nedelja, 17. januar 2010
petek, 15. januar 2010
Teci, Rok, teci!
Sedeče pisarniško delo in velika ljubezen do dobre hrane zahtevata svoj davek, ki sem se ga odločil plačevati z rekreativnim tekom. A hudir je, da moja navdušenost nad tekom niha. Kakšen mesec, dva ali tri pridno tečem, potem pa par mesecev spet nič. Manjka mi motivacija, nek konkreten cilj.
Tisti, ki radi tekmujejo, si pri motivaciji vsako leto lahko pomagajo z odločitvijo, da se bodo udeležili ljubljanskega maratona. Odločen cilj, ki zahteva jasno pot do njega - reden tek. Jaz tekmovanj ne maram. Rad tečem sam ali v dvoje, z ipodom in kupom podcastov. Zato sem iskal drugo motivacijo in se odločil, da preizkusim Nike + sistem. Za 35 evrov sem si torej pravkar kupil senzor, ki šteje korake, in podatke brezžično prenaša v ipod. Po teku podatke preneseš na spletno stran NikeRunning. Stran ima lep uporabniški vmesnik, kjer si lahko določiš cilje, treninge, ali se pridružiš kakšni skupini, recimo "365 km v 365 dneh". Stran potem spremlja uresničevanje zastavljenih ciljev in ti grafično prikazuje, kako priden ali len si.
Zdaj upam, da mi bo igračkanje s tem sistemom dalo motivacijo, da se spet zaženem v tek. Vsaj 365 km v 365 dneh bom pa že zmogel, kajne? Pravkar sem pretekel mojih prvih 6 kilometrov letos in prvih 6 se je tudi zapisalo na NikeRunning. Grafikoni so se že lepo izrisali in takoj dosegli svoj učinek - hočem še, da bo graf postal lepši!
Tisti, ki radi tekmujejo, si pri motivaciji vsako leto lahko pomagajo z odločitvijo, da se bodo udeležili ljubljanskega maratona. Odločen cilj, ki zahteva jasno pot do njega - reden tek. Jaz tekmovanj ne maram. Rad tečem sam ali v dvoje, z ipodom in kupom podcastov. Zato sem iskal drugo motivacijo in se odločil, da preizkusim Nike + sistem. Za 35 evrov sem si torej pravkar kupil senzor, ki šteje korake, in podatke brezžično prenaša v ipod. Po teku podatke preneseš na spletno stran NikeRunning. Stran ima lep uporabniški vmesnik, kjer si lahko določiš cilje, treninge, ali se pridružiš kakšni skupini, recimo "365 km v 365 dneh". Stran potem spremlja uresničevanje zastavljenih ciljev in ti grafično prikazuje, kako priden ali len si.
Zdaj upam, da mi bo igračkanje s tem sistemom dalo motivacijo, da se spet zaženem v tek. Vsaj 365 km v 365 dneh bom pa že zmogel, kajne? Pravkar sem pretekel mojih prvih 6 kilometrov letos in prvih 6 se je tudi zapisalo na NikeRunning. Grafikoni so se že lepo izrisali in takoj dosegli svoj učinek - hočem še, da bo graf postal lepši!
sreda, 6. januar 2010
Avatar
Danes sem si končno ogledal menda najdražji film na svetu do sedaj, Avatar.
Kritiki so za film pisali, da sicer nima kakšne posebne zgodbe, da pa je slika že sama po sebi toliko fascinantna, da je film vreden ogleda. No, moj vtis je bil, zanimivo, ravno obraten. Sama slika je bila res dobra, ampak tisto, kar se me je res dotaknilo, je bila prav zgodba.
Po filmu sta mi v glavi ostali dve besedi: ljubezen in ekologija. Iz dvorane sem šel z neizmerno željo ljubiti in bit ljubljen, imeti prijatelje, se veseliti z njimi v naravi, ki bi jo čuvali in spoštovali.
Avatar je meni osebno govoril o dveh svetovih. Prvi svet je bila naša Zemlja, onesnažena, neprijazna za življenje, ker smo jo ljudje čisto uničili v imenu razvoja. Drugi svet je bil planet nekje daleč stran, kjer so živela na videz primitivna bitja, a v pristnem osebnem stiku z naravo. Spoštovali so jo, ji bili hvaležni za njene darove. Živeli so v raju, tako lepa je bila ta njihova narava.
Na tem planetu je bilo veliko ljubezni. V njihovih gozdovih si bil lahko srečen že samo zato, ker si obstajal. Za srečo nisi potreboval dosežkov sodobne tehnike, ampak oči in ušesa, dovzetna za naravo in njena živa bitja.
Želim si, da bi se na Zemlji znali pravočasno ustaviti, preden bo prepozno. Želim si, da bi naši otroci živeli na Zemlji, ki bi bila vsaj malo podobna planetu iz Avatarja. Želim si, da bi moji otroci živeli na Zemlji, polni ljubezni, prijateljstva in neokrnjene narave. Želim si, da teh prizorov ne bi doživljali na filmskem platnu, ampak v resničnem svetu. Želim si, da bi fikcija postala resničnost!
Kritiki so za film pisali, da sicer nima kakšne posebne zgodbe, da pa je slika že sama po sebi toliko fascinantna, da je film vreden ogleda. No, moj vtis je bil, zanimivo, ravno obraten. Sama slika je bila res dobra, ampak tisto, kar se me je res dotaknilo, je bila prav zgodba.
Po filmu sta mi v glavi ostali dve besedi: ljubezen in ekologija. Iz dvorane sem šel z neizmerno željo ljubiti in bit ljubljen, imeti prijatelje, se veseliti z njimi v naravi, ki bi jo čuvali in spoštovali.
Avatar je meni osebno govoril o dveh svetovih. Prvi svet je bila naša Zemlja, onesnažena, neprijazna za življenje, ker smo jo ljudje čisto uničili v imenu razvoja. Drugi svet je bil planet nekje daleč stran, kjer so živela na videz primitivna bitja, a v pristnem osebnem stiku z naravo. Spoštovali so jo, ji bili hvaležni za njene darove. Živeli so v raju, tako lepa je bila ta njihova narava.
Na tem planetu je bilo veliko ljubezni. V njihovih gozdovih si bil lahko srečen že samo zato, ker si obstajal. Za srečo nisi potreboval dosežkov sodobne tehnike, ampak oči in ušesa, dovzetna za naravo in njena živa bitja.
Želim si, da bi se na Zemlji znali pravočasno ustaviti, preden bo prepozno. Želim si, da bi naši otroci živeli na Zemlji, ki bi bila vsaj malo podobna planetu iz Avatarja. Želim si, da bi moji otroci živeli na Zemlji, polni ljubezni, prijateljstva in neokrnjene narave. Želim si, da teh prizorov ne bi doživljali na filmskem platnu, ampak v resničnem svetu. Želim si, da bi fikcija postala resničnost!
torek, 5. januar 2010
Bela lepota snega
Zunaj sneži. Rad imam sneg. Njegova belina razsvetljuje temne zimske dneve, prinaša veselje in smeh na otroške obraze.
Sneg prinese v naravo mir, hrup prometa postane tišji. Morda bo sneg utišal tudi nergače. Saj veš, tiste ljudi, ki vedno samo jamrajo. Takih se izogibam. Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi. Zato se trudim živeti brez TV poročil (tam skoraj vsak prispevek naredi kakšen nergač), brez rumenega tiska, in brez tistih, ki niso nikoli zadovoljni. Ker jim ne dovolim, da bi s svojim črvičenjem potopili mojo ladjo življenja.
Zunaj še vedno sneži. Lepo in mirno je. Naj bo prav tako - lepo in mirno - tudi letošnje leto!
Sneg prinese v naravo mir, hrup prometa postane tišji. Morda bo sneg utišal tudi nergače. Saj veš, tiste ljudi, ki vedno samo jamrajo. Takih se izogibam. Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi. Zato se trudim živeti brez TV poročil (tam skoraj vsak prispevek naredi kakšen nergač), brez rumenega tiska, in brez tistih, ki niso nikoli zadovoljni. Ker jim ne dovolim, da bi s svojim črvičenjem potopili mojo ladjo življenja.
Zunaj še vedno sneži. Lepo in mirno je. Naj bo prav tako - lepo in mirno - tudi letošnje leto!
nedelja, 27. december 2009
Biti ljubljen in ljubiti
"Biti ljubljen in ljubiti je največ, kar lahko damo in dobimo".
To je samo delček fantastične izkušnje, ki jo je v eni od svojih blogerskih objav zapisala Benka Pulko. Preberi si njen članek, ne bo ti žal!
To je samo delček fantastične izkušnje, ki jo je v eni od svojih blogerskih objav zapisala Benka Pulko. Preberi si njen članek, ne bo ti žal!
Naročite se na:
Objave (Atom)