Silvestrski trojček

Rudnica (vrh, 946 mnm)

Tri dneve, ki so zaznamovali konec leta 2022 in začetek 2023, smo preživeli tam, kjer je najlepše - v naravi. 

Zadnji dan leta 2022 smo se minulemu letu za vse lepo zahvalili na Rudnici. To je 946 metrov visok razgledni hrib v bohinjskih koncih slovenskega raja. 

Avto smo parkirali v Brodu pri Bohinjski Bistrici, potem pa nas je nezahtevna pot brez posebnega napora privedla na vrh, kjer smo s pogledom pozdravili Srednjo vas. 

Pogled z Rudnice na Srednjo vas.

Steza nas je nato vodila naprej proti Bohinjskemu jezeru, na katerega se zelo lepo vidi z razgledne točke Peč. Ves čas nas je spremljalo toplo sonce, tako da smo tudi 31. decembra hodili navzgor zgolj v kratkih rokavih!

Razgledna točka Peč: pogled na Bohinjsko jezero. 

Rudnica je torej res razgledna, saj z različnih koncev ponuja poglede na skoraj vse kotičke Bohinja.

Prvi dan novega leta smo se za kesanje zaradi grehov, storjenih med silvestrsko večerjo, povzpeli na Kriško goro. Koča je bila nabito polna tako tistih, ki smo šli iz doline gor kurit kalorije, kot onih, ki so zelo očitno prehod v novo leto preživeli v koči. Ti so se sredi dneva počasi iz zombijev spreminjali nazaj v ljudi, ki bodo kmalu zmožni poti nazaj v dolino. Težka je pot za tiste, ki so šli lani gor, pa šele letos dol...

Drugega januarja smo za dobro mero zdravega začetka leta preverili še utrip na Dobrči. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, le da so bili po silvestrovanju vsi razen enega gospoda že povsem trezni in polni novoletnih sklepov. Le pesimisti so že razglašali, da bodo spremembe sledile šele po naslednjem novem letu. 

Jezersko

December je bil v Kranju čisto jesenski. Na srečo je blizu Jezersko, planinski raj z zimsko idilo. No, v drugi polovici decembra smo žal tudi tam gor lovili zadnje vzdihljaje zime. Dovolj je bil en sam temperaturni obrat, pa je tudi zgoraj začelo sneg hitro pobirati. Nama je ravno še uspelo najti nekaj zimskega občutja, tudi zahvaljujoč oblačnemu vremenu, ki je soncu preprečilo, da bi sneg še hitreje izginjal.

Privoščila sva si dve lepi krožni poti, obakrat z izhodišča na Šenkovi domačiji. Prvi dan sva šla do Štularjeve planine, kjer te čakajo lepe poti po gozdu:

Naslednji dan sva šla še do stare kasarne nad Jezerskim, kjer gre velik del poti po cesti, razgled pa se odpira dol na vas, na izhodišče poti:

Šenkova domačija na Jezerskem

Turistična kmetija Šenkova domačija na Jezerskem je oaza miru in domačnosti sredi lepe narave. 

Tole ni plačana izjava, ampak samo iskreno priporočilo, ki se je rodilo decembra po obisku. Prenočevanje pri njih nikakor ni poceni, je pa zelo prijetno. Še posebej, če si prebereš zgodovino hiše, ki ti ponuja zavetje. Ko spoznaš zapleteno in ljubezni polno dolgotrajno obnovo in v vseh delčkih hiše začenjaš videvati ostanke dolge zgodovine te hiše, potem še bolj ceniš vsega, česar se dotakne roka ali ujame oko. 

Pa ni treba ostati čez noč, da vse to začutiš. Ob predhodni najavi te z veseljem pocrkljajo z dobrotami domače kuhinje, kjer prav tako začutiš toplino tako domačije kot vseh, ki se v njej trudijo za svoje goste. 

Gorenjski kivi!

Ha, pa naj še kdo reče, da na Gorenjskem kivi ne raste! Sveže, domače z roba našega dvorišča v Kranju!

Male Benetke: Comacchio, Isola Albarella, Chioggia

Comacchio: male Benetke v vsej svoji lepoti.

Zadnji dan najinega jesenskega potepanja po Apuliji je bil posvečen poti domov. Da se res lep dopust ne bi končal prehitro, pa sva se ustavila v beneških koncih. Benetke so večini Slovencem že dobro znane, precej manj ljudi pa se odpravi obiskat "male Benetke" v Comacchio ali Chioggio. Pa sta obe mesti vredni obiska. Ponujata pravi stil beneških ulic ob kanalih, a brez gneče turistov, zato je tudi iskanje parkirišča preprosto.  

Comacchio je seveda veliko manjši od Benetk, a so ulice ob kanalih prav zato najbrž še lepše. 

Od obeh "malih Benetk" je bil meni osebno Comacchio najbolj všeč. Gre za majhno mesto, ulic ob kanalih ni veliko, so pa te zelo prijetne in meni zmagajo nad Benetkami. Morda tudi zato, ker sem se po več obiskih Benetk nekako tudi že "preobjedel". Slovenci imamo res srečo, da nam je ena od najbolj želenih svetovnih turističnih atrakcij tako blizu, da lahko Benetke obiščemo že znotraj enodnevnega izleta. 

Comacchio je bil ob najinem obisku dopoldan prijetno prazen, se je pa na ulicah že čutilo pripravljanje na večerno noč čarovnic, ko so se vsi lokali najbrž povsem napolnili. 

Na ulicah Comacchia je bilo videti veliko zanimivih skulptur, ki so napovedovale dolgo in naporno noč čarovnic. 

Sredi kanala so se za večno zastavile tudi ladje in čolni. 

Comacchio je dopoldan še zaspan, zato tudi strank še ni.

Dopoldanski mir se bo zvečer zagotovo umaknil glasnemu praznovanju noči čarovnic. 

Comacchio: začetek (ali pač konec) mestnega jedra.

Sredi dneva sva si zaželela še malo kolesarjenja. 

Aplikacija nama je namignila, da gre lepa krožna kolesarska pot po otoku Albarella južno od Benetk. Pa sva cilj vnesla v navigacijo, parkirala par kilometrov pred otokom in se odpravila na kolesarjenje. Uživala sva v miru in pogledih na lepe počitniške hišice ob vodi. 

Šele na pol poti, ko sem se naredil neumnega in ignoriral jezne klice varnostnice iz daljave, sva se zavedla, da gre za luksuzno počitniško naselje, ki sploh ni odprto za javnost ... Če bi vedel prej, ne bi upal sem. Pa sem vesel, da nisem vedel :)

Tik pred zadnjim direktnim skokom do doma sva se ustavila še v drugih "malih Benetkah", mestu Chioggia. 

Chioggia

Tako kot dopoldan v Comacchiu so naju tudi tu pričakale prijetne stare ulice ob kanalih, s pravim beneškim občutkom, a z manj gneče. 

Kosilo sva si privoščila na premium lokaciji, tik ob najbolj znanem mostu v Chioggii, in to po sprejemljivi cene ulične hrane :)

Chioggia: kosilo na premium lokaciji

V Chiogii sva dočakala še večer, nato pa naju je avto udobno v enem, 300-kilometrskem zamahu varno pripeljal nazaj do doma. In tako se je končala najina desetdnevna dogodivščina po Apuliji. Bila je polna prijetnih presenečenj, zato jo vsekakor lahko toplo priporočim!