Barcelona

Kaj narediš, če imaš na službeni poti 4 ure prostega časa? Greš ležat v sobo, klepetat v bar ali na sprehod v mesto? Veš, da greš v mesto :)

 

Istrski maraton

Danes je na slovenski obali potekal že tretji istrski maraton. Meni se je lani za večno vtisnil v lep spomin, saj sem tu prvič v življenju pretekel 21 km - razdaljo, za katero se mi je zdelo, da jo moje noge ne zmorejo.

Istrski maraton zagotovo ni najlažja tekaška prireditev v Sloveniji, saj vsebuje nekaj vzponov in spustov, pa tek po različnih podlagah, od asfalta, granitnih kock, do tlakovanih obalnih poti in celo gozdnih stez. Proga je vsako leto malo drugačna, ker si tri občine delijo organizacijo, s tem pa se spreminjajo štart, cilj in potek. Prav vse to pa mene tudi najbolj veseli. Ta drugačnost ubija rutino in predvidljivost. Najbolj resni tekači, ki tečejo "na normo" so morda zaradi tega slabe volje, Kdor pride sem zaradi teka, druženja in užitka, ne pa zaradi rezultata, bo pa zelo užival.

Zelo me veselijo tudi čudoviti razgledi, ki nas čakajo vsako leto.

Jaz sem neizobražen, neizkušen tekač samouk. Zato najverjetneje pri teku delam marsikaj narobe. Zato tudi moje letošnje izkušnje ne preizkusi, razen, če sam čutiš, da bo zate uporabna. Prvič sem se namreč odločil, da si tempa ne bom določal po razdalji ali povprečnem času teka, ampak zgolj po srčnem utripu. Po prvih dveh kilometrih teka sem ugotovil, da se najbolje počutim, kadar mi srce bije pod 160 utripi na minuto. Zato sem ves čas pazil samo še na utrip, in ga vzdrževal nekje med 150 in 160. Niti enkrat nisem preveril svojega tempa, gledal sem samo utrip. Tek na določen tempo je namreč po mojem mnenju na Istrskem maratonu  "sporen", saj je proga zelo razgibana, in tempo, kot ga poznam z domačih travnikov, tu ne bi bil realen.

Meni osebno se je ta pristop dobro obnesel, saj sem v cilj prišel živ in zdrav. Dokaz je tale fotografija, narejena minuto po prihodu v cilj:

Ima pa Istrski maraton še eno veliko prednost - svojo himno. Saj ni edini maraton, ki jo ima, ampak je pa istrska himna najboljša med vsemi in te pete kar zasrbijo, ko jo slišiš. Obvezno si jo zavrtim v avtu, ko se približamo Obali:

Trening za Wings For Life

Wings For Life je eden od najbolj dobrodelnih tekov na svetu, saj gre za svetovni tek. V številnih državah po vse svetu vsako leto na eno od majskih nedelj ob istem trenutku tekači začnejo bežati pred zasledovalnim vozilom. Tečejo tako dolgo, dokler jih to vozilo (pri nas Renault Kadjar) ne ujame.

Tudi mi bomo tekli. Da smo zadeve vzeli resno , dokazuje današnji trening.

V ekipi se nam lahko pridruži vsakdo! Prijavi se tukaj ...

Zimsko bivakiranje

Kdaj si nazadnje nekaj storil prvič? Odgovor na to vprašanje baje definira, koliko si resnično star. No, midva z Ireno sva danes nekaj storila prvič :) In občutek je krasen!

Nama se v bistvu že od zadnje jeseni naprej dogaja :) Zahvaljujoč kranjski Šoli varnega gibanja v gorah spoznavava nove dimenzije življenja in jaz, večni "ziheraš" in "višinoboječnež" vsekakor postajam bolj živ. V tej isti šoli sem na predstavitvi gorniške literature dobil še motivacijo in prebral Klic gora izpod peresa Tineta Miheliča. V tej knjigi sem med drugim prebral tudi razmišljanje o tem, da ljudje vse prevečkrat podležemo stremenju k udobju. S tem naj teoretično ne bi bilo nič narobe, ampak kaj, ko nas to udobje prehitro pripelje v monotono življenje, ki nas ne izpolnjuje več. Ravno izzivi, ki prinašajo tudi neudobje, so prosto po Miheliču pot do polnega življenja. Po današnji noči te besede razumem.

Tiste, ki smo imeli največ poguma (ali pa smo bili najbolj naivni?) je Šola varnega gibanja v gorah ta vikend pognala v hribe nad Ljubeljem. V dolini je bilo s soboto ob 16:00 plus petnajst, ljudje so po barih martinčkali v kratkih rokavih, mi smo šli pa iz mesta v hrib, v sneg, v gozd, v sredino ničesar; tja, kamor so vodile samo naše sledi. Tam nam je vodnik rekel: "Po dva ali trije skupaj si izberite svoj prostor in se vkopajte v sneg. Noč bomo preživeli tukaj".

Tam, kjer smo stali, se nam je zdelo, da je snega le za vzorec. Pa smo se vseeno lotili kopanja in kmalu presenečeni odkrili, da je snega tule neverjetno veliko. Luknje so se kar večale:

Vsak si je izbral svoj način izgradnje bivaka. Eni so gradili stene, drugi luknje, midva z Ireno pa neko imitacijo igluja. Seveda mi je cenena zložljiva lopata za par evrov razpadla že po dvajsetih minutah, potem sva pa ljubi domek gradila samo še z ostanki lopate. Zdaj vem, zakaj je dobra lavinska lopata draga ... Če bi takrat kdo hodil po gozdu in jih prodajal, bi jo takoj kupil. Brez popusta!

Dela je bilo dovolj za več kot dve uri, na koncu sva bila vsa do kože premočena, utrujena, a zadovoljna. Najin bivak je deloval kot nekaj, kar bo do jutra zdržalo.

Sledila je zaslužena večerja. Jota iz pločevinke je bila vrhunska izbira. Pet minut na kuhalniku, pa sva imela toplo in z energijo bogato jed: meso, krompir, zelje, fižol - vse v enem. Zmagovalna večerja! Potem pa hitro v suha oblačila in v bivak.

Bivak je bil seveda velik samo toliko, kot sva dva potrebovala za stiskanje. Niti sedeti nisi mogel v njem, še noge nisi mogel dvigniti prav visoko. Tole si videl, če si pogledal proti svojim nogam:

In kako sva spala? Upoštevajoč to, da sva imela pod ritjo samo armafleks in spalko, sicer pa je bil povsod okrog naju sneg, presenetljivo dobro. Seveda sva se parkrat zbudila, ampak noč sva sredi zime preživela v dovolj dobrem zavetju, da ni bilo nobene možnosti za kak prehlad ali celo kaj hujšega. No, ob pol šestih zjutraj naju je skozi "vhod" v bivak takole pozdravil nov dan:

Za zajtrk je zmagal predvsem čaj. Ker sva bivak dokončala sredi noči, v soju naglavnih svetilk, sva šele zjutraj dobro videla, kaj sva sploh zgradila:

Tele vejice okrog bivaka res zgledajo kot da bi si že omejil svojo parcelo. Pa ni tako, res ne. Samo ostale člane ekipe sem hotel opozoriti, kje se začne najin bivak, da ne bi (še) kdo padel vanj. Ker to se dogaja. Vem ...

Že ob sedmih zjutraj smo se odločili, da je čas za vrnitev v dolino. Bivake smo podrli, da se ne bi vanje ujela kaka žival, nato pa odšli nazaj dol, proti izhodišču. Zabavno je bilo gledati najbolj zgodnje pohodnike, ki so bili še pred minuto zadovoljni sami s sabo, češ da so danes prvi v hribih. Potem pa takole vidijo, da se nekateri že vračajo nazaj v dolino ...

Zimsko bivakiranje je bilo edinstvena izkušnja. Nekateri iščejo vznemirjenje na drugem koncu sveta, midva sva pa neverjetno dogodivščino našla pol ure vožnje od doma. Slovenija resnično ponuja veliko, samo videti in sprejeti moraš njene darove.

Tine Mihelič: Klic gora

Pred nekaj tedni sem bil na predavanju o gorniški literaturi. Na predavanju o knjigah, ki jih še nikoli nisem vzel v roke in, iskreno povedano, tudi nisem imel nobenega namena, da bi se jih kdajkoli lotil.

Pa me je predavatelj presenetil. S takim odkritosrčnim žarom nam je opisoval vsebino knjig, s takim zanosom citiral odstavke, da me je zamikalo. In po njegovih reakcijah se mi je zazdelo, da bo Tine Mihelič pravi za začetnika v svetu gorniške proze.

Ko sem v kranjski knjižnici (ki jo, mimogrede, res obožujem) na polici zagledal njegovo že dodobra zguljeno knjigo "Klic gora", sem se je ustrašil. Res je debela, velikost črk pa majhna, torej se mi je napovedovalo dooolgo branje. In to branje, kjer si iz strani v stran sledijo opisi raznih alpinističnih podvigov, opisi vzponov, skal, oprimkov, razgledov, vremena ipd. 

Kjer je volja, je tudi pot. Tako sem zagrizel v knjigo. Ni se brala kot kaka lahkoumna kriminalka, kje pa. Knjiga je zahtevala moj čas, mojo energijo in mojo pozornost. Parkrat me je zamikalo, da bi nekaj strani preskočil, a sem vztrajal. 

In potem me je, po nekaj dnevih, knjiga zagrabila. Me posrkala v svet Tineta Miheliča, in nenadoma sem bil sposoben videti svet skozi Tinetove oči. In kako lep je njegov svet! Svet, v katerem spoznaš, kaj v življenju je res pomembno, predvsem pa spoznaš, da v večini primerov v svojem vsakdanu "jamraš" brez razloga. Ker ni pomembno. Ker prevečkrat zremo na površino, kjer nas motijo na videz pomembne stvari, ob tem pa spregledamo jedro. Tam, v bistvu, je vse OK, a pogosto tega jedra ne opazimo. Ker nas premami kič in hrup vsakdana. 

Meni je grozno, če imam nogavico mokro. Ker se bom prehladil, zbolel in umrl. 
Meni je grozno, če je v kampu hladno in če pada dež. Ker bi bilo v soncu kampiranje toliko lepše.
Meni je grozno, če nekdo strese svojo slabo voljo name. Ker mi bo pokvaril dan.

Tine Mihelič je teden dni premočen visel v steni. 
Tine Mihelič je v nevihti držal šotor, ležeč v vodi do popka.
Tine Mihelič je poslušal ljudi, ki so ga nahrulili, ko jih je zaprosil za nekaj toplote. 

Meni se zdi, da bi bilo na izletih marsikaj lahko udobnejše. 
Tinetu Miheliču se je zdelo, da je vse, kar nam da narava, preprosto - naravno. In da vse to potrebujemo, če želimo svoje življenje res preživeti v polnosti. Udobje je preveč monotono ...

Ja, Tine Mihelič mi je ponudil drugačen pogled na svet. Lepši pogled. 

Če imaš rad hribe, preberi "Klic gora". Vzemi si čas, potopi se prav v vsak opis. Sprva se ti bo poetično opisovanje alpinističnih poti morda zdelo dolgo. A na koncu boš knjigo odložil ganjen. In drugačen. So knjige, ki te naredijo boljšega človeka. Eno takih je spisal Tine Mihelič.

Živinih 11

Irena ustvarja ...

Ne bom več tekstal, ko vozim

Do izhodišča vsakega novega sanjskega izleta me najprej pelje avto. S tem se začne še en lep nov dan. A kaj, ko se ta pot prehitro lahko spremeni v tragedijo. Samo zato, ker bom med vožnjo poslal "samo" še en sms ... Po tem filmu se končno zavedam, da lahko samo en SMS med vožnjo usodno spremeni življenje. ‪#‎NeTekstamKoVozim‬.

Deli akcijo Zavoda Vozim: https://www.facebook.com/148998855161329/videos/1013081758753030/

Bodental

Bodental je lepa dolina pod avstrijsko stranjo Ljubelja. Na poti iz Tržiča proti Celovcu preprosto ob spuščanju z mejnega prehoda po nekaj kilometrih vožnje zaviješ levo in po še nekaj kilometrih prideš na začetek doline. Tam je krasno majhno družinsko smučišče, začetek lepih tekaških prog in izhodišče za prijetne sprehode. Medtem ko sta danes dva člana družine smučala, sva se druga dva odpravila na sprehod po prelepi okolici.

Tole čudovito jezerce ima krasno ime "Meerauge" oziroma oko morja. Po legendi je namreč res povezano z morjem ...

Na svidenje, 2015!

Takole pa slovesa od starega leta še nikoli nisem začel - z jutranjim sprehodom na Šmarjetno goro ...

Dobro leto je bilo. Vsi smo bili zdravi in se imeli radi. Kaj bi človek še lahko želel? Prav nič drugega, to povsem zadostuje :)

Prednovoletni Krn

Kaj takega pa še ne! Tik pred novim letom smo lezli na dvatisočaka, samo v majicah, na toplem soncu, kot bi bila jesen šele na svojem začetku! Kakšen dan!

Kriška gora in Tolsti vrh

Počasi se poslavljamo od leta 2015. Danes z lovljenjem sončnega vzhoda na Kriški gori in potem podaljšanjem poti nazaj v dolino prek Tolstega vrha.