Trenčin, Slovaška

Ja, tudi Trenčin ima, tako kot številna slovaška mesta, svoj grad. Lep podnevi, romantičen ponoči. Tak, kot je grad na zgornji sliki, smo ga občudovali kar iz kampa, ki leži na otoku sredi reke Vah. Za slovenske razmere je to ogromna reka, je pa tudi najdaljša slovaška reka.

Čičmany, Slovaška

Čičmany so majhna, osemsto let stara vas, kjer so, upoštevajoč dejstvo, da živijo sredi gozdov, izbrali najbolj logično pot in hiše vedno gradili iz lesa. Vendar se je nekomu nekoč zazdelo, da je vas preveč monotona in je svojo hišo polepšal. O kakšnih fasadah ni vedel nič, imela pa je čopič in je hišo preprosto porisal. Sosedi je bilo to všeč, pa je "težila" svojemu možu tako dolgo, dokler ni še on hiše porisal. Kmalu so risali vsi po vasi.

Leta 1921 je vas zajel velik požar. A do takrat je pisanost hiš vaščanom zlezla že toliko pod kožo, da so tudi nove hiše zgradili enako, kot stare, in vse spet lepo porisali.

Grad Bojnice, Slovaška

Grad Bojnice je tak, kot bi ga vzel iz Disneyeve pravljice. Pravljično je tudi dogajanje pred gradom, predvsem zaradi sokolarjev in igralcev, ki ti v predstavi pričarajo delček časov, v katerih so bili glavni mušketirji. Puške so bile najbrž prave, saj je med predstavo dvakrat iz njih močno počilo in se pokadilo.


Tale ptica roparica s spodnje slike, ki je letela naravnost v objektiv mojega fotoaparata, je letela tako nizko nad glavami obiskovalcev, da me je s krilom lopnila po glavi!

Banska Štiavnica, Slovaška

Bansko Štiavnico smo na zemljevid našega potovanja dodali zaradi v muzej spremenjenega opuščenega rudnika zlata. Ob dolgem sprehodu po delčku rudnika smo dodobra spoznali vse napore, ki so jih preživljali rudarji ob kopanju ton rude, da so iz nje dobili nekaj gramov zlata. Od zdaj naprej me bo vsakič, ko bom kje zagledal kaj zlatega, spreletela misel na trpljenje, ki je bilo vloženo v to zlato ...

Morda nas je tudi zato potem, ko smo končno spet prišli na sveži zrak, rudarsko mesto Banska Štiavnica še toliko bolj prijetno presenetilo. Na glavnem trgu smo ujeli neko prireditev. Na odru so se predstavljali domači glasbeniki in plesalci, po trgu pa je bil cel kup stojnic s spominki, lokalnimi sladicami, izdelki domače obrti ...

Švicar je imel najdaljšega!

V kampu Neresnica ob mestu Zvolen se je zvečer, še ko smo postavljali šotor, zaslišala lepa melodija. Kmalu smo odkrili vir zvoka. Švicar, ki se je prav tako ustavil v istem kampu, se je odločil "prezračiti" svoj rog. Na naše prigovarjanje je iz kratke vaje naredil večerni koncert, ki nam je pomagal, da smo kasneje zaspali z nasmeški na obrazu.

Razkril nam je tudi skrivnost, kako stlači rog v svoj kombi - rog se razstavi na tri manjše dele.

Liptovsky Mikulaš, Slovaška

Mesto Liptovsky Mikulaš smo obiskali s točnim ciljem - obiskati Tatralandijo.

Tatralandija je velik vodni zabaviščni park, ki pa smo ga žal videli samo od zunaj. Vreme je bilo namreč krmežljavo, predvsem pa prehladno, da bi si upali v vodo. Pa večina očitno ni mislila tako, saj so bili vsi tobogani tako zasedeni, da smo že od daleč videli dolge vrste pred njimi. Ja, tiste pikice na sredini fotografije so ljudje.

V tolažbo nam je bilo okusno, tradicionalno kosilo v mestu Liptovsky Mikulaš, ki je bilo, tako kot večina drugih obiskanih slovaških mest, prijetno.

Grad Špis, Slovaška

Grad Špis oziroma Špišsky hrad, je ogroooomen. Na strateški legi nad glavno prometno potjo (danes avtocesto) obvladuje celotno dolino. Ob občudovanju njegove mogočnosti sem pomislil, da vdori Turkov niso bili samo slabi, saj so prav Turki krivi za številne gradove po Slovaškem. Špiski grad je največji med njimi, a je ohranjen samo še kot zidovje, medtem ko so številni drugi slovaški gradovi ohranjeni v celoti in spremenjeni v muzeje. Nam je sicer glasno, poskakujoče odkrivanje takih gradov, kot je Špis, lepše, kot pa umirjeno sprehajanje po gradovih, spremenjenih v muzeje ...

Dobšinska Ladova Jaskina, Slovaška

Dobšinska Ladova Jaskina je jama. Podzemna reč, kakršnih smo vajeni tudi v Sloveniji. A ta je drugačna, res drugačna.

Dobšinska Ladova Jaskina je ledena jama. Do nje se pripelješ po vijugasti cesti, ki vodi skozi gričevje, in nato od parkirišča še 20 minut peš skozi gozd hodiš navzgor. Potem pa najdeš sredi gozda v skalnati steni manjšo "luknjo", skozi katero sestopiš navzdol v kraljestvo ledu.

Jama je res polna ledu. Toliko ga je, da je tudi pot skozi jamo deloma v obliki predora izklesana v led. Večni led, ki se nikoli ne stopi. Tudi stalagmiti in stalaktiti so ledeni. Vse je ledeno, sredi avgusta je v jami le pol stopinje nad ničlo. Neverjeten naravni pojav, ki ga dobro prikazuje uradna spletna fotogalerija, vredna ogleda.

Kampi na Slovaškem

Po Slovaški smo potovali s šotorom. Skoraj vsako jutro smo ga podrli in zvečer postavili nekje drugje. Obilica dela s tem se je iz dneva v dan krajšala, saj smo bili četrti dan že tako usklajeni, da smo postavljali in podirali uigrano kot taborniki. Vsak otrok je vedel, kaj mora prijeti v prtljažniku, kam odnesti in kako držati. Prvi dan smo tako naš veliki šotor gradili in polnili eno uro, četrti dan pa samo še dobre pol ure.

Kampov na Slovaškem smo se, pošteno povedano, pred odhodom malce bali. Tudi v resnici je bila oprema v njih, tako kot smo pričakovali, precej stara, vendar pa je bilo vse zelo čisto, vroče vode in toaletnega papirja pa nikoli ni zmanjkalo. Tudi gneče nikjer ni bilo. Logično, saj so bili vsi Slovaki v hrvaških kampih ...

Vsakomur kampiranje na Slovaškem torej lahko priporočim, vendar prinesite lastni šotor. Bungalovi so trikrat dražji, zaradi neprezračenosti pa imajo zatohel, neprijeten vonj. Aja, še cena - za prenočevanje petih oseb v velikem šotoru smo plačevali med 14 in 18 evrov na noč. Na družino, ne na osebo.

Košice, Slovaška

Košice so drugo največje mesto na Slovaškem, ležijo pa na vzhodu države, od koder ni daleč ne do Ukrajine, ne do Poljske. Po dolgi vožnji od doma čez Madžarsko, skozi Budimpešto in ob Blatnem jezeru, so bile po prestopu meje, ki to zaradi Evropske unije ni več meja, naš prvi stik s Slovaško. Bili smo navdušeni in prvo mesto, skozi katerega smo se sprehodili, je postalo zmagovalec našega celotnega potepanja po Slovaški.

Tako kot v vseh mestih smo se osredotočili na staro mestno jedro. Vedno sem navajen, da so ta jedra majhna, stisnjena, na Slovaškem pa sem se moral tega odvaditi. Stara slovaška mesta imajo namreč vsa eno dolgo, ravno glavno ulico (Hlavna), ki je izredno, ampak res izredno široka, zaprta za promet, in napolnjena s prijetnimi trgovinami in bari. Glavna ulica je v Košicah celo tako široka, da so jo na pol razdelili kar s "potočkom", ki teče po sredini ulice. Za piko na i poskrbita še pojoča fontana in največja slovaška cerkev. Mesto torej, ki kar kliče k sprehodu, obvezno s fotoaparatom v roki.

Slovaška 2010

Letos smo si za poletno potepanje izbrali teden dni Slovaške. Od srede do srede, od vzhoda do zahoda. Dovolj blizu, da za družino pot ne postane naporna, a hkrati dovolj daleč, da odkriješ nov svet. In to svet, ki nas je prijetno presenetil.

Najdaljši (800 kilometrov) je bil prvi dan, ko smo se iz Kranja odpeljali vse do Košic, čudovitega mesta na vzhodu Slovaške. Od tam smo se potem vsak dan premikali bolj proti zahodu, vsak dan bližje domu, tako da smo imeli zadnji dan iz Bratislave do doma samo še 450 kilometrov avtoceste. Vsega skupaj smo naredili 2.198 kilometrov, od tega dobro polovico za pot do Slovaške in nazaj, ostalo pa po Slovaški. Avtoceste se gradijo pospešeno, glavne ceste so dobro vzdrževane.

Prvi vtisi: Slovaška nas je res prijetno presenetila. Čudovita je narava, zato mi je žal, da nismo imeli s sabo planinskih čevljev. Lepo so obnovljena stara mesta s čudovitimi mestnimi jedri, kjer ni nobenega avtomobila, čeprav so glavne ulice široke za tri slovenske. Nešteto je gradov, mogočnih, na spektakularnih lokacijah. Tri kepice sladoleda pa cenejše kot v Kranju ena.

Slovaška si s Slovenijo ne deli le podobnega imena. Tudi dežela je podobno lepa kot naša.

Za povečavo zemljevida klikni nanj.

Za nadaljevanje zgodbe o našem potovanju po Slovaški čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

Moč in oprema

Pri športu moč in oprema nista vedno povezana.

Z Ireno sva včeraj kolesarila. Najini kolesi imata vsako po 21 prestav. Najina oblačila so bila kolesarska.

Na dolgem klancu sta naju dohitela zakonca v srednjih letih, vsak na svojem starem kolesu. Brez prestav. V navadnih oblačilih. In sta naju na strmem klancu prehitela.

Klinc pa oprema, če nimaš kondicije!

Skrivanje kljuca

Ne morem verjeti, da nekateri se danes skrivajo kljuce pod predpraznik.

Jaz ga dam vedno v cvetlicni lonec!

Filipov enajsti

Filip je nor na Lego kocke, vedno si jih zaželi za rojstni dan, zato mu jih je Irena namestila tudi na torto. Seveda take, da jih lahko poješ.

Polhograjska grmada

Družinski vodič po slovenskih gorah je opozarjal, da je pot na Polhograjsko grmado sicer nezahtevna, a na nekaj delih nekoliko nevarna, zato sem se na pot odpravil s precejšnjo mero previdnosti. Pa ni bilo sile, vsak otrok, ki pozna osnovna pravila varnosti v gorah, bo prišel na vrh in nazaj v dolino brez težav.

Pot je slikovita, prijetna in sproščujoča. Še posebej, če jo deliš s tistimi, ki jih imaš rad.

Zapletanje besed

Zanimivo, kako utrujenost vpliva na možganske procese. Medtem, ko sem komaj čakal, da bi šel lahko spat, sem želel dati otrokom še zadnja večerna ukaza: "Pospravite sobo! Umijte zobe!"

Kot kaže, se možganom ni več ljubilo tvoriti dveh stavkov, pa so ju preprosto zložili v enega. Tako se je iz mojih ust zaslišal ukaz: "Pospravite zobe!"

Saj bi bil tak večerni ukaz smiseln. Če bi jaz še vedno delal v Domu upokojencev ... :)

S terencem po Gorenjski

Prijazni gospod nas je s svojim starodobnikom, ruskim terencem UAZ, zapeljal po Gorenjski. Vau, kakšna dogodivščina! Bolj, ko je bila pot slaba, boljše se je počutil avto!

Dan smo zaključili na letališču Brnik, kjer se je streha terenca spremenila v odlično razgledno ploščad.

UAZ-e delajo še danes. In niso veliko drugačni, kot so bili pred 20 leti. Kar pomeni, da so še vedno kleni terenci, ki radi delajo. Gospod, ki ima tega rdečega UAZ-a, ima doma sicer še udobno francosko limuzino z usnjenimi sedeži in avtomatskim menjalnikom. Pa se veliko raje vozi s tole "rdečo gajbo". Ker ima tale Rus neko svojo dušo. Po vožnji z UAZ-om ga razumem tudi jaz.

V mesto je prišel cirkus

Tokrat nismo šli mi na pot iskat kaj zanimivega, saj je nekaj zanimivega prišlo kar k nam v mesto. Obiskal nas je cirkus Medrano. Pa smo si rekli, da je kljub nesramno zasoljeni ceni prav, da enkrat vstopimo tudi v svet cirkusa.

Zelo so mi bile všeč točke, v katerih so nastopali ljudje. Neverjetno, kaj vse zmore človeško telo v kombinaciji s spretnostjo in pogumom! V zgornji majhni krogli se je denimo hkrati vozilo kar pet motoristov!

Všeč mi je bilo tudi to, da so akrobacijam dodali bolj umetniške točke, ples in glasbo.

Kar pa mi nikakor ni bilo všeč, so bili nastopi živali. Te so se mi smilile. Naj ljudje nastopajo, saj dobijo v zameno denar. Živali pa dobijo v zameno majhen hlev, ki je vsak teden postavljen drugje. To pač ni življenje, kakršnega si zaslužijo živali.

Navdušen sem bil nad logistiko. Takle cirkus je pravo mesto v malem. En vlačilec je električna postaja, en vlačilec so sanitarije, veliko vlačilcev je predelanih v avtodome ... Po predstavi sem se ponoči še enkrat vrnil nazaj, zgolj zato, da sem jih lahko občudoval, kako hitro podirajo šotor in vse okoli njega. Uigrana ekipa, kjer nikomur ni bilo treba reči, kaj mora kdo narediti. Vsi so samo delali, tiho in hitro.