Biarritz je letoviško mesto v jugozahodni Franciji. Recimo, da je to francoski Portorož.
Tako kot vsa letoviška mesta je tudi Biarritz izven sezone privlačen, miren kraj. Poleti pa nabito poln ljudi in avtomobilov.
Tole je najbolj slaven hotel v Biarritzu, Hotel du Palais. Zgrajen ni bil kot hotel, ampak kot poletna rezidenca žene Napoleona tretjega:
Okoli Biarritza so dolge peščene plaže, zelo blizu pa je tudi Španija.
Meni so najbolj všeč vasi v hribih nad obalo. Življenjski tempo je tu veliko bolj umirjen kot denimo v Parizu, ljudje si vzamejo čas za pogovor, za življenje, za lepoto.
Hotel Triglav na Bledu je pripravil kuharski izziv za otroke. Sprejeli so jih v njihovo kuhinjo in tam so otroci pod vodstvom glavnega chefa pripravili odlično kosilo zase in za nas, starše:
Najbrž je kar pogosto, da "domačini" ne obiščemo lokalnih turističnih znamenitosti. Ena od takih je Blejski grad. Nanj se zgrinjajo množice turistov z vsega sveta, nam pa je bilo vedno škoda vstopnine. Do danes, ko smo ujeli neko ugodno akcijo in se končno odločili obiskati ta grad.
Na grad smo se povzpeli po za turiste netipični poti. Turiste večinoma pripeljejo avtobusi na sprednji del, po široki cesti. Mi smo grad "napadli" od zadaj, po ozki peš poti. In tako ujeli pogled na grad, kakršnega marsikdo ne vidi nikoli.
Na gradu smo se sprehodili po muzejskih prostorih, predvsem pa uživali na toplem soncu in čudovitem pogledu na Gorenjsko.
Jaz sem spet gledal večinoma skozi objektiv. Pogosto se doma zavem, da sem marsikaj opazoval samo skozi fotoaparat in da se sploh nisem znal sprehajati okoli zgolj zaradi svojih oči. Vedno gledam skozi perspektivo amaterske slike, ki bi bila vseeno vredna spomina ...
Sem eden tistih, ki so nori na tehnološke "igračke". Tudi pod pretvezo, da je z njimi naše življenje bolj ekološko, ker porabimo manj papirja, manj je transporta dobrin, ker si jih nabavljamo kar v digitalni obliki, manj je materialov, porabljenih za shranjevanje vsega, kar je bilo včasih na papirju, danes pa na trdem disku, itd. A vseeno tudi meni brez papirja ni živeti. Tako, kot temu gospodu:
V Naklem se od leta 2004 naprej (z daljšim premorom od 2008 do 2011) marca zberejo "off road norci". Kdo so ti ljudje, najlepše pove nalepka na enem od terencev, ki sporoča, da je dirkanje po asfaltu za reve. In resnično se po prvih minutah dirke vprašaš, ali so vozniki terencev norci ali junaki.
Prvi del dirk je hitrostna preizkušnja po za moje pojme zahtevnem terenu, ki pa ga večina udeležencev ocenjuje kot lahkotno ogrevanje pred tisto pravo dirko, ki sledi. Gre za krožno divjanje po progi, speljani skozi gramoznico.
Ko smo se gledalci pred začetkom dirke začeli zbirati, nam v gramozu ni uspelo razbrati, kje točno bo šla dirka. Vsi smo si bili le enotni, da po enem noro strmem klancu, polnem gramoza, ne bo šlo nič. Je preprosto prestrmo, predivje. No, pa so se dirkači spuščali ravno tam, kjer bi rekel, da se bo vsak terenec postavil kar na nos.
Terenci zmorejo neverjetno veliko. Stroj zmore veliko več, kot pa si upa večina ljudi.
Na dirko pridejo "norci" s skoraj povsem serijskimi terenci, pa drugi, katerih avti so nerazpoznavno spremenjeni, da sploh ne moreš ugotoviti, iz katerega osnovnega avta je nastala ta off road zverina.
Dirka je zanimiva. Ves čas pločevina hreški, ko naseda na skale, in takoj veš, da po dirki lastnike spet čaka večtedensko popravljanje avtov v domači garaži. Prask, zaradi katerih ljudje takoj uveljavljamo kasko, na teh terencih sploh ne opaziš, saj je tisti, ki pridela le kakšno večjo luknjo v "pleh", pravzaprav med srečnimi dirkači. Res pa najbolj divjih poškodb sploh ne morejo opaziti, saj taki dirkajo z avti brez stekel, in so na koncu popolnoma blatni. Ker brisalcev za čelade baje še niso izumili, sploh ne vem, kaj po nekajminutnem divjanju sploh še vidijo pred sabo. Morda se tudi zato pogosto zaletavajo ...
Sicer pa veliko pove tudi video. Siolovci so lepo ujeli utrip z dirke:
Nedeljo smo zaključili s sprehodom skozi Kranj. A nocoj je bil Kranj drugačen, kot ga poznamo. Ker je snežilo, so bile nam tako znane ulice povsem drugačne. Vse je bilo tiho, romantično, lepo.
Granada je španskomesto, ki leži ob vznožju gorovja Sierra Nevada. Sprehod skozi mesto pokaže veliko zanimivih starejših meščanskih hiš, vreme pa je februarja tako kot pri nas konec marca.
Najpomembnejši in tursitično najbolj znan del Granade je Alhambra. To je mavrska palača nad mestom, primerek fantastične arhitekture in neverjetno pričevanje spretnosti človeških rok. Vsekakor vredno ogleda!
Sam sem Alhambro obiskal ponoči, zato je imela palača še poseben pridih veličastnosti in skrivnostnosti. Besede navdušenega vodiča so nas uro dolgo odnašale daleč v preteklost, med izjemne velikane preteklosti, ki so v Granadi zaukazali postavitev arhitekturnega presežka, kakršnega danes z vso sodobno tehniko ne bi znali doseči.
Noben delček notranjosti ni tam po naključju, nobena podrobnost ni izklesana kar na pamet, ampak ima globlji pomen. Zato je obisk Alhambre z lokalnim poznavalcem, ki ti videno prevede v zgodbe, res priporočljiv.
Voznike snežnih teptalcev sem vedno spoštoval in občudoval. Ko na Krvavcu zvečer v dolino izginejo še zadnji gostje, nočni junaki gore zaženejo svoje orjaške stroje, jih najprej ogrejejo, nato pa se z njimi zaženejo v strmine. Nekaj prog je tako strmih, da se "ratragi" do vrha vlečejo pripeti na jeklenio, ki je na vrhu hriba varno pritrjena v trdna tla. Tudi navzdol grede, ko človeka sila težnosti prilepi na vetrobransko steklo, je prav ta jeklenica tista, ki stroj ohrani v mirnem spustu navzdol.
Gospodarji ratragov, carji ste. In vaši stroji neverjetni!
