Vrsar - v Istri smo poletje lovili za njegov rep (drugi dan)

Tudi drugi dan našega jesenskega podaljševanja poletja nas je pozdravilo sonce in nam podarilo prekrasen sprehod po Vrsarju:

V Istri smo poletje lovili za njegov rep

Obmorski kraji so mi najljubši spomladi in jeseni. Takrat lahko na morju pobegneš mrazu s celine, obenem pa se lepot Istre v tem času ne zaveda veliko ljudi, zato nikjer ni gneče. Taki dnevi so res namenjeni užitku.

Mi smo šli tokrat preverit kar več krajev, vzorec pa se je povsod ponavljal - vsa mesteca so čudovita!

Buzet:

Motovun:

Umag:

Ušesa Istre

Na jugu kraškega roba, tik nad mejnim prehodom Sočerga, pohodnik ostrmi ob pogledu na čudovite stene, ki so zaradi previsne oblike dobile ime “ušesa Istre”. 

V stenah gnezdijo ogrožene ptice, zato je na poti veliko naravovarstvenih opozoril in navodil, predvsem pa se res izogibajte približevanju stenam spomladi, v času gnezdenja. Ptice vam bodo hvaležne.

Ušesa Istre bi lahko preimenovali tudi v "lepote Istre". Oči vam bodo hvaležne, če jih pripeljete sem!

Sprehajalna pot po dolini Ravenske Kočne

Tale sprehajalna pot je enostavna. Predvsem primerna za vroče dni, ko je tukaj zagotovo prijetno hladno. Mi smo jo sem žal ubrali, ko je bilo povsod hladno, torej nas je tukaj še bolj zeblo.

Parkiraš lahko ob Planšarskem jezeru, ali pa se zapelješ še malo naprej, če si len. In se potem lepo sprehajaš. Pot gre malo navzgor, a je povsem enostavna, primerna za vsakega otroka. Nevarnosti nobene. Narava pa lepa.

P.S.
Fotografirano s Samsung Galaxy S3.

Rifnik

Družine, tole morate "probat"! Luštno, nezahtevno, zanimivo, predvsem pa - spokojno. Krasen družinski izlet! Še posebej, če zraven povabiš dobro družbo.

Rifnik je nezahteven hrib nad Šentjurjem, ki na vrhu premami otroke z arheološkimi ostanki, ob katerih se lahko razplamti domišljija.Deset minut pred vrhom pa stojijo markantni ostanki čisto pravega gradu, Reichenecka. Tam pazite na otroke, da kam ne padejo, oglejte si pa ostanke vsekakor.

Na koncu nas je ob asfaltirani cesti razveselila še tale štajerska "kapelca", posvečena trgatvi in sadovom le-te:

P.S.: Slikano s Canon EOS 350D in osnovnim "plastičnim" objektivom 18-55.

Kako najti mir v Parizu

Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.

Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.

P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.

Tour Montparnasse

Tour Montparnasse je poslovna stavba sredi Pariza, ki s terase na vrhu ponuja 360-stopinjski razgled na vse mesto. Žal zahtevajo kar 14,50 eur na odraslega za dostop, zato se Gorenjci raje zadovoljimo s pogledom, ki ga občasno lahko ujamemo, kadar pilot med pristajanjem zaokroži nad Parizom.

Pod teraso je Montparnasse 56, restavracija v 56-em nadstropju. Da prideš tja, moraš v pritličju najprej skozi podobno "body check" kontrolo kot na letališču, nato pa z dvigalom visoko navzgor. Sem hodijo tako Parižani kot turisti, druži pa jih ista lastnost - imajo debelejše denarnice. Pogosto pridejo sem gor samo zato, ker si to pač lahko privoščijo. Ali pa zato, ker hočejo nekomu dokazati, da si to lahko privoščijo. Res pa je razgled nad mesto veličasten. A le, če ti večerja tam zgoraj vzame zgolj odstotek mesečne plače. Za vse nas ostale je sendvič na trati ob Eifflovem stolpu enako, če ne še bolj atraktiven :)

Vsekakor pa je zanimivo pokukati v ta svet "tam zgoraj".

Gospod, ki je kuhal kamenje

Ko smo se vračali z Lepega kamna, smo levo ob cesti blizu Kamnika zagledali zanimiv prizor: kupolasto zgradbo, iz katere se je zelo močno kadilo. Radovednost nas je zaustavila na poti domov, parkirali smo in šli pogledat, kaj se dogaja. In kako dobro, da smo to storili!

V trenutku smo se znašli v preteklosti, kot bi nas časovni stroj ponesel vsaj sto let nazaj. Našli smo namreč gospoda, ki je kuhal kamenje.

Ja, tako kot bi gradil piramido, je sestavil enega na drugega bele kamne, pod njimi pa kuril izjemno močan ogenj, kot bi ga gnal sam peklenšček.

Gospod je delal apno, ob napornem delu pa si je vseeno vzel čas in nam podrobneje razložil, kaj počne. Najprej mora kamenje (apnenec iz bližine) več dni kuriti z izjemno močnim ognjem, da vzdržuje enakomerno visoko temperaturo. Nato se razbeljeno kamenje več dni hladi, potem pa se ga v posebnih bazenih še gasi. Svinjsko naporno, obenem pa še nevarno delo!

Lepi kamen

Lepi kamen je, poenostavljeno povedano, ogromen kamen sredi gozda, eno uro enostavne, varne hoje naprej od Doma v Kamniški Bistrici. Davno nazaj se je narava malo poigrala in ga spravila sem, kamor naj ne bi sodil.

Potem je prišel še človek in na vrh postavil kočo ter opazovalnico. Zelo zanimivo in vredno izleta!