Pasja mala šola

Šola se nikoli ne konča. Po vsakih šolskih počitnicah je sledilo novo šolsko leto, po vsaki zaključeni šoli je sledila nova šola. In zdaj, ko sem formalno izobraževanje obesil na klin, me v šolo vozi življenje samo. In pa Heli. Ta me je pripeljala v pasjo šolo.

Razlog za vpis v pasjo malo šolo sem bolj jaz kot pa Heli. Ker je ona moj prvi pes, vem, da jo ne znam vzgajati. In zato potrebujem strokovnjaka, da me bo vodil. Torej sva se s Heli vpisala v šolo.

Danes sva bila drugič tam. Tako kot v vsaki šoli z vsakim novim pridobljenim znanjem še bolj vem, kako malo vem. In zato pridno poslušam. Heli pač ne. Ona ima preveč dela z drugimi psi in z raziskovanjem poligona. V tej šoli sem jaz piflar, ona pa upornik. A imava posluh učitelja, ki naju zna individualno usmerjati v pravo smer. Tudi sicer je fino, da imajo v skupini vedno samo 6 psov, zato je skupina obvladljiva. Sploh prvi pogoj, da sem izbral to šolo, pa je njihov poudarek na nenasilni vzgoji. Psa nagradi za dobro delo, ne pa, da ga tepeš za slabo delo. To mi je všeč in tako želim delati tudi jaz.

In dela naju s Heli čaka veliko. Ob tem bova oba postala pametnejša, izkušenejša in zato boljša. Vseskozi pa je to učenje prijetno opravilo. Je nekaj, kar mi ne predstavlja še ene od mnogih obveznosti, ampak prijetno izpopolnitev življenja.

Kaj Heli zna

Ko je Heli prišla iz zavetišča k nam, je bila seveda zelo plašna. Niti iz sobe v sobo ni upala iti. No, danes je to že preteklost, saj je psice polna vsa hiša. Tako sem na njene prve dneve nelagodja že skoraj pozabil. Včeraj pa sem se na vse to spet spomnil, ko sem med papirji najstarejšega sina našel bel list papirja. Na njem je Filip naredil cel projekt, temelječ na opazovanju Helijinega obnašanja.

Kljukice so se ob sobah pojavljale postopoma. Vsakič, ko ji je uspelo premagati strah in vstopiti v novo, zanjo do takrat še neznano sobo, je dobila tako kljukico.

Danes Heli vse to zna!

Piškoti

Vremensko stanje: dež

Sprašujem se, ali decembra v Kranju sploh še obstaja kakšno drugo vremensko stanje, kot pa dež? Dežuje že tako dolgo, kolikor nazaj seže moj spomin. In to ravno sedaj, ko sem končno dobil psa in z njim zgodnje jutranje (skorajda nočne) sprehode. Vsak dan jutranja hoja po dežju.

Vsak dan s sprogramiranim nasmeškom stopim na dvorišče, vsak dan si rečem: "Ojla, dež, kako lepo da si tu. Ne boš me motil, da veš!"

Danes zjutraj sem spet sprogramiral nasmešek. Ko pa sem stopil v veliko lužo, sem si vseeno privoščil trenutek resnice: "Pojdi v tri krasne, dež! Nehaj! Dovolj te imam!" Seveda sem zaklel bolj sočno, a take besede ne sodijo sem.

Je kaj pomagalo? Ne. Še vedno pada dež. Bom pa Merkurju naredil nekaj prometa in si kupil vremensko postajo. Ker upanje umre zadnje. Ker verjamem, da bo taka vremenska postaja slej ko prej v svoji napovedi narisala skorajšnji prihod sonca. Saj veste, sonce, to je tista topla, žareča krogla, ki je včasih sijala nad nebom kranjskim ...

Sedem svetovnih čudes

Učiteljica je v šoli učencem dala nalogo, naj vsak med njimi napiše seznam sedmih svetovnih čudes. Otroci so hitro začeli pisati in naštevati neverjetne dosežke človeštva, od Kitajskega zidu do sprehoda po Luni. Že po desetih minutah so vsi oddali svoje sezname učiteljici. Le Živa je še vedno razmišljala in grizla svinčnik. Učiteljica se ji je približala z vprašanjem, kaj jo muči, da še ni napisala odgovora.

Živa je odgovorila: »Imam težavo. Rekli ste nam, naj napišemo seznam sedmih čudes. Ker je čudes veliko več, se ne morem odločiti, katera bi dala na seznam.«

Učiteljica je tedaj Živo prosila, naj ji našteje nekaj teh čudes, da se bosta skupaj lažje odločili. Živa je odgovorila: »Največja čudesa nosimo vsi v sebi. Čudežno je, da znamo videti in slišati. Neverjetno je, da znamo občutiti obliko tega lepega sveta, fantastično je, da znamo okušati čudovite okuse darov narave. Imamo dar smeha, ki je najlepša pesem tega sveta. Podarjeno nam je prijateljstvo, zaupana nam je ljubezen. Imamo nogi, ki nas nosita v čudovito naravo, in roki, s katerima objemamo soljudi …«

Učiteljica je spoznala, da ima Živa prav. Največja čudesa nosimo v sebi.

Pobožaj me nežno ...

Želiš, da te pred spanjem nekdo nežno poboža?

Naj bo to Eric Clapton s tole fantastično izvedbo njegove klasike!

Mater, je dober! Res dober!!!

Teci, punca, teci!

Včeraj sva s Heli malo bolj zares preizkusila, če bom z njo morda lahko tekel (jogiral). Sva šla na polurni lahkotni tek. Tekel sem previdno, vseskozi sem jo opazoval in iskal znake, da ji s tem škodim. Pa znakov ni bilo. Še huje, edini, ki je začel kazati znake utrujenosti, sem bil jaz!!! Punca ima noge očitno ustvarjene za tek. Na povodcu je ona vlekla mene in ne obratno. Niti za trenutek se ni ustavila, niti enkrat samkrat ni pomolila jezika iz gobca, z nikakršnim znakom ni dala vtisa, da jo tek kakorkoli utruja. Še huje, sopel in hropel sem samo jaz in bil zelo vesel, ko sva končno prišal domov. In tam, spuščena na vrtu, je punca takoj oddivjala okrog. Kot da bi mi hotela reči : "No, končno, zdaj lahko res tečem hitro, ne pa tako počasi, kot ti skozi mesto!" Očitno bo Heli tista, ki bo dajala hitrejši tempo, ne jaz!