Banska Štiavnica, Slovaška

Bansko Štiavnico smo na zemljevid našega potovanja dodali zaradi v muzej spremenjenega opuščenega rudnika zlata. Ob dolgem sprehodu po delčku rudnika smo dodobra spoznali vse napore, ki so jih preživljali rudarji ob kopanju ton rude, da so iz nje dobili nekaj gramov zlata. Od zdaj naprej me bo vsakič, ko bom kje zagledal kaj zlatega, spreletela misel na trpljenje, ki je bilo vloženo v to zlato ...

Morda nas je tudi zato potem, ko smo končno spet prišli na sveži zrak, rudarsko mesto Banska Štiavnica še toliko bolj prijetno presenetilo. Na glavnem trgu smo ujeli neko prireditev. Na odru so se predstavljali domači glasbeniki in plesalci, po trgu pa je bil cel kup stojnic s spominki, lokalnimi sladicami, izdelki domače obrti ...

Švicar je imel najdaljšega!

V kampu Neresnica ob mestu Zvolen se je zvečer, še ko smo postavljali šotor, zaslišala lepa melodija. Kmalu smo odkrili vir zvoka. Švicar, ki se je prav tako ustavil v istem kampu, se je odločil "prezračiti" svoj rog. Na naše prigovarjanje je iz kratke vaje naredil večerni koncert, ki nam je pomagal, da smo kasneje zaspali z nasmeški na obrazu.

Razkril nam je tudi skrivnost, kako stlači rog v svoj kombi - rog se razstavi na tri manjše dele.

Liptovsky Mikulaš, Slovaška

Mesto Liptovsky Mikulaš smo obiskali s točnim ciljem - obiskati Tatralandijo.

Tatralandija je velik vodni zabaviščni park, ki pa smo ga žal videli samo od zunaj. Vreme je bilo namreč krmežljavo, predvsem pa prehladno, da bi si upali v vodo. Pa večina očitno ni mislila tako, saj so bili vsi tobogani tako zasedeni, da smo že od daleč videli dolge vrste pred njimi. Ja, tiste pikice na sredini fotografije so ljudje.

V tolažbo nam je bilo okusno, tradicionalno kosilo v mestu Liptovsky Mikulaš, ki je bilo, tako kot večina drugih obiskanih slovaških mest, prijetno.

Grad Špis, Slovaška

Grad Špis oziroma Špišsky hrad, je ogroooomen. Na strateški legi nad glavno prometno potjo (danes avtocesto) obvladuje celotno dolino. Ob občudovanju njegove mogočnosti sem pomislil, da vdori Turkov niso bili samo slabi, saj so prav Turki krivi za številne gradove po Slovaškem. Špiski grad je največji med njimi, a je ohranjen samo še kot zidovje, medtem ko so številni drugi slovaški gradovi ohranjeni v celoti in spremenjeni v muzeje. Nam je sicer glasno, poskakujoče odkrivanje takih gradov, kot je Špis, lepše, kot pa umirjeno sprehajanje po gradovih, spremenjenih v muzeje ...

Dobšinska Ladova Jaskina, Slovaška

Dobšinska Ladova Jaskina je jama. Podzemna reč, kakršnih smo vajeni tudi v Sloveniji. A ta je drugačna, res drugačna.

Dobšinska Ladova Jaskina je ledena jama. Do nje se pripelješ po vijugasti cesti, ki vodi skozi gričevje, in nato od parkirišča še 20 minut peš skozi gozd hodiš navzgor. Potem pa najdeš sredi gozda v skalnati steni manjšo "luknjo", skozi katero sestopiš navzdol v kraljestvo ledu.

Jama je res polna ledu. Toliko ga je, da je tudi pot skozi jamo deloma v obliki predora izklesana v led. Večni led, ki se nikoli ne stopi. Tudi stalagmiti in stalaktiti so ledeni. Vse je ledeno, sredi avgusta je v jami le pol stopinje nad ničlo. Neverjeten naravni pojav, ki ga dobro prikazuje uradna spletna fotogalerija, vredna ogleda.

Kampi na Slovaškem

Po Slovaški smo potovali s šotorom. Skoraj vsako jutro smo ga podrli in zvečer postavili nekje drugje. Obilica dela s tem se je iz dneva v dan krajšala, saj smo bili četrti dan že tako usklajeni, da smo postavljali in podirali uigrano kot taborniki. Vsak otrok je vedel, kaj mora prijeti v prtljažniku, kam odnesti in kako držati. Prvi dan smo tako naš veliki šotor gradili in polnili eno uro, četrti dan pa samo še dobre pol ure.

Kampov na Slovaškem smo se, pošteno povedano, pred odhodom malce bali. Tudi v resnici je bila oprema v njih, tako kot smo pričakovali, precej stara, vendar pa je bilo vse zelo čisto, vroče vode in toaletnega papirja pa nikoli ni zmanjkalo. Tudi gneče nikjer ni bilo. Logično, saj so bili vsi Slovaki v hrvaških kampih ...

Vsakomur kampiranje na Slovaškem torej lahko priporočim, vendar prinesite lastni šotor. Bungalovi so trikrat dražji, zaradi neprezračenosti pa imajo zatohel, neprijeten vonj. Aja, še cena - za prenočevanje petih oseb v velikem šotoru smo plačevali med 14 in 18 evrov na noč. Na družino, ne na osebo.

Košice, Slovaška

Košice so drugo največje mesto na Slovaškem, ležijo pa na vzhodu države, od koder ni daleč ne do Ukrajine, ne do Poljske. Po dolgi vožnji od doma čez Madžarsko, skozi Budimpešto in ob Blatnem jezeru, so bile po prestopu meje, ki to zaradi Evropske unije ni več meja, naš prvi stik s Slovaško. Bili smo navdušeni in prvo mesto, skozi katerega smo se sprehodili, je postalo zmagovalec našega celotnega potepanja po Slovaški.

Tako kot v vseh mestih smo se osredotočili na staro mestno jedro. Vedno sem navajen, da so ta jedra majhna, stisnjena, na Slovaškem pa sem se moral tega odvaditi. Stara slovaška mesta imajo namreč vsa eno dolgo, ravno glavno ulico (Hlavna), ki je izredno, ampak res izredno široka, zaprta za promet, in napolnjena s prijetnimi trgovinami in bari. Glavna ulica je v Košicah celo tako široka, da so jo na pol razdelili kar s "potočkom", ki teče po sredini ulice. Za piko na i poskrbita še pojoča fontana in največja slovaška cerkev. Mesto torej, ki kar kliče k sprehodu, obvezno s fotoaparatom v roki.