Ženevski avtomobilski salon 2011

Letos sem bil prvič v življenju na avtomobilskem salonu svetovnega formata - v Ženevi. Seveda sem v dvorano, v kateri se je trlo svetovnih novosti in superdragih superšportnikov, vstopil s široko odprtimi očmi. Nikomur, ki ga vozila zanimajo, tu ni bilo dolgčas!

Jaz sem bolj kot avtomobile na sejmu opazoval sebe. Kako bom reagiral na vso to kovinsko lepoto, zbrano na enem mestu? Bom šel domov bolan od bencina in konjskih moči? Se mi bo zmešalo, ko se bom vsedel v avto, vreden več kot lepa stanovanjska hiša?

Moje dojemanje sejma me je presenetilo. Po tem, ko sem se vsedel v tretjega superšportnika, so me ti avtomobili že skorajda malo dolgočasili. Vsi med seboj tekmujejo, kdo bo dal več konjev v čim manjši avto za čim več denarja. Mene pa so na sejmu iz ure v uro vedno bolj zanimali tisti drugi, ki dajo čim več avta v čim več prostora za čim manj denarja. In tako sem na sejmu, polnem dragocenih konjičev, gledal predvsem običajna vozila, ustrezna za prevoz človeka z vsemi, ki jih ima rad, in vsem, kar ima rad, tja, kjer jim bo lepo. Želje po vozilu, ki je tako nizko, da na avtu pred sabo vidiš samo registrsko tablico, so se hitro umaknile željam po vozilu, ki bo varno in udobno vozilo okrog pet ljudi, psa, pa še šotor. Ali to pomeni, da se staram?! Namesto nad utesnjenimi porscheji sem bil tako veliko bolj navdušen nad takimi rešitvami kombijevskega prostora:

Užival pa sem na novinarski konferenci Renaulta. To je bila moja prva izkušnja s svetovno premiero konceptnega avtomobila. Na sejem so pripeljali dva taka avta, kot vzeta iz znanstvenofantastičnega filma, pa vseeno dokazano že vozna na realnih cestah. Najprej so oba skrili za posebni "video" steni, skozi kateri si samo rahlo čutil silhueti obeh vozil. Potem pa sta se steni odprli in zbrani množici novinarjev sta se razkrila nova avtomobila. Kot bi prihodnost stopila pred mene tukaj in zdaj ...

In tale novi šef Renaultovega dizajna Laurens van den Acker je tudi zanimiva pojava. V obleki brez kravate, z globoko odpeto srajco in s totalno "odštekanimi" pisanimi supergami na nogah. Menda ima doma na desetine parov različnih podobno odštekanih športnih čevljev ...

Montmartre, Pariz

Montmartre je hrib, ki se dviga 130 metrov nad Parizom. Tu menda živijo predvsem umetniki. Meni so poslovni partnerji, s katerimi sem bil danes prvič v življenju v Parizu, kot stari poznavalci tega velemesta predlagali, naj po zaključenem službenem delu tu gori počakamo na večerni let aviona. Zamenjati hladno letališko čakalnico za topel pariški zrak, ki se je, čeprav smo februarja, segrel na neverjetnih 20 stopinj, se je izkazalo za odlično idejo. Martinčkali smo se na prijetnem soncu, jaz pa sem predvsem užival ob pogledu na ljudi. Tako doživiš pravi utrip mesta, ne pa v muzejih in galerijah.

Morda še nekaj besed o Francozih, kot sem jih doživel ob mojem prvem obisku Pariza. Najbolj na kratko rečeno: všeč so mi! Zgovorni, prijazni, veseli. Prijetna mi je bila izkušnja, ko smo ob 20:00 prišli na večerjo v eno od restavracij. Bila je napol prazna, kar se mi je za večerno uro v četrtek, ko je zjutraj nov delovni dan, zdelo povsem normalno. Ampak, ob 21:00 je bila ta ista restavracija nabito polna! Velika večina ljudi je bila v skupinah po najmanj štiri ljudi, vsi so si privoščili obilne večerje z velikimi zrezki, gostilno pa je napolnilo glasno, veselo govorjenje prijateljev, ki je restavraciji dalo podobo kakšnega prijetnega puba. Ljudje so se veselili življenja in ga predvsem delili s prijatelji. Pa kaj, če je zjutraj služba. Pravi Francoz zraven mene mi je pojasnil, da so Francozi pač navajeni spati po zgolj 6 ur na noč. Življenje je prekratko, da bi ga zapravljal doma, je še dodal, in misel zaokrožil v kratko, a lepo resnico: "Joie de vivre!", kar pomeni nekaj v smislu "uživaj življenje". In prav imajo. Ob tem je zanimivo, da jih taka "take it easy" filozofija v zgodovini ni prikrajšala za razvoj, saj so bili kljub ljubezni do uživanja življenja Francozi vedno v samem vrhu držav, ki vodijo razvoj celotnega sveta. Vsekakor upam, da se bom njihovega "Joie de vivre" znal nalesti in ga prenesti tudi v življenje v Sloveniji!

Škofjeloški Stari grad

Danes sem s presenečenjem izvedel, da je imela Škofja Loka nekdaj kar tri gradove. Po potresu leta 1511 so iz materiala iz vseh gradov obnovili le glavnega v mestu, preostala dva pa prepustili naravi. Stari grad je najbolj ohranjeni od porušenih dveh. Iz Škofje Loke pelje do njega prijetna gozdna pot, po kateri se da poleti najbrž lepo umakniti pred vročino mestnega asfalta, če nadaljujete še poldrugo uro, pa prilezete na Lubnik. Do Starega gradu iz Škofje Loke sicer vodi krožna pot, na kateri srečaš tudi drugega od treh gradov - Zgornji stolp na Kranclju, od katerega pa je po potresu ostala le še sled stare slave.

Kranj, Prešernovo mesto

Kranj je bil danes, na slovenski kulturni praznik, drugačen. Lepši. Tak, kot bi moral biti vsak dan - poln življenja, poln ljudi.

Ratitovec

Današnji sončni dan nas je z napovedjo temperatur tja do 18 stopinj nad ničlo zvabil v hribe. Tokrat smo si izbrali Ratitovec. Navzgor smo šli po osojni strani, kar nam je bilo kmalu žal, saj smo hodili po čistem ledu. Pot je bila zato dolga in naporna.

No, na vrhu smo bili za trud poplačani s težko pričakovano malico na prijaznem soncu. Navzdol smo šli po prisojni strani, kjer ni bilo nobenega ledu in je bila zato pot taka, kot smo si jo želeli - prijetna.

Hello Kitty za šesti rojstni dan

Po petkovem praznovanju Živinega rojstnega dne za njene "sošolce" iz vrtca nas je danes čakala še zabava za sorodnike. No, za večino zabava, za Ireno pa je to seveda pomenilo novo ustvarjalno delavnico. Tokrat si je Živa zaželela Hello Kitty. In jo seveda tudi dobila.

Sveti Jošt ponoči

Prijateljica nas je s sinom povabila na večerni vzpon na sveti Jošt nad Kranjem in nato spust nazaj v dolino po cesti z naglavnimi lučkami. Prvič v življenju smo šli na tak nočni pohod in bilo je res zabavno!

Roza slonček za Živin 6. rojstni dan

Hiša se je pravkar umirila, Živini prijatelji iz vrtca so odšli. Lepo je imeti prijatelje, brez njih so rojstni dnevi lahko precej žalostni.

Danes je bilo veselo. In po zaslugi Irene tudi sladko. Pa po zaslugi Žive tudi malo kičasto. Roza, kakšno pa drugače :)