Dolga leta je tlela želja in se na prelomu v leto 2008 razvnela: pojdimo na prvomajsko potovanje z avtodomom. Prvič. Pa smo šli. Najprej jaz in Filip v Celje. Tja s scenicom, nazaj z gajbico. Prvič.
Prvi vtis se je izoblikoval med potjo skozi Tuhinjsko dolino proti Kranju. Na prvi vožnji avtodoma. Ojej, kot bi bil Ribnčan. Vse je škripalo in se majalo. Slišal sem vsako posodo, vsako žlico, vsak kozarec. Avtodom je velik. Gajba. In nikamor ne gre. Na srečo. Hitreje, kot zmore njegovih skromnih 90 konjičev, itak ne bi upal. Oči vseskozi v prijetno velikih vzvratnih ogledalih. Sem šel preveč k desnemu robu ceste in se bom zvrnil? Sem šel preveč do sredinske črte in bom odtrgal ogledalo nasproti vozečega avta? Kako naj ga spravim čez ovinek? Veliko misli, velika koncentracija. A želja po drugačnem potovanju premaguje vse strahove. Zmogel bom! Šli bomo!
Poldruga ura vožnje, pa je avtodom na domačem dvorišču. Kakšen prizor! Ko bi vsaj vsi sosedje, vsi znanci šli mimo in me videli. Kot petelin sem se sprehajal okrog gajbice. Ponosen, da sem jo znal pripeljati v Kranj. Navdušen, da me bo odpeljala v svet.
Gajbica, naslednjih 10 dni boš naš dom! In čutim, da bo to prijeten dom. Odločil sem se, da bo lepo. In zato tudi bo lepo!
Za nadaljevanje zgodbe iz Italije čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava."
