Zame, ki sem precej
neroden in imam pred višino prevelik strah, je Kamniško sedlo predstavljalo
izhodišče najtežje in najbolj nevarne planinske pustolovščine v mojem
življenju.
Preden se prestrašiš in ne bereš naprej, pa naj opozorim, da je
strah zelo relativna zadeva. Na istih poteh, kjer sem jaz tresočih kolen
napredoval s hitrostjo en meter na minuto, so nekateri v treking čevljih v
drncu lahkotno skakljali čez meni na videz nepremagljive ovire ...
Torej, Kamniško sedlo. Za marsikoga cilj prijetnega in lahkotnega
poldnevnega izleta, za nas pa izhodišče in baza za dvodnevno odkrivanje
prelepih, a meni malo strašljivih poti. Kot rečeno, je pot do koče na Kamniškem
sedlu enostavna in primerna za vsakogar. Ampak, če želiš doživeti razglede, ob
katerih ti srce zaigra, se je treba potruditi bolj. Precej bolj…
Levo od Kamniške koče se
bohoti Brana. Poti do vrha ne moreš zgrešiti, izgubiti se ne moreš, je pa pot
zahtevna. Zadnji del zahteva nekaj gamsovih genov, kakih posebnih varoval ni. S
pravo obutvijo in spoštljivim odnosom je sicer pot povsem prehodna, samo ne
smeš pozabiti, da te od bolečega padca loči res le trenutek nepazljivosti
oziroma zdrs.
Zame je bil osvojeni vrh
posebna osebna zmaga, še toliko bolj pa sem se razveselil varne vrnitve v
Kamniško kočo. Vedno mi je pot gor lažja od spusta, zato sem bil, ko smo se vsi
nepoškodovani zatekli v prijetno toplo kočo, res srečen.
Večer in noč smo
preživeli v Kamniški koči, kjer smo uživali v domačnosti prijetnega zavetja.
Vsekakor koča ponuja dovolj udobja, da se bo v njej vsakdo lahko počutil dobro.
Priporočam!
Pogled na Brano s Kamniškega sedla:
Kamniška koča:
Ni komentarjev:
Objavite komentar