torek, 08. marec 2016

Tine Mihelič: Klic gora


Pred nekaj tedni sem bil na predavanju o gorniški literaturi. Na predavanju o knjigah, ki jih še nikoli nisem vzel v roke in, iskreno povedano, tudi nisem imel nobenega namena, da bi se jih kdajkoli lotil.

Pa me je predavatelj presenetil. S takim odkritosrčnim žarom nam je opisoval vsebino knjig, s takim zanosom citiral odstavke, da me je zamikalo. In po njegovih reakcijah se mi je zazdelo, da bo Tine Mihelič pravi za začetnika v svetu gorniške proze.

Ko sem v kranjski knjižnici (ki jo, mimogrede, res obožujem) na polici zagledal njegovo že dodobra zguljeno knjigo "Klic gora", sem se je ustrašil. Res je debela, velikost črk pa majhna, torej se mi je napovedovalo dooolgo branje. In to branje, kjer si iz strani v stran sledijo opisi raznih alpinističnih podvigov, opisi vzponov, skal, oprimkov, razgledov, vremena ipd. 

Kjer je volja, je tudi pot. Tako sem zagrizel v knjigo. Ni se brala kot kaka lahkoumna kriminalka, kje pa. Knjiga je zahtevala moj čas, mojo energijo in mojo pozornost. Parkrat me je zamikalo, da bi nekaj strani preskočil, a sem vztrajal. 

In potem me je, po nekaj dnevih, knjiga zagrabila. Me posrkala v svet Tineta Miheliča, in nenadoma sem bil sposoben videti svet skozi Tinetove oči. In kako lep je njegov svet! Svet, v katerem spoznaš, kaj v življenju je res pomembno, predvsem pa spoznaš, da v večini primerov v svojem vsakdanu "jamraš" brez razloga. Ker ni pomembno. Ker prevečkrat zremo na površino, kjer nas motijo na videz pomembne stvari, ob tem pa spregledamo jedro. Tam, v bistvu, je vse OK, a pogosto tega jedra ne opazimo. Ker nas premami kič in hrup vsakdana. 

Meni je grozno, če imam nogavico mokro. Ker se bom prehladil, zbolel in umrl. 
Meni je grozno, če je v kampu hladno in če pada dež. Ker bi bilo v soncu kampiranje toliko lepše.
Meni je grozno, če nekdo strese svojo slabo voljo name. Ker mi bo pokvaril dan.

Tine Mihelič je teden dni premočen visel v steni. 
Tine Mihelič je v nevihti držal šotor, ležeč v vodi do popka.
Tine Mihelič je poslušal ljudi, ki so ga nahrulili, ko jih je zaprosil za nekaj toplote. 

Meni se zdi, da bi bilo na izletih marsikaj lahko udobnejše. 
Tinetu Miheliču se je zdelo, da je vse, kar nam da narava, preprosto - naravno. In da vse to potrebujemo, če želimo svoje življenje res preživeti v polnosti. Udobje je preveč monotono ...

Ja, Tine Mihelič mi je ponudil drugačen pogled na svet. Lepši pogled. 

Če imaš rad hribe, preberi "Klic gora". Vzemi si čas, potopi se prav v vsak opis. Sprva se ti bo poetično opisovanje alpinističnih poti morda zdelo dolgo. A na koncu boš knjigo odložil ganjen. In drugačen. So knjige, ki te naredijo boljšega človeka. Eno takih je spisal Tine Mihelič.


Ni komentarjev:

Objavite komentar