Že dolgo sva sanjala o tem, da bi spet obiskala Benetke in jih prvič razkazala tudi otrokom. Pa sva se kar nekaj obotavljala in nisva šla. Benetke, kot se jih spomniva sama, so bila dolge ure vožnje z avtobusom oddaljene od doma, z neverjetno gnečo na ulicah in tako drage, da sva pila in jedla samo tisto, kar sva imela s seboj v nahrbtniku. No, danes sva le zbrala pogum in se vrnila. Prvič z avtomobilom, prvič kot zakonca, prvič kot starša. In izkazalo se je, da so se nama Benetke zdaj, ko imava zaradi služb tudi nekaj denarja, pa lasten avto, predstavile precej drugače kot v dijaških in študentskih letih.
Prva velika sprememba je oddaljenost. Z avtomobilom in z avtocesto, potegnjeno od Kranja vse do Benetk, je to mesto postalo presenetljivo blizu. Z umirjeno vožnjo, vseskozi tempomatsko točnih 130 km na uro, in brez kakšnih zastojev na cesti, je danes iz Kranja do Benetk le dve uri in pol vožnje.
Pred Benetkami imaš dve možnosti. Lahko izbereš vožnjo čez most tik pred beneška vrata, in tam parkiraš v veliki garažni hiši, kjer računajo 28 evrov na dan - če seveda dobiš prazno parkirno mesto. Druga možnost je, da v Mestrah, ki jih od Benetk loči le košček morja, poiščeš poceni parkirišče, in se nato do Benetk zapelješ z vlakom. In to drugo možnost smo izbrali mi. Tik ob železniški postaji je velika, sodobna parkirna hiša, kjer računajo 12 evrov na dan. Čisto blizu pa je majhno zasebno parkirišče, skrito na dvorišču stare hiše. Tam računajo na dan 5 evrov. Vendar pa jim moraš zaupati ključe svojega avtomobila, saj vozila parkirajo tesno drugega ob drugem in jih potem premikajo, kadar želi kdo z zaparkiranim vozilom oditi domov. Kot se spodobi za prave Gorenjce, smo seveda raje tvegali in možaku izročili ključe svojega avtomobila, kot pa plačali dražjo parkirnino v parkirni hiši.
Čez cesto smo stopili na železniško postajo, kupili vozovnice (po evro na osebo v eno smer, otroci do 4 leta zastonj) in se po res kratki progi zapeljali čez morje do Benetk. In tam se je naša beneška zgodba res začela. Že takoj, ko stopiš skozi vrata železniške postaje, se znajdeš v Benetkah. Tak je pogled z vrha stopnišča železniške postaje:
Samo minuto smo stali v Benetkah, pa smo že spoznali njeno prometno ožilje. Po kanalu so se mimo nas vozili avtobusi, taksiji, policija ... - vsi na čolnih. Otroci so nejeverno gledali, ko sem jim razlagal, da je tu ves promet na vodi. Pa je Irena stavila z najstarejšim sinom pogumno stavo: za vsak avto, ki ga bo sin videl v Benetkah, dobi 1.000 evrov. Da bi ga videli, kako je ves dan iskal avtomobile, pa revež res ni srečal niti enega samega!
Najlepši del Benetk smo spoznali v stranskih ulicah, kjer ni bilo gneče, cene pa so bile dovolj sprejemljive, da smo si pri Kitajcih za 30 evrov privoščili italijansko kosilo za vso družino. Uživali smo na sprehodu po ozkih ulicah ob vodi, in se čudili gneči, ki so jo po kanalih ustvarjale gondole. Sem mislil, da je to že preživeto, a je posel vsaj danes zelo cvetel!
Cvetel je tudi posel na stojnicah. Neverjetno, koliko ljudi še vedno kupuje izvirne beneške spominke, z ljubeznijo narejene na Kitajskem ...
Na trgu sv. Marka smo si prvič privoščili drag razgled z vrha zvonika. Pogled na strehe in morje, ki objema Benetke, je bil vsekakor zanimiv. 
Zvečer smo mislili, da se bo življenje počasi umirilo. Kje pa! Stojnice so se šele z nočjo pravzaprav razživele, ljudi ni bilo nič manj, le razsvetljava je vse skupaj naredila še lepše, bolj čarobno. Tako smo se na koncu od Benetk poslovili sicer utrujeni, a vsekakor zelo zadovoljni. Benetke so postale zelo blizu, izven sezone, ko je gneče manj, primerne za lep enodnevni izlet na morju, kjer je precej topleje, kot pa oktobra na Gorenjskem.
Dobre štiri počitniške dni smo preživeli v čudovitem 
Kaj bi počel tam, kjer se ponavadi smuča, avgusta? Predvsem smo našli mir, odstotnost gneče, senco, čudovit razgled, nad gozdom pa tudi vesoljsko ladjo:
V ceno apartmaja je bilo všteto jahanje otrok. Konj je bil star 23 let in je nenehno kihal. No, ni nepomembno tudi dejstvo, da je konj čisto vsakič, ampak res čisto vsakič, ko je kihnil, še prdnil. "Ačih - prdrdrd!" se je slišala iz gobca in riti ubogega konja vsakih par minut. Najprej gobec, takoj zatem še rit. Spet gobec, takoj še rit ... No, omembe vreden je tudi vodnik konja. Ta je poskrbel za nekaj adrenalina v krvi staršev že s svojim prihodom. V obraz je bil rdeč. Pa ne rdeč od sonca, ampak od alkohola ...
Danes smo bili v Velenju. Bolj iz dolgčasa kot pa namenoma smo obiskali muzej rudnika premoga. In tri ure hodili okrog z odprtimi usti! Kakšno doživetje! 150 do 180 metrov pod zemljo so v opuščenih rovih naredili muzej, podkrepljen s sodobno večpredstavnostno tehniko. Odličen vodič nam je predstavil razvoj premogovnika in tehnik izkopa premoga, predstavljeno pa podkrepil s posebnimi učinki, ki so vključevali tudi eksplozije in podzemne potrese! Noro in zanimivo tudi za otroke od 4 let naprej, če le najdejo v naročju dovolj varnega zavetja, dokler ne premagajo strahu pred podzemljem. Vrhunec vsega nam je bila pa rudarska malica 170 metrov globoko pod zemljo. Mljaski, okusna klobasa! 
Fotografiranje je v muzeju prepovedano, zato smo v objektiv ujeli le Velenje. Najlepši pogled na mesto je z velenjskega gradu, pod njim pa je skakalnica. In glej jih, norce, ki so plezali po skakalnici in se po zadnjicah "sankali" navzdol. Podobnost z mojimi otroki je zgolj naključna ...
Kadar si zaželimo morja za en dan, si izberemo Izolo. Dovolj blizu je, plaža ima miren, senčen gozdiček, minuto hoje stran pa se že skrivajo lepe ulice starega mesta. Morje se sicer ne more primerjati s hrvaškim, slano je pa le ... :)
