Planjava, Škarje in Ojstrica

Ko sem prvi dan naše kamniške odisejade hvaležno drsel v spanec v kamniški koči, sem mislil, da je z osvojitvijo brane težki del moje poti zaključen. Če bi vedel, kaj me čaka danes, drugi dan, moj spanec ne bi bil miren. 

V očeh rekreativnega planinca, ki gre v gore le občasno, se je namreč kombinacija, ko v istem dnevu obišče vrhove Planjava, Škarje in Ojstrica, izkazala za fizično in psihično zelo naporno.  Res pa so bili razgledi taki, da je bilo vredno!

Meni so se kolena tresla na izpostavljenih mestih, kjer sem na svoji levi božal skalo, na desni pa pod nogami gledal preveč metrov globine, da bi bil lahko sproščen. 

Enako zaskrbljen sem bil na nekaterih mestih ob spustih z omenjenih treh vrhov, saj spet ni bilo nobenega dobrega oprijema – gledano z vidika nekoga, ki je neroden in ima strah pred višino. Za večino planincev je ta pot sicer zahtevna, a brez razlogov za skrb, zato jemlji mojo izpoved z nekaj rezerve  …

Pogled na Logarsko dolino:

In še malo slik s poti:

S Kamniškega sedla lahko prek Planjave, Škarij, Ojstrice in Korošice narediš lep, dolg krog nazaj do svojega avtomobila v dolini. Vmes te čaka nekaj zahtevnih poti, ki zahtevajo kar nekaj spretnosti, pa dobro kondicijsko pripravljenost. In nekaj železne volje na koncu, saj je pot od Korošice nazaj do avta grozljivo nezanimiva, enolična in dolgočasna. Ko temu dodaš še utrujenost, ta zadnji del res ni mikaven. Vsekakor pa je celotni izlet tako lep, da je vreden tudi zadnjega dela.

Na Korošici je v času našega obiska pod zavetjem Ojstrice  še stal Kocbekov dom, kjer smo se okrepčali z odlično hrano in se čudili, od kje vse dobrote sploh pridejo sem gor. Odgovor je bil, da je edini način dostave helikopter. Žal smo tak helikopter že isto jesen iz Kamnika gledali, kako je letal na Korošico, kjer je dom zagorel in tudi zgorel. 

Če želite pomagati priobnovi, dobite več informacij tule...

Kamniško sedlo in Brana

Zame, ki sem precej neroden in imam pred višino prevelik strah, je Kamniško sedlo predstavljalo izhodišče najtežje in najbolj nevarne planinske pustolovščine v mojem življenju. 

Preden se prestrašiš in ne bereš naprej, pa naj opozorim, da je strah zelo relativna zadeva. Na istih poteh, kjer sem jaz tresočih kolen napredoval s hitrostjo en meter na minuto, so nekateri v treking čevljih v drncu lahkotno skakljali čez meni na videz nepremagljive ovire ...

Torej, Kamniško sedlo. Za  marsikoga cilj prijetnega in lahkotnega poldnevnega izleta, za nas pa izhodišče in baza za dvodnevno odkrivanje prelepih, a meni malo strašljivih poti. Kot rečeno, je pot do koče na Kamniškem sedlu enostavna in primerna za vsakogar. Ampak, če želiš doživeti razglede, ob katerih ti srce zaigra, se je treba potruditi bolj. Precej bolj…

Levo od Kamniške koče se bohoti Brana. Poti do vrha ne moreš zgrešiti, izgubiti se ne moreš, je pa pot zahtevna. Zadnji del zahteva nekaj gamsovih genov, kakih posebnih varoval ni. S pravo obutvijo in spoštljivim odnosom je sicer pot povsem prehodna, samo ne smeš pozabiti, da te od bolečega padca loči res le trenutek nepazljivosti oziroma zdrs.

Zame je bil osvojeni vrh posebna osebna zmaga, še toliko bolj pa sem se razveselil varne vrnitve v Kamniško kočo. Vedno mi je pot gor lažja od spusta, zato sem bil, ko smo se vsi nepoškodovani zatekli v prijetno toplo kočo, res srečen.

Večer in noč smo preživeli v Kamniški koči, kjer smo uživali v domačnosti prijetnega zavetja. Vsekakor koča ponuja dovolj udobja, da se bo v njej vsakdo lahko počutil dobro. Priporočam!  

 

Pogled na Brano s Kamniškega sedla:

Kamniška koča:

Kamniško sedlo in Brana

Zame, ki sem precej neroden in imam pred višino prevelik strah, je Kamniško sedlo predstavljalo izhodišče najtežje in najbolj nevarne planinske pustolovščine v mojem življenju. Preden se prestrašiš in ne bereš naprej, pa naj opozorim, da je strah zelo relativna zadeva. Na istih poteh, kjer sem jaz tresočih kolen napredoval s hitrostjo en meter na minuto, so nekateri v treking čevljih v drncu lahkotno skakljali čez meni na videz nepremagljive ovire ...

Torej, Kamniško sedlo. Za  marsikoga cilj prijetnega in lahkotnega poldnevnega izleta, za nas pa izhodišče in baza za dvodnevno odkrivanje prelepih, a meni malo strašljivih poti. Kot rečeno, je pot do koče na Kamniškem sedlu enostavna in primerna za vsakogar. Ampak, če želiš doživeti razglede, ob katerih ti srce zaigra, se je treba potruditi bolj. Precej bolj…

Levo od Kamniške koče se bohoti Brana. Poti do vrha ne moreš zgrešiti, izgubiti se ne moreš, je pa pot zahtevna. Zadnji del zahteva nekaj gamsovih genov, kakih posebnih varoval ni. S pravo obutvijo in spoštljivim odnosom je sicer pot povsem prehodna, samo ne smeš pozabiti, da te od bolečega padca loči res le trenutek nepazljivosti oziroma zdrs.

Zame je bil osvojeni vrh posebna osebna zmaga, še toliko bolj pa sem se razveselil varne vrnitve v Kamniško kočo. Vedno mi je pot gor lažja od spusta, zato sem bil, ko smo se vsi nepoškodovani zatekli v prijetno toplo kočo, res srečen.

Večer in noč smo preživeli v Kamniški koči, kjer smo uživali v domačnosti prijetnega zavetja. Vsekakor koča ponuja dovolj udobja, da se bo v njej vsakdo lahko počutil dobro. Priporočam!

 Koča na kamniškem sedlu: https://www.pzs.si/koce.php?pid=86

 

Z otroki varno v gore

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Gorski reševalci so pripravili prijeten video z nasveti, kako varno z otroki v gore:

http://siol.net/sportal/naj-planinska-koca/to-so-najpogostejse-napake-druzin-v-gorah-445807

Storžič čez Žrelo

No, tole je pa bila spet ena plezarija! Vsaj zame, ki me je strah višine. Tam, kjer sem jaz tresočih kolen v varnih gojzarjih le počasi napredoval, so namreč nekateri v gorskih tekaških čevljih skorajda lebdeli čez greben.

Pa da te ne prestrašim preveč. Storžič je čez Žrelo povsem dosegljiv tudi mlajšim najstnikom, samo s pravo mero kondicije, previdnosti, spoštovanja do gora in zdrave pameti.

Jaz iz svoje strahovišinske perspektive pač take poti doživljam veliko bolj čustveno intenzivno kot pa običajni planinci. Presenetil me je tudi vrh. Iz doline se mi je zdel špičast kot sulica, od blizu je pa na srečo precej bolj položen oziroma ima lepo "teraso" za varen počitek in uživanje v razgledih.

Pot je krasna, zanimiva, s prelepimi razgledi in kot vedno prijaznimi planinci, ki jih srečuješ na poti gor in dol.   Slike pokažejo del teh lepot, ampak daleč najlepše je to doživeti "v živo".

Storžič te čaka ... 

Kako nastanejo fotografije letal na nebu

V spodnjem filmu lahko spoznaš, kako nastanejo osupljivi promocijski posnetki letalske družbe in kakšno je delo letalskega fotografa. Zanimiva služba :)

Kolesarski izlet: najlepši prelazi

Iz Preddvora proti Jezerskemu

Danes sem imel dopust. Lanski dopust, ki mu grozi, da bo konec junija propadel, zato ga je vredno izkoristiti. Bil sem sam in odločen, da dneva ne bom zapravil s hišnimi opravili, ampak v naravi. Najprej sem gledal proti Storžiču, pa je ARSO zagrozil z močnim vetrom. Potem sem razprl zemljevid in začel iskati kolesarske poti. Nekaj, kar bo trajalo dlje kot dve uri, drugače dan ne bo izkoriščen. Kmalu sem ugledal krasno krožno pot: iz Kranja mimo Preddvora na Jezersko, pa potem iz avstrijske strani na Pavličevo sedlo, mimo Logarske soline in Luč, zadnji vzpon na Kranjski Rak ter po spustu v Kamnik čez Cerklje nazaj v Kranj.

Krasna krožna pot po Sloveniji in malo še po Avstriji.

Krasna tura, če bi imel kondicijo. Pa kondicije nimam sploh. Letos sem bil dvakrat na kolesu in to ni nič. Ker pa po nekajminutnem gledanju nisem našel nič drugega, sem se vseeno odločil, da zagrizem na to pot. Ne celo, jo ne zmorem, samo malo, potem pa obrnem.

Jezerska slatina, naravni vir čisto posebne vode.

Do Preddvora je vzpon komaj opazen, zato težav ni bilo. Tudi naprej do Jezerskega je šlo prav v redu, zato sem se ob pitju Jezerske slatine odločil, da zagrizem v klanec in grem do mejnega prehoda. Tam sem si privoščil banano, nato pa se, opogumljen z nekaj novimi kalorijami, odločil, da se vseeno spustim v Avstrijo. Na križišču za Pavličevo sedlo sem ugotovil, da je ista figa, ali plezam nazaj na Jezersko ali na Pavličevo sedlo, zato sem izbral slednje.

Takole lep je z avstrijske strani vzpon na Pavličevo sedlo.

Šlo je opazno bolj počasi, pa sem se tolažil, da ni težava v zapuščanju moči, ampak so pač klanci veliko bolj strmi kot prej. Ker pa se tudi počasi daleč pride, sem nekako le prilezel na mejni prehod.

Juhej, na vrhu Pavličevega sedla sem!

Na vrhu sem si privoščil že drugo banano. Vmes sem razmišljal, da se mi res ne ljubi lesti nazaj na Jezersko, zato sem skomignil z rameni, odklopil razmišljanje, da sem šele na tretjini krožne poti, za katero nimam dovolj kondicije, in se spustil navzdol proti Logarski dolini. Uh, je letelo! Hitrost mi je dala novi pogum, pa sem pridno odpedaliral proti Lučam. Tam me je zemljevid vabil, naj skrajšam ovinek in proti Kamniku mimo Podvolovjeka skočim čez Kranjski Rak.

Iz Luč proti Podvolovjeku.

Presneti zemljevid, kjer izohipse sploh ne izgledajo tako hude, kot v resnici. Tu sem pa res grizel! Treba je premagati 500 višincev in vrha kar ni bilo. Mater je šlo počasi, dokler končno nisem zagledal vrha:

Kranjski Rak.

"Juhej!", bi moral reči na vrhu, pa nisem zmogel. Spustil sem se proti Kamniku in ves čas upal, da mi ne bi bilo treba nikjer niti za trenutek več orbniti pedal. Naj gre dol, samo še navzdol! Pri cerkvi svetega Ahacija v vasi Kališe sem zadnjič še zmogel v roke vzeti fotoaparat:

Cerkev sv. Ahacija v vasi Kališe.

Do Kamnika je šlo večinoma res navzdol, zato sem se pozno popoldan nekako le spravil do mesta. Od tu do Kranja pa samo še kalvarija. Najprej sem se, iščoč kako lepo stransko pot, obrnil na Google Maps in mu rekel, naj išče poti za pešče. Avto nisem, kolesa mi pa Gugl ni ponudil. Aj, mi je bilo žal te odločitve! Gugl me je odpeljal v gozd nad Kamnikom, pol poti sem kolo nosil skozi gmajno, dokler le nisem prišel v Tunjice. Tam sem iskal samo še asfalt, se malo izgubljal v sicer prelepi gričevnati pokrajini in samo še upajoče gledal nekam, kjer naj bi bil domači Kranj.

Za zadnjih 20 kilometrov sem rabil dve uri, branjevke bi me v krilih in z rutami na glavi, pa z grabljami pod roko zagotovo prehitevale na svojih starih kolesih! Ojej, ojej, kako je šlo počasi! Telo je imelo dovolj.  Saj bi klical sina, naj me pride iskat, pa še ni polnoleten in nima izpita. Saj bi klical ženo, naj me pride iskat, pa me je vseeno še malo glodal ponos. In tako sem, ne vem kako, nekako le prilezel do Kranja.

Zdaj, ko sem stuširan, napitan in odžejan, spet vidim bolj jasno. In zdaj vem, da lahko to pot priporočim vsakemu kolesarju. Ker je res prelepa od začetka do konca! Ampak nikar na to pot tako kot jaz, brez kondicije. 132 kilometrov in dobrih 3.000 metrov vzponov lahko kolesarju tam, kjer je narava nepozabno lepa, prinese tudi nepozabne muke.

S kondicijo bi pa še šel. Bom šel!

Hvala, ker tečete!

Danes sem dobil tale krasen, topel video z letošnjega teka Wings For Life. V njem se ponavlja hvaležno sporočilo "Hvala, ker tečete za nas".

Jaz pa zahvalo vračam nazaj: "Hvala, iskrena hvala, ker lahko tečem. Zase in še za koga drugega".

Kopenhagen

Kopenhagen je čudovito mesto. Je ena od redkih prestolnic, kjer bi bil morda celo pripravljen živeti.

V Kopenhagnu ni visokih stolpnic, ki bi mestu kradle sonce in zračnost.

V Kopenhagnu je množica kanalov, ki še polepšajo prostornost in odprtost mesta.

Hiše so slikovite, okna večinoma nikoli zagrnjena, ljudje pa prihajajo na ulice mirni in prijazni.Zelo radi uporabljajo kolesa, kar pomaga h kakovosti zraka.

Predvsem pa je v Kopenhagnu prometna konica med 15:00 in 16:30. Ker takrat ljudje odhajajo domov. Ob petih je, kar se služb tiše, mesto "prazno". Pri nas pravijo, da moramo rasti, zaslužiti več, in zato delati več. Zato v  preveč podjetjih oditi domov ob normalni uri pomeni, da ne delaš dovolj.V Kopenhagnu gredo po osmih urah dela vsi domov. Pa je država vseeno precej bogatejša in uspešnejša od naše.

Jaz sem zelo za to, da kopiramo Kopenhagen!

Wings For Life 2017 Ljubljana - Slovenci smo pustili izjemen pečat!

Po nedeljskem tekaškem prazniku v Ljubljani zdaj za globalni tek Wings For Life prihajajo uradne statistike teka. In to kakšne!  Motivacija je bila izjemna, saj je bila slovenska Passion4life ekipa po številu in pretečenih kilometrih tretja najboljša na vsem svetu! Njen ponosen član sem bil tudi jaz, za dober namen pa sem dodal svojih 19 kilometrov.

V nedeljo, 7. maja 2017, je na 25 trasah na 6 kontinentih potekal letošnji, četrti tek Wings for life. Več kot 155.000 prijavljenih tekačev je s svojo udeležbo zbiralo denar za neprofitno fundacijo Wings for Life, ki podpira raziskave za zdravljenje poškodb hrbtenjače.

V Sloveniji se je na Kongresnem trgu v Ljubljani zbralo več kot 4.000 tekačev, ki so točno ob 13:00 stekli mimo zasledovalnega vozila Renault Kadjar. Ta je v vlogi premikajoče se ciljne črte, ki s prehitevanjem izloča tekmovalce iz tekmovanja, predstavljal edinstveni izziv teka. Na štartu je vozilo aktiviralo čipe v štartnih številkah tekačev, 30 minut pozneje pa je Renault Kadjar pričel loviti tekače z začetno hitrostjo 15 km/h in v rednih intervalih pospeševal, dokler ni prehitel še zadnjega tekača.

Najprej v toplem pomladnem vremenu, nato pa v dežju in celo toči  je v Ljubljani teklo staro in mlado. Resni in hitri tekači, nedeljski rekreativci, pa tudi tisti, ki so – zaradi dobrega namena – tekaške čevlje obuli prvič. Med vsemi smo bili še posebej dobro motivirani in nasmejani v skupini 445 tekačev Renaultove slovenske ekipe »Passion4life Renault Slovenija«. Ker smo vedeli, da bomo z vsakim pretečenim kilometrom dodatno za pomoč prispevali še po en evro, smo vsi po vrsti presegli samega sebe. Po izjemno srčnem teku in podrtih osebnih rekordih smo, ko je zadnjega iz skupine prehitel zasledovalni Renault Kadjar, skupaj pretekli neverjetnih 7.164,69 kilometra! Da gre za izjemen uspeh Slovenije, priča tudi dejstvo, da je bila skupina »Passion4life Renault Slovenija« ne samo največja v Sloveniji, ampak tudi tretja največja skupina aktivnih tekače na svetu, za povrh pa tudi tretja najuspešnejša skupina na svetu po skupnem številu pretečenih kilometrov! Slovenci smo ponovno dokazali, da smo tekaški narod!

Kako je šlo meni? Upal sem, da bom pretekel vsaj 15 kilometrov. Vzdušje je bilo odlično, motivacija krasna, pa je kar šlo. Vseeno ni bilo enostavno, glava je dvomila, saj je treba teči precej hitro, da te Kadjar ne ujame prehitro. Zato sem si pot razdelil na manjše cilje - okrepčevalnice na poti. Po vsaki okrepčevalnici je bil moj edini cilj samo doseči naslednjo okrepčevalnico, 5 kilometrov naprej. To se je zdelo veliko bolj dosegljivo kot pa oddaljenih 15 kilometrov ...

Tam nekje od dvanajstega kilometra naprej sem že malo dvomil v svoj cilj, potem pa je prišel dež. Začelo me je zebsti, prestrašil sem se prehlada in zato malce pospešil. Delovalo je - ni me več zeblo, pa še kilometri so se spet začeli nabirati. Ko nas je ujela še kratka in na srečo neboleča toča, je šlo še malo hitreje naprej. Tako sem imel, ko je med množico završalo zaradi prihajajočega zasledovalnega vozila, za sabo že 18 kilometrov. Skušal sem malo pospešiti, pa ni šlo, in tako sem se sprijaznil,da bom naredil približno 18,5 kilometra. Nazadnje, ko je bil Renault Kadjar tik za mano, sem cca 200 metrov pred sabo zagledal označbo za devetnajsti kilometer. "Pa me ja ne bo avto dohitel na 18,8 kilometra..." sem pomislil. 18,8 pač ni 19, 19 se sliši pa veliko boljše kot 18. In tako sem zamižal, stisnil pesti (zob pač nisem mogel, ker sem hropel na ves glas...) in začel šprintati. Nekdo zraven mene se je oglasil "Jebiga, prav, potem pa tako!" in še on zašprintal. In uspelo je!  Kadjar me je ujel tik za devetnajstim kilometrom in mi pustil na obrazu izjemen nasmeh ter nepozabno veselje, predvsem pa hvaležnost, da mi je uspelo.

Vsak udeleženec teka je svojo celotno štartnino namenil neprofitni fundaciji Wings for Life, ki išče zdravilo za poškodbe hrbtenjače. Dodatno pa je ekipa Passion4life Renault Slovenija, ki jo je ustanovil Renault Slovenija, s pretečenimi kilometri zbrala še za 7.164,69 eur donacij. Gre za 7.164,69 kilometrov tekačev, ki smo – hvaležni za to, ker lahko tečemo – nabirali upanje za tiste, ki danes še ne morejo teči.

Vsem prisotnim se ob tem iskreno zahvaljujem ne samo za pretečene kilometre, ampak tudi za čudovito vzdušje, ki je nedeljo spremenilo v pravi praznik. Zatorej vsem velja – na svidenje na štartu tudi prihodnje leto!

Fotografije: Marko Pigac in spletna stran WFL