Dobrodelni Tuba Božički

 

Učenci tube iz Glasbene šole Kranj decembra svoje znanje po vrtcih, šolah in ulicah predstavljajo kot Tuba Božički. Že zelo zgodaj so se ti otroci začeli spoznavati tudi z dobrodelnostjo. Tako so svoje znanje in svoj čas danes podarili tradicionalnemu Teku Božičkov v Ljubljanskem Tivoliju in s tem pripomogli organizatorjem, da so na koncu zbrali več kot 4.000 eur za rdeče noske.  

 

 

Kljub mrazu, ko smo se starši že bali, da se bodo otrokom ustnice prilepile na hladne inštrumente, je nastop uspel.

 

 

 

 

 

 

 

 

Tuba Božički

 

 

Tuba Božički so učenke in učenci Glasbene šole Kranj. Otroci, ki so si za inštrument izbrali tube, so se pod vodstvom odličnega učitelja spremenili v dobre može, ki so Kranju prinesli čudovito darilo - brezplačen koncert nad sotočjem Kokre in Save.

 

 

Pravzaprav tudi na videz zaspana mesta, kakršno je Kranj, čez vse leto pozornim spremljevalcem dogajanja ponudijo kar nekaj lepih in brezplačnih dogodkov, ki ti polepšajo dan in razveselijo srce.

 

Seveda pa so vedno v ozadju teh dogodkov čudoviti ljudje. Nesebični dobrotneži, ki zaradi ljubezni do svojega početja zmorejo podariti vsem mimoidočim nekaj lepega.

 

Tudi zima je v mestu lepa in tudi pozimi se da zunaj narediti marsikaj.

 

 

 

KockeFest

Pravi navdušenci nad Lego kockami niso vsakdanji povprečneži. So večinoma prijazni, miroljubni ljudje z nedolžnim, a dragim konjičkom - zbirajo Lego kocke in iz njih sestavljajo prava mesta. Vsako leto lahko nekaj njihovih kreacij jeseni en vikend vidimo razstavljene na Osnovni šoli Koseze. Razstavo pripravlja Kocke klub. 

Letos so me predvsem navdušili z vodovodnim stolpom iz Kranja. Odlično so ga zadeli:  

 

Drevo težav

Tale je sposojena (avtorja žal ne poznam, zgodba je prišla do mene po elektronski pošti), je pa res krasna, zato bi jo rad delil z vami:

Nekoč sem najel mojstra, da bi mi pomagal pri prenovi stare kmetije. Težek prvi dan je bil za njim. Najprej mu je zjutraj na poti počila guma, zaradi česar je izgubil eno uro dela, nato se mu je pokvarila električna žaga, za nameček pa mu je na koncu zatajil še njegov kombi. Odpeljal sem ga domov in med vožnjo je bil povsem tiho.

Ko sva prispela, me je povabil, da spoznam njegovo družino. Napotila sva se proti vhodnim vratom in mimogrede se je na kratko ustavil še pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sva vstopila v hišo in začuda je bil naenkrat povsem drugačen. Njegov potemnjen obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo.

Kasneje, ko me je pospremil do avtomobila, me je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal sem ga, zakaj se je prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej.

"Ah, to. To je moje drevo težav," je odgovoril. "Vem, da v službi ne gre povsem brez težav, toda dobro tudi vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj pa jih spet poberem."

Ostal sem tiho in razmišljal o tem, kar je pravkar povedal ter zakaj bi si sploh želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa. 

"Veš, kaj je je pri tem najbolj zanimivo?" je nadaljeval in se nasmehnil: "Ko jih hočem zjutraj spet pobrati, jih ni več niti približno toliko, kot pa sem jih dan pred tem obesil..."

Off road norci v Naklem

V Naklem se od leta 2004 naprej (z daljšim premorom od 2008 do 2011) marca zberejo "off road norci". Kdo so ti ljudje, najlepše pove nalepka na enem od terencev, ki sporoča, da je dirkanje po asfaltu za reve. In resnično se po prvih minutah dirke vprašaš, ali so vozniki terencev norci ali junaki. 

Prvi del dirk je hitrostna preizkušnja po za moje pojme zahtevnem terenu, ki pa ga večina udeležencev ocenjuje kot lahkotno ogrevanje pred tisto pravo dirko, ki sledi. Gre za krožno divjanje po progi, speljani skozi gramoznico. 

Ko smo se gledalci pred začetkom dirke začeli zbirati, nam v gramozu ni uspelo razbrati, kje točno bo šla dirka. Vsi smo si bili le enotni, da po enem noro strmem klancu, polnem gramoza, ne bo šlo nič. Je preprosto prestrmo, predivje. No, pa so se dirkači spuščali ravno tam, kjer bi rekel, da se bo vsak terenec postavil kar na nos. 

Terenci zmorejo neverjetno veliko. Stroj zmore veliko več, kot pa si upa večina ljudi. 

Na dirko pridejo "norci" s skoraj povsem serijskimi terenci, pa drugi, katerih avti so nerazpoznavno spremenjeni, da sploh ne moreš ugotoviti, iz katerega osnovnega avta je nastala ta off road zverina. 

Dirka je zanimiva. Ves čas pločevina hreški, ko naseda na skale, in takoj veš, da po dirki lastnike spet čaka večtedensko popravljanje avtov v domači garaži. Prask, zaradi katerih ljudje takoj uveljavljamo kasko, na teh terencih sploh ne opaziš, saj je tisti, ki pridela le kakšno večjo luknjo v "pleh", pravzaprav med srečnimi dirkači. Res pa najbolj divjih poškodb sploh ne morejo opaziti, saj taki dirkajo z avti brez stekel, in so na koncu popolnoma blatni. Ker brisalcev za čelade baje še niso izumili, sploh ne vem, kaj po nekajminutnem divjanju sploh še vidijo pred sabo. Morda se tudi zato pogosto zaletavajo ...  

Sicer pa veliko pove tudi video. Siolovci so lepo ujeli utrip z dirke:

Aikido

 

Strokovna komisija treh učiteljev na današnjem izpitu za sedmi kyu. To je prvi izpit v aikidu, ko začetnik postane pravi član tega športa.

Rit usrana!

 

 

Babe so čarovnice!

 

 

 

 

Vozniki snežnih teptalcev

Voznike snežnih teptalcev sem vedno spoštoval in občudoval. Ko na Krvavcu zvečer v dolino izginejo še zadnji gostje, nočni junaki gore zaženejo svoje orjaške stroje, jih najprej ogrejejo, nato pa se z njimi zaženejo v strmine. Nekaj prog je tako strmih, da se "ratragi" do vrha vlečejo pripeti na jeklenio, ki je na vrhu hriba varno pritrjena v trdna tla. Tudi navzdol grede, ko človeka sila težnosti prilepi na vetrobransko steklo, je prav ta jeklenica tista, ki stroj ohrani v mirnem spustu navzdol.

 

 

Gospodarji ratragov, carji ste. In vaši stroji neverjetni!

 

 

(Slikano s telefonom Blackberry 9780)

Varnostni pas

Vedno uporabi varnostni pas. Če že ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi ljudi, ki te imajo radi.

Ljubezen je v zraku

Ko tole pišem, je prvi pomladni dan, zunaj pa baje okrog 15 stopinj celzija. menda pretoplo za ta čas, a meni paše. Vesel sem vsake pomladi. Vesel sem življenja, ki se vsako leto na novo rojeva s toplimi sončnimi žarki. Prav toplina sonca je tista, ki nežno zbudi naravo, jo pogreje in jo povabi, naj raztegne svoja pluča, vdihne novo življenjsko moč in nam podari nov čudovit pogled na ozelenelo drevje in rastlinje.

Ljudje nismo kaj drugačni. Tudi mi ne zmoremo stati in obstati sami. Nismo bili ustvarjeni kot samotarji. Nismo samozadostni, bi rekli v šoli. Smo bitja, ki potrebujemo drug drugega, da preživimo. Potrebujemo toplino, da nas izvabi iz temnih kotičkov naše zasebnosti, spravi med ljudi, tja, kjer je doma veselje, prijateljstvo in sreča. Tja, kjer nas čaka ljubezen. Kajti ljubezen potrebujemo vsi.

Materinski dan

Prav ima tista gospa, ki je rekla: "Dragi moški, vseeno bo potrebno še kaj več kot pa zgolj šopek rož ..."

Siilvestrska večerja

Tradicijo je vredno negovati. In tako smo se tudi od leta 2010 slovesno poslovili na zdaj že tradicioonalni lokaciji - pri naših prijateljih. Zame je bil najlepši del silvestrovanja zagotovo njihova miza oziroma tisto, kar so dali na mizo :)

Angelčka

Dva potujoča angela sta se ustavila pri premožni družini, da bi prenočila.

Družina je bila nesramna in njuni želji, da bi prespala v sobi za goste, ni ugodila. Namesto sobe za goste so ju napotili v majhno sobico v hladni kleti. Ko sta si pripravila postelji, je starejši angel videl luknjo v steni in jo popravil.

Zatem ga je mlajši angel vprašal, čemu je popravil luknjo. Starejši angel je odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

Naslednjo noč sta prišla angela k zelo revni hiši.

Prijazen gospodar in njegova žena sta z njima delila večerjo in jima dovolila, da prespita v njihovi postelji in se resnično dobro naspita in odpočijeta. Ko se je sonce naslednje jutro dvignilo, sta angela našla gospodarja in njegovo ženo v solzah. Njuna edina krava, katere mleko je bilo njihov edini prihodek, je ležala mrtva na njivi.

Mlajši angel je bil resnično razjarjen in vprašal starejšega, kako je lahko to dopustil: "Prvi gospodar je imel vse, pa si mu vseeno pomagal. Drugi gospodar pa ima zelo malo, a naju je kljub temu prijazno sprejel, naju nahranil in dovolil celo, da sva prespala v njegovi postelji, pa si pustil, da mu je edina krava umrla."

Drugi angel je zopet odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo. Ko sva bila v hladni kleti, sem opazil, da je v tisti luknji v steni shranjeno zlato. Ker je bil gospodar zelo pohlepen in ni bil pripravljen deliti svojega bogastva, sem popravil luknjo zato, da zlata ne bo mogel več najti. Prejšnjo noč, ko sva spala v gospodarjevi postelji, je prišel angel smrti po njegovo ženo. Dal sem mu kravo namesto nje. Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."


Danes so pokopali človeka, za katerega pravijo, da je bil moj šef. Moje srce pa mi pravi, da so danes pokopali mojega prijatelja.

Zapletanje besed

Zanimivo, kako utrujenost vpliva na možganske procese. Medtem, ko sem komaj čakal, da bi šel lahko spat, sem želel dati otrokom še zadnja večerna ukaza: "Pospravite sobo! Umijte zobe!"

Kot kaže, se možganom ni več ljubilo tvoriti dveh stavkov, pa so ju preprosto zložili v enega. Tako se je iz mojih ust zaslišal ukaz: "Pospravite zobe!"

Saj bi bil tak večerni ukaz smiseln. Če bi jaz še vedno delal v Domu upokojencev ... :)

Filip ima 5. kyu pri aikidu!

Prisrčnost

Napad angleškega bulldoga

V Parižljah me je danes napadel tri mesece star angleški bulldog. Ker je bil ženskega spola, se nisem branil ...

Koliko smo vredni

Tale ni moja, je pa lepa:

Bankovca za 20 evrov si želi vsakdo. Cenjen je tudi, če je zmečkan, pohojen, umazan, celo malo strgan. Ne glede na grde stvari, ki mu jih naredimo ljudje, je še vedno vreden svojih 20 evrov.

Tudi ljudje mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Pa vendar, ne glede na to, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo z nami, nikoli ne bomo izgubili svoje resnične vrednosti.

Umazani ali čisti, zmečkani ali urejeni, še vedno smo neprecenljivi za tiste ljudi, ki nas imajo radi.

Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar imamo ali koga poznamo, temveč od tega, kdo smo. To pa je nekaj, kar nam nihče ne more vzeti!

Objemi življenje

In kljub temu še vedno vidim idiote, ki se v avtu ne privežejo ...

Poglej si filmček ...