KockeFest

Pravi navdušenci nad Lego kockami niso vsakdanji povprečneži. So večinoma prijazni, miroljubni ljudje z nedolžnim, a dragim konjičkom - zbirajo Lego kocke in iz njih sestavljajo prava mesta. Vsako leto lahko nekaj njihovih kreacij jeseni en vikend vidimo razstavljene na Osnovni šoli Koseze. Razstavo pripravlja Kocke klub. 

Letos so me predvsem navdušili z vodovodnim stolpom iz Kranja. Odlično so ga zadeli:  

 

Les Baux-de-Provence

Službena pot me je z letalom odpeljala odpeljala na jug Francije, v Marseille, od tam pa na dogodek v Les Baux-de-Provence, mesto v slikoviti francoski Provansi.

Mesto je napol zgrajeno in napol vkopano v  gorovje Alpilles, graščaki in meščani pa so od tu zvrha gledali na Provanso.

 

Ob ogledu mesta smo videli le štiri od skupaj 22 prebivalcev, ki še vztrajajo v tem nekdaj zelo živahnem mestu. Lepo se je bilo v kratkem odmoru med službenemi dogodki sprehoditi po ozkih kamnitih uličicah, čeprav nas je provansalska varianta burje pošteno premrazila.

Na koncu mi je en od domačinov na moje vprašanje odgovoril, da je nakup hiše v tem opustelem mestu sicer cenovno ugoden, da pa si ne predstavlja, kako bi nov prebivalec tega mesta tu preživel poletje. Domneval sem, da misli na kakšno hudo vročino, v resnici pa je mislil na poletno gnečo. "Kakšno gnečo", sem se spraševal ob pogledu na prazne ulice. Pa mi je domačin pojasnil, da je mesto drugi najbolj obiskan turistični kraj v Provansi, tako da so ulice poleti nabito polne tujcev.

Na srečo se nam je Les Baux-de-Provence predstavil v veliko mirnejši podobi. Če mi bo kdaj uspelo kot turistu priti v Provanso, bo pa očitno boljše pot planirati jeseni.

Na srečo se nam je Les Baux-de-Provence predstavil v veliko mirnejši podobi. Če mi bo kdaj uspelo kot turistu priti v Provanso, bo pa očitno boljše pot planirati jeseni.

 

 

Drevo težav

Tale je sposojena (avtorja žal ne poznam, zgodba je prišla do mene po elektronski pošti), je pa res krasna, zato bi jo rad delil z vami:

Nekoč sem najel mojstra, da bi mi pomagal pri prenovi stare kmetije. Težek prvi dan je bil za njim. Najprej mu je zjutraj na poti počila guma, zaradi česar je izgubil eno uro dela, nato se mu je pokvarila električna žaga, za nameček pa mu je na koncu zatajil še njegov kombi. Odpeljal sem ga domov in med vožnjo je bil povsem tiho.

Ko sva prispela, me je povabil, da spoznam njegovo družino. Napotila sva se proti vhodnim vratom in mimogrede se je na kratko ustavil še pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sva vstopila v hišo in začuda je bil naenkrat povsem drugačen. Njegov potemnjen obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo.

Kasneje, ko me je pospremil do avtomobila, me je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal sem ga, zakaj se je prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej.

"Ah, to. To je moje drevo težav," je odgovoril. "Vem, da v službi ne gre povsem brez težav, toda dobro tudi vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj pa jih spet poberem."

Ostal sem tiho in razmišljal o tem, kar je pravkar povedal ter zakaj bi si sploh želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa. 

"Veš, kaj je je pri tem najbolj zanimivo?" je nadaljeval in se nasmehnil: "Ko jih hočem zjutraj spet pobrati, jih ni več niti približno toliko, kot pa sem jih dan pred tem obesil..."

Ljubljanica

Ljubljana je mesto, ki me kljub temu, da sem tu študiral in da tu delam, še vedno pogosto preseneti.

Ljubljana je lepa.


Tokrat sem jo spoznaval s povsem drugačnega zornega kota. Z gladine Ljubljanice. Saj je res tako zelo turistično, da je "domačinom" skoraj odveč, pa je vredno časa. Z ladjice je Ljubljana drugačna. A spet - lepa.


 

 

 

 

 

S kolesom na Bled

Iz Kranja do Bleda je s kolesom blizu - če si aktivni kolesar.

Iz kranja do Bleda je s kolesom daleč - če si pred tem v vsej sezoni naredil borih 50 km, in če sta v skupini še 11- in 14-letnik. A se vseeno da, če le voziš počasi in po pameti. Na srečo je do Bleda še nekaj cest z manj prometa, tako da te med vožnjo ni strah. In končna nagrada - skok v vodo - je fantastična!

Osamljeno jezero Črnava

V Preddvoru je jezero Črnava. Lepo, prijazno, a žal osamljeno jezero. Manjka nekaj želje, pripravljenosti nekoga, ki bi ta kraj spremenil v priljubljen turistični kraj, poln razigranih družin.

Taborišče Dachau

Vedno sem se spraševal, kako so Nemci dovolili, da jih Hitler vodi v take grozote. Z obiskom Dachaua sem dobil odgovor na to vprašanje.

Taborišče niso zgradili za Žide, ampak so ga odprli že pred drugo svetovno vojno, da bi v njem "prevzgojili" vse, ki so Hitlerju nasprotovali. Ja, tako se je Hitler lahko obdržal na oblasti - kdor je bil proti njemu, je ponoči skrivnostno izginil in marsikdo je končal prav v Dachau.

Prav je, da obiščemo enega od teh grozljivih krajev smrti. Prav je, da spoznamo, kaj vse je človek sposoben storiti. In prav je, da si na takem kraju obljubimo - nikoli več!