Apulija (Puglia): Peschici, Vieste

Prazna pot proti mestu Peschici.

Tretji dan najinega potovanja po Apuliji sva se v kampu prebudila v sončno, a še malo hladno jutro. Takoj, ko je na najino parcelo posijalo sonce, pa je postalo prijetno toplo in tudi vlaga na šotoru se je hitro začela sušiti. Krasen dan torej za kolesarski izlet iz kampa v zalivu Molinella do mesteca Peschici! Do tja vodi (vsaj oktobra) prazna asfaltna cesta s številnimi manjšimi klanci. Samo mesto ni nič posebnega, obenem pa je to spet eno prijetno staro mestece z ozkimi ulicami, znotraj katerih se je prijetno malo izgubiti.

Za kosilo sva se vrnila nazaj v kamp v zalivu Molinella. Ni lepšega kot "odprta kuhinja" pred šotorom! Potem pa spet v morje, oktobra še vedno paše!

Zaliv Molinella.

Po kopanju sva šla lovit zadnje ure sonca v bližnji Vieste, kjer sva dočakala še en prijeten večer.

Vieste: mestna plaža.

Vieste: pogled z mesta na plažo.

Vieste ob slovesu dneva.

Vieste odhaja spat ...

Preberi si tudi zapis od naslednjega dne najinega potepanja ...

Kolesarjenje ob Dravi

Prva ura kolesarjenja z izhodišča v Italiji proti Avstriji.

Kolesarjenje ob Dravi je krasen vstop v svet potovanj s kolesom, tako imenovani "bikepacking". Seveda tudi tu že potrebuješ vso potrebno opremo - kolesarske torbe, lahek šotor ..., ampak pot je nezahtevna, varna (ves čas voziš po odlično urejenih kolesarskih poteh) in z dovolj kampi ob poti, da se lahko načrti glede prenočišč sproti prilagajajo utrujenosti. 

Z ženo sva  konec julija 2022 najino prvo večdnevno kolesarsko popotovanje pot začela na domačem dvorišču v Kranju, od koder sva odpedalirala samo po klancu navzdol do železniške postaje. Od tam je šlo do izvira reke Drave ob vznožju italijanskih Dolomitov z vlakom, z dvema presedanjema v Avstriji. Žal nama je bilo le, da z vlaka nisva izstopila na zadnji postaji na avstrijski strani, saj sva za samo dve postaji po Italiji morala plačati celodnevne karte za kolesa za italijanske železnice. Bi bilo bolje/ceneje, da bi od meje preprosto odkolesarila tisto uro bicikliranja do izvira Drave.

Avstrijski vlaki so (enako kot najnovejši modri slovenski) zelo prijazni kolesarjem. 

Izvir Drave je skromen potoček v vasi Dobbiaco (Toblach), kjer sva si napolnila bidone in se odpeljala najini dogodivščini naproti. 

Hitro sva bila spet na avstrijski strani, koder naju je čakal največji del poti ob Dravi. Večinoma se voziš po kolesarskih stezah, ki so zelo dobro vzdrževane, označene in varne. 

Rezervirano za kolesarje!

Celo tako daleč so šli Avstrijci, da so zgradili posebne mostove, namenjene samo kolesarjem.  Skratka, kolesarska infrastruktura je vrhunska! 

Oznak je ob poti dovolj, da bi se človek znašel tudi brez zemljevida na telefonu. 

Ob poti je dovolj kampov, ti pa so na vrhuncu sezone opazno cenejši kot slovenski, kaj šele hrvaški. Nekateri med njimi imajo lastna jezera, kjer te po celodnevnem kolesarjenju čaka res prijetna osvežitev: 

Camping Seehof.

Stausee camping.

Kolesarske poti vodijo ob travnikih ...

St. Oswald.

... kar čez jezove hidroelektrarn ...

Annabrucke: največja HE na Dravi.

... in seveda ob Dravi.

Seidendorf.

Pred Velikovcem oz. Volkermaktom.

Na Dravi so ljudje vsako akumulacijsko jezero izkoristili za svoj košček morja. Taka pristanišča niso ob morju, ampak ob Dravi na zajezitvah: 

Stausee Camping.

Za kolesarje Avstrijcem denarja ni škoda. Tudi take viseče mostove nam naredijo: 

Viseči most Santa Lucia.

Ko prideš čez mejo v Slovenijo, je žal navdušenja nad kolesarsko infrastrukturo konec. Do Ptuja je večji del poti treba sobivati z vsakdanjim pločevinastim prometom, sicer po manj prometnih cestah nad dolino. No, razgledi pa vseeno ostajajo lepi. 

HE Vuhred.

Ptuj.

Na Pragerskem se je z vlakom najino kolesarjenje končalo.

Nama je kolesarjenje ob Dravi od izvira pa do Ptuja oz. Pragerskega (tam sva šla na vlak) vzelo 5 prijetnih dni. 

In kaj vse potrebuješ za večdnevno kolesarjenje? Kolo je dobro vsako, samo če se da nanj obesiti ali pritrditi kolesarske torbe. Pri opremi je ključna skromnost: kolesarska oblačila vsak večer v kampu lahko opereš ali prezračiš, zato rezerve ne potrebuješ. Nujen je en komplet oblačil za zvečer in zjutraj v kampu, čim bolj lahek šotor, spalna vreča in podloga, plinski kuhalnik in vse, kar je potrebno za kuhanje, pa seveda prva pomoč in dober zemljevid. Midva sva navdušena nad češko aplikacijo Mapy.cz, ki naju še nikjer ni razočarala, ne v hribih, ne v mestih. 

Takole je izgledalo vse, kar sva vzela s seboj na kolesarjenje ob Dravi. Vrvica na sredini loči ženino opremo na levi od moje na desni:

Vse, kar potrebujeta dve osebi za večdnevno kolesarjenje. 

Kranjska Gora: Mavrinc in Špica, pa Goni Pony za povrh

Prvo junijsko soboto 2022 sva šla navijat za sina na najbrž najbolj nor kolesarski vzpon v državi - Goni Pony. 

Da je bila vožnja z avtom do Kranjske Gore ekološko bolj upravičena, sva si pred popoldanskim začetkom dirke dopoldan privoščila še planinski izlet na Visoki Mavrinc in Špico v Sedelcih. Tako sva najprej hodila po hribih nad vršiško cesto, popoldan pa na tej cesti še glasno navijala za prav vsakega, ki je rinil svojega ponija na vrh. 

Na 16 kilometrov dolgem pohodu sva zgizla za 820 metrov višincev in se navduševala nad pogledi na okoliške hribe, med drugimi na Špik, Škrlatico, Razor, Prisank, Vršič .... 

16 kilometrov dolga in lepa krožna pot.

S kolesom po Krasu (dvodnevni izlet)

To pa je križišče! Še dobro, da sem se lahko ustavil in v miru preštudiral vse te puščice. 

Že dolgo sem po spletu spremljal popotnike s kolesi, "bikepackerje", in sanjal, da bova tudi midva z ženo kdaj zajahala kolesi za več kot samo nekaj ur. Lahko opremo za večdnevno potepanje po naravi imava že v nahrbtnikih za v hribe, bicikla prav tako stojita v garaži, torej so manjkale samo še dobre vodoodporne kolesarske torbe. Zgolj mala investicija v dodatno opremo naju je torej že opremila za doživetja v povsem novi športno-potovalni panogi. 

Češnje!

Ker imam pred prvimi poskusi v neznanem vedno veliko spoštovanje, sem vztrajal, da naj bo prva taka kolesarska popotniška dogodivščina kratka in nezahtevna. Žena, glavna načrtovalka dogodivščin v hiši, se je strinjala s kratkostjo (malo kilometrov), a ni mogla iz svoje kože zaljubljenosti v hribe, zato nama je zrisala pot, nezahtevno po dolžinskih kilometrih, a precej ambiciozno po višinskih metrih. Zakaj bi kolesaril po Prekmurju, če greš lahko gristi v klance Krasa, kajne?

Kolesarski raj brez motornega prometa.

Tako sva naložila najini kolesi in vso prtljago v avto ter se zapeljala v Ajdovščino, nama ljubo izhodišče za potepanje po tamkajšnjih hribih. 

Karavan zna požreti dva bicikla :)

Pedaliranje s povsem novimi kolesarskimi torbami naju je vodilo v Štanjel, Kobjeglavo, Komen, Dutovlje, Križ, Sežano in Lipico do zadnjih klancev na Kokoš, ki sva jih komaj, res komaj še zgrizla. 

Privoščila sva si odlično večerjo v izjemni družbi oskrbnika v planinskem domu na Kokoši in hitro zaspala. Za nama je bilo 77 kilometrov in 1.400 metrov vzponov. 

Zemljevid poti prvega dne: 77 kilometrov. 

Drugi dan sva začela tam, kjer sva zvečer nehala: v družbi krasnega oskrbnika planinskega doma na Kokoši z energijsko močnim in okusnim zajtrkom, ki naju je navdal s samozavestjo, da bova zmogla tudi današnjo pot nazaj do avta. 

Odličen zajtrk v planinskem domu na Kokoši naju je napolnil z energijo za drugi kolesarski dan. 

S Kokoši sva šla nazaj v Lipico po žig slovenske turnokolesarske poti. Ta je v Lipici žal dostopen samo v času uradnih ur, zato ga prejšnji večer nisva uspela dobiti in sva se morala zato drugi dan vrniti. Ožigosana sva nadaljevala skozi Bazovico, Padriče, Orlek, Sežano, mimo Vipave nazaj na izhodišče v Ajdovščini. Skupaj sva drugi dan nagrizla 66 kilometrov lepe poti, ki se je predvsem spuščala navzdol. 

Mene je potepanje s kolesom ("bikepacking") navdušilo in sem takoj začel navijati za naslednjo dogodivščino!  

Zemljevid poti drugega dne: 66 kilometrov. 

Limone sul Garda: slavna kolesarska pot nad Gardskim jezerom

Limone sul Garda.

V Arcu sva se danes zbudila v še en čudovit sončen dan in kolesi, parkirani ob drevesu, sta naju že klicali k novi dogodivščini.

Uživanje v kampu v mestu Arco ob načrtovanju današnjega kolesarskega izleta.

Ob zajtrku sva prebrala, da imajo Italijani z Gardskim jezerom velike kolesarske načrte, saj si želijo nekoč speljati kolesarsko pot okoli celotnega jezera. Tudi danes lahko prekolesariš vso to pot, ampak to pomeni deljenje ozke ceste z avtomobili in tovornjaki, cel kup neosvetljenih predorov in veliko gnečo tik ob izpušnih ceveh. Zato trenutno tak krog ni zabaven. Je pa del izjemne kolesarske poti že narejen ob mestu Limone. Zato je bil današnji cilj torej Limone - do mesta zaradi omenjene prometne ceste raje kar z avtom, od tam pa ob obali s kolesom. 

Limone sul Garda.

Limone je prijetno "obmorsko" mesto, stisnjeno v ozek pas prostora med Gardskim jezerom in gorami. Prav veliko prostora tu ni, se je pa v gneči ozkih ulic prijetno sprehoditi. 

Midva sva avto parkirala na brezplačnem parkirišču malo izven mesta Limone sul Garda. Najprej sva se zapeljala skozi res prijetno mesto, potem pa naprej proti severu po fantastični kolesarski stezi, ki večinoma visi nad vodo. Naredila sva dobrih 10 kilometrov in vmes nabrala nešteto lepih razgledov. 

Ko sva se prebila iz mesta (skozenj sva hodila ob kolesih, kolesarjenje po centru ni možno, saj je gneče preveč, ulice pa preozke), se nama je kmalu odprl začetek slavne kolesarske poti nad Gardskim jezerom. 

Če se bodo načrti uresničili in bo kolesarska pot okoli celotnega Gardskega jezera taka, kakršno predstavlja trenutni del pri mestu Limone, nas čaka izjemna, ena najlepših kolesarskih poti na svetu!

Tale kratek odsek, dolg okoli 4 kilometre, se splača prevoziti, saj je res izjemen!