Poroka v vrtcu

Naša najmlajša se je danes v vrtcu poročila. Vzgojiteljica je bila matičarka, dva "sošolca" pa priči. Seveda je bila tudi pričeska priložnosti primerno drugačna, svečana.

Prodajalci češenj

Češnje so dozorele in mami se je za dva dni preselila v krošnjo. "Joj, kam bi zdaj dal vse te češnje?", se je spraševala. Otroci so hitro našli rešitev - prodali jih bomo! Pa so postavili stojnico ob cesto pred vhodna vrata. Uspeh? Popoln! Vse so prodali!

Pes kosmat

Izdelava pirhov

Ko otroška domišljija dobi proste roke, se rodijo drugačne stvari.

Materinski dan

Prav ima tista gospa, ki je rekla: "Dragi moški, vseeno bo potrebno še kaj več kot pa zgolj šopek rož ..."

Noč čarovnic

Novo rojstvo naše češnje

Sladek spomin na prihodnost

Pomlad je končno zmogla toliko toplote in svetlobe, da se je drevje na našem vrtu začelo prebujati. Češnja s svojim prebujanjem vsak dan bolj jasno obuja spomin na lanski sladki pridelek in vzbuja pričakovanje, da bo takole lep pogled v krošnjo tudi letos. Kmalu ...

Slovo v zavetju toplega doma

Na Valentinovo je naš ata po skoraj desetih letih znova lahko objel svojo ženo. V nebesih.

Naš ata je umrl doma, v visoki starosti. Zaspal je v toplem, varnem zavetju svojega lastnega doma, obkrožen s hrupom mlade družine, treh glasnih otrok in še bolj glasnega psa. Nobene možnosti ni bilo, da bi bil osamljen ali celo pozabljen. Niti za trenutek se na njegovem obrazu ni zabrisala kakršnakoli sled strahu pred prihajajočo smrtjo. Ves čas je bil miren, odločen, da bo vedno večje težave prenašal pogumno, ponosno. Ni želel, še več, ni dovolil pomilovanja ali objokovanja. Do zadnjega je zahteval spoštovanje njega kot človeka, nikakor ne kot nekega nebogljenega bitja. Trmasto je vztrajal. Ko ga danes zjutraj nisem mogel več zbuditi, nam je v največjo tolažbo ostalo njegovo telo, ki je v celoti, še posebej pa z obrazom dokazovalo, da je odšel v miru.

Smrti se ne izogibajmo – ne v pogovoru, ne v resničnem svetu. Sprejmimo jo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da se ob umirajočem človeku stkejo vezi, tako močne in globoke, kot se prej nikoli niso mogle. Biti ob umirajočem je naporno, a hkrati tudi lepo. Ker ta odnos gradi vezi, ki jih čas ne more pozabiti ali uničiti.

Danes sem srečen, da je ata svoje zadnje tedne lahko preživel doma, in da mi je bila dana milost, da sem lahko skrbel zanj. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je med napadom bolečine z obema rokama prijel za mojo roko. Njegov dotik me je šokiral, saj tega od njega nisem bil vajen. Obsedel sem, povsem negibno, upajoč, da bo ta trenutek trajal. In je trajal. In še danes traja, saj je za večno zapisan v mojo dušo. Vzpostavila sva stik, ki je večji od nas, stik, ki povezuje nas, ki smo še tukaj, in te, ki so že v nebesih. Njegovo umiranje je torej v naš dom hkrati prineslo milost, lahko bi rekel kar okus po večnosti.

Božič

Doma.

Na toplem.

Z družino.

Lepo je!

Pogled z mojega okna

V naši stari hiši je zima s svojim mrazom na naša stara okna ta konec tedna zarisala svojo ledeno podobo. Plast ledu je bila na steklih tako debela, da niti na termometer, obešen na zunanjo stran okna, nisem mogel pogledati. Pa sem tudi brez njega vedel tisto, kar je bilo zelo očitno: da je zunaj svinjsko mraz!

Tole na spodnji sliki je naše okno, okovano v led:

Halloween

Halloween je brezzvezni praznik. Iz Amerike uvožena potrošniška oslarija, namenjena pospeševanju prodaje čarovniških izdelkov. Ja, najbrž je vse to res. Ampak je pa Halloween tudi dober razlog, da se ta večer vsako leto pri nas doma spremeni v ustvarjalno delavnico. In zato ta praznik priznavamo tudi mi. Zgolj, kar se buč tiče. Vsega ostalega, kar paše zraven, se pa ne gremo.

Doma blizu raja

Včasih sem slabe volje, ker blizu naše stare hiše divja promet, se ustvarja hrup in kvari idilo domačega vrta. Pa sem potem vsakič znova spet hvaležen. Lokacija blizu mesta in blizu vasi zahteva kompromise, a prinaša prednosti.

Do mesta imam slabih 15 minut peš. Medtem, ko se drugi mučijo z iskanjem parkirnega mesta, mene noge parkirajo kamorkoli želim.

Do kanjona Kokre in gozda ob njem imam deset minut hoje. Včeraj popoldne smo si ta sprehod privoščili vsi. Le deset minut asfaltne ceste, pa si v gozdu, kjer te globoko v kanjonu spremlja šumenje Kokre. In kjer nas je sredi gozdne poti ustavila srna. Zadnja leta so se tako navadile ljudi, da jih sploh več ne moti, če greš mimo, le par metrov oddaljen od njih. Zmoti jih le še pes ob človeku. Ko zagledajo psa, se poženejo v dir.

Kako naj potem tarnam, če pa živim tako blizu raja? Deset minut peš, pa srečaš srno ...

Gasa Party 2009

Danes se je pred našo hišo zgodila ulica! In to že tretje leto zapored!

Ulica se nam je zgodila zahvaljujoč dobremu, radodarnemu sosedu, in na najlepši možni način. Z vabilom, naj se zberemo pod ulično svetilko na sredini ulice. Glavni sosed je zagotovil mize, kostanj in krompir, vsi ostali pa vsak še kaj dobrega, tekočega ali trdnega. Prav lepo je bilo gledati prihajajoče sosede. Nihče ni prišel praznih rok. Mene je najbolj navdušila gobova pašteta. Mmmm ...

Letos je bila Gasa Party tretjič. Zadeva počasi že diši po tradicionalnosti ... Ideja je super in jo toplo priporočam vsaki slovenski ulici!

9,8 km

9,8 km je razdalja, ki sva jo danes pretekla s Heli. Najina najdaljša tekaška pot do sedaj. Psica je tekla brez težav in spet dokazala, da dolgih nog nima samo zaradi lepote. Heli ni samo lepa dolgonoga očarljivka, ampak tudi športna bejba!

Med tekom, sredi travnika, ob sončnem zahodu, z najljubšo ob sebi in s Heli, zadovoljno poskakujočo po travi, sem vedel, da je življenje lepo!

Naša lastna zasebna plaža

Imeti lasten vrt je super zadeva. Z dodatnim vložkom, krepko nižjim od 100 evrov, smo si ga mi spremenili v našo lastno zasebno plažo. Uživancija na kvadrat!Pridemo domov iz službe, vsi pregreti, pa samo skočimo v kopalke in že smo v vodi.

Smisel življenja je ležanje na plaži ...

Ples na dežju

Ko se ulije dež, se doma na dvorišču začne zabava!