Kdaj si nazadnje nekaj storil prvič? Odgovor na to vprašanje baje definira, koliko si resnično star. No, midva z Ireno sva danes nekaj storila prvič :) In občutek je krasen!
Nama se v bistvu že od zadnje jeseni naprej dogaja :) Zahvaljujoč kranjski
Šoli varnega gibanja v gorah spoznavava nove dimenzije življenja in jaz, večni "ziheraš" in "višinoboječnež" vsekakor postajam bolj živ. V tej isti šoli sem na predstavitvi gorniške literature dobil še motivacijo in prebral
Klic gora izpod peresa Tineta Miheliča. V tej knjigi sem med drugim prebral tudi razmišljanje o tem, da ljudje vse prevečkrat podležemo stremenju k udobju. S tem naj teoretično ne bi bilo nič narobe, ampak kaj, ko nas to udobje prehitro pripelje v monotono življenje, ki nas ne izpolnjuje več. Ravno izzivi, ki prinašajo tudi neudobje, so prosto po Miheliču pot do polnega življenja. Po današnji noči te besede razumem.
Tiste, ki smo imeli največ poguma (ali pa smo bili najbolj naivni?) je Šola varnega gibanja v gorah ta vikend pognala v hribe nad Ljubeljem. V dolini je bilo s soboto ob 16:00 plus petnajst, ljudje so po barih martinčkali v kratkih rokavih, mi smo šli pa iz mesta v hrib, v sneg, v gozd, v sredino ničesar; tja, kamor so vodile samo naše sledi. Tam nam je vodnik rekel: "Po dva ali trije skupaj si izberite svoj prostor in se vkopajte v sneg. Noč bomo preživeli tukaj".
Tam, kjer smo stali, se nam je zdelo, da je snega le za vzorec. Pa smo se vseeno lotili kopanja in kmalu presenečeni odkrili, da je snega tule neverjetno veliko. Luknje so se kar večale:
Vsak si je izbral svoj način izgradnje bivaka. Eni so gradili stene, drugi luknje, midva z Ireno pa neko imitacijo igluja. Seveda mi je cenena zložljiva lopata za par evrov razpadla že po dvajsetih minutah, potem sva pa ljubi domek gradila samo še z ostanki lopate. Zdaj vem, zakaj je dobra lavinska lopata draga ... Če bi takrat kdo hodil po gozdu in jih prodajal, bi jo takoj kupil. Brez popusta!
Dela je bilo dovolj za več kot dve uri, na koncu sva bila vsa do kože premočena, utrujena, a zadovoljna. Najin bivak je deloval kot nekaj, kar bo do jutra zdržalo.
Sledila je zaslužena večerja. Jota iz pločevinke je bila vrhunska izbira. Pet minut na kuhalniku, pa sva imela toplo in z energijo bogato jed: meso, krompir, zelje, fižol - vse v enem. Zmagovalna večerja! Potem pa hitro v suha oblačila in v bivak.
Bivak je bil seveda velik samo toliko, kot sva dva potrebovala za stiskanje. Niti sedeti nisi mogel v njem, še noge nisi mogel dvigniti prav visoko. Tole si videl, če si pogledal proti svojim nogam:
In kako sva spala? Upoštevajoč to, da sva imela pod ritjo samo armafleks in spalko, sicer pa je bil povsod okrog naju sneg, presenetljivo dobro. Seveda sva se parkrat zbudila, ampak noč sva sredi zime preživela v dovolj dobrem zavetju, da ni bilo nobene možnosti za kak prehlad ali celo kaj hujšega. No, ob pol šestih zjutraj naju je skozi "vhod" v bivak takole pozdravil nov dan:
Za zajtrk je zmagal predvsem čaj. Ker sva bivak dokončala sredi noči, v soju naglavnih svetilk, sva šele zjutraj dobro videla, kaj sva sploh zgradila:
Tele vejice okrog bivaka res zgledajo kot da bi si že omejil svojo parcelo. Pa ni tako, res ne. Samo ostale člane ekipe sem hotel opozoriti, kje se začne najin bivak, da ne bi (še) kdo padel vanj. Ker to se dogaja. Vem ...
Že ob sedmih zjutraj smo se odločili, da je čas za vrnitev v dolino. Bivake smo podrli, da se ne bi vanje ujela kaka žival, nato pa odšli nazaj dol, proti izhodišču. Zabavno je bilo gledati najbolj zgodnje pohodnike, ki so bili še pred minuto zadovoljni sami s sabo, češ da so danes prvi v hribih. Potem pa takole vidijo, da se nekateri že vračajo nazaj v dolino ...
Zimsko bivakiranje je bilo edinstvena izkušnja. Nekateri iščejo vznemirjenje na drugem koncu sveta, midva sva pa neverjetno dogodivščino našla pol ure vožnje od doma. Slovenija resnično ponuja veliko, samo videti in sprejeti moraš njene darove.