarja. Nič zimsko topel dan nam je s soncem obsijal prav lepo, nezahtevno pot, nas napolnil s svežim zrakom in prezračil naše misli. Za lep poldnevni izlet vsekakor priporočam!
četrtek, 14. februar 2019
Zgodila se mi je magnetna stimulacija in jaz spet lahko tečem
Ko sem bil najstnik, sem z lahkoto cel dan preživel gnijoč v
svoji sobi. Danes je drugače. Sedeti na kavču pred televizorjem je početje, ki
je zanimivo samo v slabem vremenu, pa še to samo za največ dve uri. Potem je
treba ven, na rekreacijo, ki zmehča živce, sprosti napetost, pa teoretično
pomaga pri ohranjanju prave telesne kilaže. No, to slednje velja samo
teoretično, saj mi po vsaki aktivnosti vedno uspe telesu vrniti več, kot pa je
telo med vadbo pokurilo …
Gibanje mi vsako leto pomeni več. Na slab dan to pomeni vsaj
45 minut sprehoda s psom, na boljši dan pa rekreacija. Poleti kolo, tek in
hribi, pozimi vsaj odbojka v dvorani. Vse v mejah varne, umirjene rekreacije,
kjer niso pomembni dosežki, časi in točke, ampak zabava, sprostitev in užitek.
Tudi zato se mi zdi gibanje povsem samoumevno. Ker je fino in tako rekoč
brezplačno. Pa vendar svoboda gibanja ni samoumevna. To sem novembra spoznal
tudi sam.
Večer odbojke se je začel tako kot vedno, s temeljitim
vodenim ogrevanjem. Potem smo začeli z igro. Po slabe pol ure igranja sem ob
mreži skočil v blok. Ob odrivu me je v levi nogi, v predelu meč, zagrabil krč. Odkrevsljal sem na rob igrišča in rekel
ostalim, naj nekaj časa igrajo brez mene, dokler mi krč ne popusti. Čudno mi je
pa bilo, zakaj se mi vrti, zakaj mi postaja slabo? Tako močno me krč še ni
zagrabil. Med tem sem se spomnil, da je ob mojem odrivu nekaj počilo. Počasi
sem v zamegljenem stanju spoznal, da je takrat počilo v moji nogi. Uh, ob krču
pa ponavadi ne poči… Tole pa ni v redu.
Med tem mojim razmišljanjem se je ob meni že zbrala celotna
ekipa in soigralka je ocenila, d a tole ni krč, saj sem v obraz popolnoma bel. Spremila
me je do klopi, mi ukazala, naj ležem, pregledala in pretipala nogo in
sklenila, da sem najbrž natrgal mišico. Ker »krč« še po pol ure ni minil, sem
se začenjal strinjati z njo. Tako sem moral poklicati domov in zaprositi ženo,
če me pride iskat in odpelje v bolnico. Med vožnjo je najdražja modro
ugotovila, da se mi med likanjem to ne bi zgodilo …
V jeseniški bolnišnici (kjer so me sprejeli zelo prijazno in
zelo profesionalno) so potrdili diagnozo: natrgana mišica. Edino zdravilo pa –
čas. In bergle. Za dober mesec ali dva …
Dokler me niso doletele bergle, se nisem zavedal, kakšno
darilo imamo s tem, ko smo lahko mobilni. Ko nas lahko noge nesejo, kamorkoli
si glava zaželi. Naše noge so naša popolna svoboda in neodvisnost. Brez nog vse
postane počasneje, predvsem pa težje dosegljivo. Da ne govorim o urah, ki se na
kavču spremenijo v mučenje. Sem se tolažil, da bom končno pregledal vse filme,
ki so se nabrali na dolgem seznamu želja. Pa sem po tretjem filmu že obupal. Ne
morem, ne gre…
Tako mi ni preostalo drugega, kot da čakam, ne obremenjujem
noge in upam, da bo mišica kmalu spet dovolila, da stopim na nogo. Med tem
čakanjem pa se je zgodil telefonski klic iz nebes. No, ne ravno iz nebes, ampak
iz Smledniške ceste 94 v Kranju. Tam je doma moj sodelavec Andrej. Ko sva
govorila o poslu, sem mu omenil, da v naslednjih tednih ne bom mogel priti na
kak sestanek, ker sem na berglah. Po opisu, kaj se mi je zgodilo, mi je takoj
predlagal, naj se oglasim pri njih doma, kjer ima njegova življenjska sopotnica
Tesla center in v njem »čudežno« napravo s ponosnim napisom Tesla. Pa tokrat ne
gre za avto, ampak za belo, zelo drago škatlo, katere namen je izvajanje
magnetne stimulacije mišic.
Moram priznati, da se na daleč izogibam vsega, kar ne spada
pod uradni, javni zdravstveni sistem v Sloveniji. Ne hodim k zasebnim
(zobo)zdravnikom, ne hodim v salone, ne k alternativcem. Zato bi tudi povabilu,
naj preizkusim magnetno stimulacijo, gladko rekel ne, pa iz vljudnosti nisem
upal. Ker je Andrej vztrajal, sem dovolil, da me lahko njegova partnerica Tina
Ambrož, ki vodi salon, pokliče. Med pogovorom z njo sem se omehčal, saj mi je
po opisu poškodbe takoj postregla strokovno definicijo poškodbe, ki je bila
povsem enaka, kot na obrazcu kirurga. Nekaj pa gospa že ve, sem si mislil, in
zato pristal, da pridem preizkusit, kaj zmore Tesla v njenih rokah.
Drugi dan sem se zbudil brez kakšnih stranskih posledic
terapije, enako tretji dan. To mi je dalo poguma in dogovoril sem se, da bom
vsak drugi dan prihajal na magnetno stimulacijo. Vsega skupaj sem opravil 15
terapij, a že po osmem obisku sem bergle lahko vrgel stran in začel spet
hoditi. Še danes ne morem pozabiti veselja, občutka svobode, ko sem spet stopil
na svojo nogo. Začel sem seveda previdno in počasi, a vidno napredoval.
Že ob prvem obisku sem na nogo dobil tudi dva prekrižana
kineziološka trakova. Do sedaj sem te trakove občudoval samo na tekaških
prireditvah, kjer so nekateri z njimi delovali kot res vrhunski profesionalci.
Meni
je kineziološki trak dal dodatno samozavest pri samostojnejšem gibanju, saj sem
imel bolj varen občutek, da ne bom še kaj dodatno poškodoval mišice. Trak je
presenetljivo zdržal vsakič po cel teden, kljub vsakodnevnemu tuširanju. Izziv
je bila le menjava, saj mi je ob vsakem snemanju obrabljenega traku uspelo
doživete delčke izkušnje depilacije …
Ker nisem poškodoval obeh nog, da bi eni pri zdravljenju
pomagal z magnetno stimulacijo, drugi pa ne, seveda nimam znanstveno
dokazljivih argumentov, da mi je stimulacija pomagala. Vem pa, da so mi v
bolnišnici napovedali dvomesečno okrevanje, jaz pa sem že tri dni, preden bi
pretekel prvi mesec od poškodbe, že hodil brez bergel. Magnetna stimulacija pri
tem vsekakor ni škodila!
Življenje je lepo. Še posebej, če lahko hodiš. Jaz sem se
zdaj prijavil na Kraški in Istrski maraton. Ker lahko tečem. Koga briga
rezultat!. Jaz lahko tečem, in zato bom tekel!
P.S.
Mišice si nisem natrgal nalašč in to pomeni, da ta objava ni bila načrtovana ali plačana.
Mišice si nisem natrgal nalašč in to pomeni, da ta objava ni bila načrtovana ali plačana.
Naročite se na:
Objave (Atom)