Hrestač

Za novoletno darilo smo si v naši družini podarili ogled Hrestača, božične zgodbe v ljubljanski Operi. Res smo si iz tega naredili pravi praznik, ki smo ga nestrpno pričakovali že par dni prej.  Priprave smo začeli že takoj po kosilu. Vsi smo se zvrstili v kopalnici, pod tušem, si umili tudi lase, nato pa vsi smuknili v najboljša oblačila, kar smo jih izbrskali v omari.

 

V Ljubljani smo si najprej v Slonu privoščili kraljevske tortice in si s tem še bolj poudarili, da bo večer nekaj posebnega. Četrt ure pred šesto pa smo stali pred Opero. Že sama stavba zunaj je res nekaj posebnega in navduši oči in dušo. V sami dvorani smo bili pa sploh na vrhuncu odličnega razpoloženja.

In potem se je začel Hrestač. Balet. Kultura, kakršne ne maram. Še pred par meseci bi prisegel, da baleta ne bom šel nikoli gledat. Fantje v pajkicah, punce, ki vseskozi stopicljajo po prstih, ne, to ni zame ...

 

 

Ajajaj, kako sem se slabo poznal! Ojej, kako sem podcenjeval moč baleta! Takoj so me osvojili z zgodbo, glasbo in čudovitim plesom. Prizori, kakršna sta na zgornjih dveh slikah, sta bila čudovita zgodba romantičnosti in ljubezni, polna nalezljivih čustev.

 

In potem so prišli skupni prizori, kot so na spodnjih fotografijah. Polni neverjetne energije, spektakularne paše za oči.

 

 

Neverjetno število plesalk in plesalcev, pisanost raznolikih oblačil, pravljičnost božičnega vzdušja, vse to te objame in potegne v zgodbo.

 

 

Navdušili so me tudi otroci. Po mojem ne starejši od desetih let, pa že nastopajo na velikem odru Opere. Komaj so začeli obiskovati baletno šolo, že so se pridružili profesionalcem tam, kjer se ponavadi znajdeš šele po dooolgih letih šolanja. Bravo!

 

 

 

 

Bilo je naravnost odlično! Zato kot nekdanji antipropagandist za opero in balet sporočam vsem dvomljivcem: oglejte si opero Gorenjski slavček in balet Hrestač, pa se mi boste pridružili med ljubitelji opere in baleta. S tema predstavama preprosto ne morete zgrešiti.

 

P.S.
Izposojeni fotoaparat Canon G16 se je v Operi naravnost izkazal. Dovolj majhen, da gre v torbico, povsem neslišen in z odlično svetlobno jakostjo 1.8 mi je omogočil, da sem v temnem skritem kotu ene od lož za občinstvo in nastopajoče nemoteče ovekovečil fantazijo Hrestača še za vas.

 

Praznična Ljubljana

Ljubljana je lepa. Tudi - ali pa še posebej - konec leta, z vso novoletno okrasitvijo in množico dobro razpoloženih ljudi.

 

 

 

 

Nočni sprehod skozi Trst

Po čudovitem sprehodu do gradu Miramare smo se zvečer odpravili še na sprehod v Trst. Mesto nas je prijetno presenetilo, saj smo pričakovali veliko manj.

Dobili smo lepe ulice, nabito polne ljudi dobre volje.

Presenetilo me je tudi veliko število meščanov, ki so imeli ob sebi raznorazne plemenite pasme psov. Jaz sem bil edini "gumpec", ki sem s svojo Heli ostal pred Sparom, ko so šli ostali iz naše druščine po malico v trgovino. Med tem, ko sem s psom čakal ob vhodu v trgovino, sta mimo mene vstopila dva Italijana s psoma na povodcu v trgovino. Ja, v Italiji pes v trgovini ni nič nenavadnega ...

V cerkvi sredi mesta so nas navdušile velike jaslice. Šele tu sem se zavedel, da sploh ni treba, da so figure ljudi in živali vedno majhne.

P.S.
Ob nočnem fotografiranju se je odlično izkazal izposojeni Canon G16. Vse zgornje slike so bile narejene iz roke, brez uporabe stojala, brez bliskavice.

Pešpot Trst - Miramare

Današnji dan je bil neverjeten! V Kranju na koledarju zima, zunaj pa jesenska meglena sivina. Tudi v Trstu na koledarju zima, zunaj pa prijetnih tam okrog 13 stopinj nad ničlo in močno sonce, ki nam je vsem sleklo bunde, nekaterim pa tudi puloverje.

Od Trsta do gradu Miramare vodi ob morju prijetna, široka tlakovana pešpot, po kateri smo se kot martinčki na toplem soncu v procesijo zvrstili številni svetlobe žejni ljudje. Poleti mora biti na tej poti peklensko vroče, decembra pa fantastično toplo.

Ura in pol prijetne, počasne hoje, pa si pri gradu.

Danes smo imeli res srečo. Najprej z vremenom, potem pa še z gradom, saj je bil na naše veliko, prijetno presenečenje vstop v grad prost. Tako smo si lahko ogledali, kako so ljudje živeli v tem gradu. Ni jim bilo hudega :)

Nazaj grede je trajalo dlje, saj smo se zleknili na plažo in se zaprtih oči prepustili soncu. Mmmm, kako je prijalo :)

Ko bo naslednjič v Sloveniji spet neprijetna zima, v Trstu pa sonce, skoči sem dol tudi ti. Ves čas samo po avtocesti, hitro in enostavno, pa boš sredi zime doživel pomlad. Fantastično!

Žalostna, zelo žalostna novica pa je bilo spoznanje, da stoletje stari zgodovinski tramvaj iz Opčin ne vozi več dol v Trst. Zato je treba zdaj parkirati nekje v Trstu ali pa na enem od parkirnih mest ob obali.

Ker se je zvečerilo, smo se potem odpravili še na nočni sprehod po Trstu.

Pešpot na Brezje

Iz Kovorja pri Tržiču vodi po prijetnih poteh, večinoma skozi gozd, lepa in dobro označena pešpot na Brezje. Na to enourno pot do bazilike Marije Pomagaj se lahko podate bodisi kot verniki na romanje, željni dušnega miru, bodisi kot izletniki, željni lepega sprehoda.

Prostovoljci so se na tej pešpoti resnično potrudili, ne samo z oznakami, ampak tudi z ureditvijo same poti, nasuli so pesek in pot utrdili, da smo šli po njej varno in s suhimi čevlji tudi tik po dežju.

Božični večer

Mir.

Skrivnostno pričakovanje.

Po hiši diši po kadilu.

V zraku so priprošnje, da bi tudi v prihodnjem letu ostali zdravi, povezani v ljubezni in prijateljstvu.

Mir naj vlada po vsem svetu in v naših srcih.

Ko lučka v srcu razsvetli množico ljudi

Danes mi je srce vriskalo od sreče. Po neverjetnem naključju smo izvedeli za koncert zbora sv. Nikolaja iz Litije v župnijski cerkvi sv. Petra v Radovljici. Zborovsko petje sicer ni ravno moja najbolj priljubljena glasbena zvrst, ampak vedno sem si želel slišati afroameriško duhovno glasbo. In doživel sem jo na najlepši možni način.

Presenečenja so se kar vrstila.

 

Najprej ljudje v cerkvi. Toliko mladih, nasmejanih obrazov, dobra volja je kar vibrirala v zraku, in bila je nalezljiva. Oh, kaj bi dal, da bi bilo te prijaznosti več! 

 

Nato zbor sv. Nikolaja. Kje, za božjo voljo, so v Litiji našli toliko odličnih pevcev?! Ko so njihove glasilke začele z delom, so naše duše zaplesale.

 

Nato dirigent Andre J. Thomas. Američan, neverjetno prijazen, topel človek, ki ni samo "mahal z rokami", ampak na iskren, spontan način povezoval celoten večer in mu dal čudovito, prijateljske topline polno rdečo nit.

 

Andre nam je povedal, da je odraščal sam z mamo, brez očeta. In mama mu je rekla: "Sin, v srcu nosiš luč. Te luči ti nihče ne more vzeti, nihče je ne more ugasniti, razen tebe. Neguj to luč, nosi jo s sabo, kamorkoli boš šel, in deli to luč z ljudmi, s katerimi boš". In res je Andre razsvetlil naša srca s svojo srčno svetlobo. Ko bi ta čudovita mama lahko kdaj sanjala, da bo njen sin dirigiral na največjih odrih sveta ...

 

Andre nam je povedal še nekaj, kar si bom skušal za večno vtisniti v srce. Če bi namreč vsi sledili zgolj temu nasvetu, bi bil svet čudovito lep: "Čeprav sem bil brez očeta, sem vseeno imel Očeta. Bog je moj oče, tako kot je oče vseh. Božjega sina nihče ne bo zmerjal, žalil, zlorabil, kajne? Mi vsi smo božji otroci, torej je napad na kateregakoli človeka napada na Božjega sina." Pa ni treba, da je človek veren, da bi sprejel take besede. Saj se da povedati tudi drugače: spoštuj vsakega človeka na tem svetu. Zakaj nam je to tako težko narediti?

 

Nocojšnji koncert je bil čudovit uvod v božično praznovanje. Upam, da bo ta toplina ostala v meni, Andrejeva luč v mojem srcu, in da bo življenje vsem ljudem postalo lepo. Amen!