Landarska jama

Landarska jama oziroma Grotta di San Giovanni d'Antro leži skrita med Kobaridom in Čedadom. V kraju Landar oziroma Antro je za cerkvijo parkirišče,od koder potem vodi pešpot do vhoda v jamo.

Preveri na internetu, kdaj organizirajo vodene oglede, pa ali je jama dostopna, saj v času deževja lahko rov poplavi do stropa. Večinoma je vstop možen čez vikende in praznike.

Mi smo imeli srečo, da nas je kot vodič sprejel zamejski Slovenec, ki nas je navdušil ne samo s svojim znanjem, ampak tudi prijaznostjo in toplino, pa prijetnem jeziku nekoga, ki slovenščine ne uporablja vsak dan, jo pa srčno ohranja.

Pri vhodu v jamo je v veliki votlini jamska kapelica, ki jo je leta 1477 obnovil mojster Andrej iz Škofje Loke skupaj s pomočnikom Jakobom. Oltar v jami pa je iz delavnice kobariškega mojstra Jerneja. Kot bi bil doma ...

 
Da je jama sredi ničesar, vedo tudi tele prijazne in zvedave kosmatinke ob cesti...

Vogel - Rodica - Črna prst

Nad Bohinjem vodi lepa, nezahtevna planinska pot, ki pa zaradi dolžine vseeno terja nekaj malega kondicijske pripravljenosti. Ker je hoje precej, ti kljub zasoljeni ceni predlagam nakup enosmerne karte za nihalko na Vogel.

Izkoristi še v isto ceno všteto vožnjo s sedežnico, saj se potem začne 19 kilometrov dolga in 8 ur trajajoča pot po obroču hribov nad Bohinjskim jezerom.

Pot vodi prek Rodice do Črne prsti, od koder se potem spustiš v Bohinjsko Bistrico. Mi smo tam ujeli avtobus, ki nas je odpeljal nazaj na izhodišče pod Vogel.

Ne pozabi na dovolj pijače in kaj za pod zob, saj te zasluženo kosilo čaka šele v domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti.

Na koncu pa še zaslužena ohladitev v Bohinjskem jezeru...

Terme Montecatini

Terme Montecatini so bile najin zadnji cilj na junijskem popotovanju po prelepi Toskani 2019, že na poti proti domu. Gre za tipično zdraviliško mesto, ki je bilo kot tako znano že dolgo nazaj v preteklosti, kar še posebej začutiš ob pogledu skozi vhod v glavne toplice, ki jih zaznamuje res izjemna stavba. Seveda sva Gorenjca ostala samo pri vhodnih vratih ... Je pa v bližini še lep, prijeten mestni park, kje bi se dalo ostati nekaj ležernih ur na soncu.

Lucca

Lucca je luštno italijansko mesto s tipičnimi, prijetnimi starimi mestnimi ulicami, po katerih se je res užitek sprehoditi in tu pustiti par ur svojega dneva. Posebej pa Lucca izstopa po markantnem obzidju, ki obdaja celotno mesto. Obzidje je tako široko, da po njegovem vrhu poteka prava cesta, ampak zaprta za promet. Sprehod, še raje pa kolesarjenje po tem obzidju, to je nekaj, kar je vredno doživeti!

Imela sva srečo, da sva v Lucco prišla v soboto dopoldne, ko so v mestu "oblast" prevzele stojnice in z njimi množica ljudi nalezljivo dobre volje. Krasno vzdušje!

 

Viareggio

Viareggio je obmorsko letoviško mesto. Sodeč po številnih barih je bil to nekoč italijanski Portorož, ampak glede na zapuščeno stanje večine od teh barov so se množice turistov pred nekaj leti najbrž preselile nekam drugam. Sam Viareggio nama ni ponudil ničesar, Sva pa uživala med kolesarjenjem po bližnjem naravnem parku ob morju. Prijetna sprememba!

Carrara

Carrara je mesto v Toskani. Znano je predvsem po belem ali modro-sivem marmorju, ki ga pridobivajo v tamkajšnjih kamnolomih. Kako izgledajo ti kamnolomi, sva si želela ogledati tudi sama, zato sva avto iz mesta usmerila v zavito hribovsko cesto proti hribom, iz katerih marljive roke še dane strgajo masivne kose kamna. 

Pot tja gor me je kar prestrašila, saj so nama na ozki zaviti cesti z veliko hitrostjo nasproti prihajali veliki tovornjaki, ki so v dolino vozili dragoceni marmor. Vozniki tovornjakov to pot opravljajo vsak dan večkrat, zato ni čudno, da skozi ovinke s svojim težkim tovorom drvijo veliko hitreje kot jaz z malim avtomobilom. 

V Carrari hitro začutiš, da tu ljudje živijo predvsem z marmorjem. Že od nekdaj in najbrž za vedno. 
 

Campiglia Marittima

Najlepša mesta so za naju mala, skrita mesta, ki še znajo živeti v utripu, kakršen jih je spremljal dolga stoletja. Mesta z ulicami, ki so umirjene. Mesta z ljudmi, ki se tudi sredi delovnega tedna zaustavijo, ko med hitenjem po opravkih srečajo znanca, in se zapletejo z njim v iskren pogovor. Mesta, ki meščanom pravijo, da je prav zdajle pravi čas za sebe in za ljudi okoli sebe. Takšno mesto je tudi Campiglia Marittima na zahodnem delu italijanskega škornja.

Terme di Saturnia

Terme di Saturnia niso bile znotraj najine načrtovane poti po Toskani 2019. Brez priporočila prijateljice ovinka do sem zagotovo ne bi naredila. Pa sva bila zelo, zelo hvaležna za nasvet, saj sva tu doživela nepozabno izkušnjo.

Terme di Saturnia boste brez google maps  težko našli, saj jih je s ceste nemogoče opaziti, tabel pa tudi ni kaj veliko, kar pa, glede na gnečo, niti ni narobe ... Usmerjevalne table te sicer pripeljejo do toplic z bazeni, ampak pravi cilj mora biti tale naravni izvir, ne toplice, ki prav tako črpajo v svoje bazene vodo iz istega vira.

Ko prideš na dobro skriti cilj, se ne trudi z iskanjem brezplačnega parkirišča, ker jih v bližini ni. Plačaj za uradno parkirišče in jemlji strošek parkiranja tudi kot vstopnino saj (vsaj v času najinega obiska, resda junija, torej zunaj sezone).

Ob prvem pogledu na kopališče se ti zazdi, da termalna voda izvira kar nad hišo. Še le z drugim pogledom opaziš, da prihaja iz skritega izvira nekje daleč bolj v ozadju. Na prvi vtis neprijetnega žveplenega vonja termalne vode se hitro navadiš, potem se pa zlekneš v vrhunski naravni spa in uživaš.