Sicilija (osmi dan): Ragusa, Modica, Noto, Syracuse

 

Včeraj sva se po večernem sprehodu po Dolini templjev odpravila v kraj najinega prenočevanja. Ragusa je še eno staro, prijetno mesto na hribu, vredno sprehoda. 

Ragusa je posebna v tem, da je razdeljena na dva dela. Spala sva v Ragusi Superiore, kjer živi večina domačinov, saj je tu zaradi širših ulic omogočen normalne avtomobilski promet in je vse bolj dostopno.

Na drugi strani pa leži na svojem hribu Ragusa Ibla. 

Ragusa Ibla si je vzela svoj hrib.

Ragusa Ibla je staro mesto, logistično nič kaj prijetno za življenje, zato pa toliko bolj zanimivo za turistični sprehod. Do Ible priporočava sprehod, saj gre za zanimivo pot, pa še izziva, kje parkirati na Ibli, se rešiš. Potem se pa seveda "izgubiš" v ozkih ulicah in uživaš.

Čeprav je Ragusa Ibla stisnjena v ozke uličice na hribu, so v njej vseeno našli prostor za prijeten park. 

Med vračanjem nazaj na Raguso Superiore, kjer naju je čakal avto, sva se takole še zadnjič poslovila od Raguse Ible:

Zdaj pa naprej, v (ja, seveda, še eno staro mesto) Modico. Tole je zanimivo: mesto leži v pogorju, ampak daleč spodaj si lastijo tudi svojo mestno plažo, kjer sva si privoščila "siesto".

Na plaži naju je ujela noč. Ker pa ta novembra pride zgodaj, najine današnje poti še ni bilo konec. Tistim, ki ne znamo ponočevati, november namreč ponuja edinstveno priložnost, da že ob 18:00 uživamo v nočnih sprehodih po mestih. Midva sva si privoščila kar dve "nočni" mesti. Najprej Noto:

V Notu naju je v cerkvi presunil križ, narejen iz razbitin čolna, na katerem so v tragični nesreči umrli (utonili) begunci.

Na koncu sva se ob cesti v Notu ustavila še pri uličnem prodajalcu kostanja. Sem mislil, da je kostanj povsod enak, ampak tale siciljanski je res nekaj povsem drugega. Zelo je dober!

Po kostanjevi malici je prišel čas, da se odpeljeva na današnji cilj - mesto Syracuse. Prenočišče sva si našla v starem mestnem jedru na otoku Ortigia. Tja se z avtom ne sme (razen domačini), saj nimaš kje parkirati. Zato sva avto pustila na celinskem delu Syrakuse in se s kovčkoma peš opravila čez most v Ortigio. Pričakala naju je soba nad glavnim trgom, kar pomeni, da sva bila v samem srcu starega mestnega jedra. 

Pogled z najinega balkona. 

Naredila sva še en krog po mestu in dan zaključila ob prijetnem koncertu pred enim od prijetnih mestnih lokalov. 

Dan turneje po mestih s postankom na plaži mesta, ki je daleč proč od svoje plaže. 

Sicilija (sedmi dan): Saline di Trapani, Scala dei Turchi, dolina templjev Agrigento

Včerajšnji dan je po norem Palermu iz ure v uro postajal bolj miren, čist, lep in naraven. Zvečer nama je dušo pobožal sončni zahod v solinah, za piko na i pa sva si našla res prijeten apartma v bližini solin pri mestu Trapani. Izjemno prijazna gostiteljica nama je danes jutro polepšala z odličnim zajtrkom, kjer so prevladovale domače dobrote. Lepo nama je po vrsti kazala hrano na mizi in zatem z roko nakazovala, na katerem delu vrta je ta hrana letos zrasla.

To je pa zajtrk po mojem okusu! Poboža brbončice in oči!

Tudi vrt pred apartmajem je lično urejen:

Če bi se vsak dan v življenju lahko začel tako lepo ... Ja, spodobi se nadaljevati v dan z enakim pristopom, kajne? Torej pojdimo dopoldan še v ene soline (saline) pri Trapaniju, še malo pobožat očesna zrkla. 

Zdaj pa naprej, na eno od najlepših lokacij na celotni Sardiniji. To so slavne Turške stopnice oziroma Scala dei Turchi. Skalna pečina, ki izstopa po svoji beli barvi. Kolikor bereva na internetu, je v turistični sezoni dostop na same pečine prepovedan, ljudi pa od plezanja odvračajo strogi varnostniki. No, sredi novembra varnostnikov ni bilo, ljudi pa tudi ne. Tako so se stopnice lahko razodele v vsej svoji beli lepoti. 

Narava je na Turških stopnicah resnično naredila izjemna "gradbena" dela. Torej se spodobi, da greva za zaključek dneva pogledat še, kaj neverjetnega so na gradbenem področju na Siciliji v davnini naredili ljudje, kajne? Pravi naslov za to je dolina templjev v Agrigentu. Tudi tu oko ostrmi - na Turških stopnicah od nore igre narave, v Agrigentu pa ne moreš verjeti, kaj so zmogle zgraditi človeške roke brez sodobnih gradbenih strojev.  

Kraj si res zasluži ime Dolina templjev, saj te čaka dolg sprehod. 

Midva sva imela srečo, da sva prišla sem zvečer (novembra to seveda pomeni že precej zgodaj popoldan), in se tako znašla v idealni kombinaciji ogleda: v eno smer sva si templje ogledala čez dan, nazaj grede pa iste še v soju večernega sonca in potem nočne osvetlitve. Iste zgradbe se z močjo noči pokažejo v povsem drugačni "luči". 

Čeprav nisva prav velika ljubitelja arheoloških ostankov, naju je dolina templjev navdušila. Verjamem pa, da prinese poletni obisk na žgočem soncu ob temperaturah blizu 40 stopinj povsem drugačno izkušnjo. Pomladi in jeseni je pravi čas za obisk templjev. Pa še gneče ni ...

Šesti dan naju je pot peljala od solin mimo Turških stopnic vse do Doline templjev. 

 

Sicilija (šesti dan): Palermo, Erice, Saline Culcasi

Po včerajšnjem precej stresnem prihodu v Palermo, ko naju je kar malce prestrašil čuden okoliš, v katerem sva si našla res poceni prenočišče, nama je sonce prineslo mirnejše občutke. Ulice so sicer ostale enako umazane kot včeraj, a obsijane s soncem vseeno prijaznejše. Neprijetno črno praznino noči so zamenjale živahne barve polno obloženih stojnic.

Palermo se nama je na živahen delovni dan predstavil predvsem prek svojih velikih tematskih tržnic. Na enem koncu mesta ribe, na drugem zelenjava, na tretjem "odprta kuhinja", na četrtem vsakovrstna šara ... 

Ribe so tu seveda povsem sveže, saj od pristanišča do mesta še tovornjaka skorajda ne rabiš, bi šlo že kar s samokolnico ... Tudi zato ribe niso v hladilnikih, ampak na ledu, saj jih do poldneva vse že uspešno prodajo. 

Tudi ponudba sadja in zelenjave deluje zelo domače. Če že ni z otoka, ampak iz Afrike, tu to vseeno ne pomeni nekih krajev na drugem koncu sveta, ampak gre za zemljo "tam čez".  

Zelenjavo se da prevažati tudi na strehi avtomobila ...

Stanje nekaterih sicer slabih stavb so uspešno zakrili s privlačnimi poslikavami. 

Seveda pa Palermo niso samo tržnice, ampak tudi nekaj prijetnih parkov in zelo zanimivih starih zgradb. Vsaj te so na srečo dobro vzdrževane. 

Tudi kakšno mogočno drevo se najde sredi mesta ...

Palermo je tudi mesto, ki ga povezujemo z zloglasno mafijo. Ta baje še vedno močno deluje, a se je menda zakopala v večje denarje, industrijo, korupcijo, smeti ..., navadne ljudi, predvsem pa turiste, pa pusti bolj pri miru. 

Slavni mural dveh tožilcev, prijateljev in borcev proti mafiji. Mafija ju je žal ubila ...

Po sprehodu po ozkih, umazanih ulicah in ob razpadajočih fasadah nevzdrževanih stavb pljuča nenadoma ob robu mesta na polno zadihajo ob pogledu na morje.

Midva pa greva seveda nazaj na palermske tržnice ...

Osvežujoči sveži sok. Pri nas bi bil cenovno nedosegljiv.

Realno stanje palermskih ulic ne ponuja nobenega blišča, ki bi ga pričakoval v tako velikem mestu. Kje je moderno poslovno središče s steklenimi stolpnicami, kje so zloščeni mercedesi in "kravatarji", ki hitijo na naslednji sestanek? Ne, Palermo ni poslovna prestolnica. 

Kar Palermu manjka pri stavbah, pa bogato nadomesti na stojnicah s hrano. Tu so pa res bogati!

Ulična hrana - cenovno ugodno, sveže, še ponoči v morju. 

Hmmm, higienski standardi so kje drugje vseeno na višjem nivoju ...

Ja, po dobri polovici dneva v Palermu sva imela tega mesta dovolj. Dovolj prekrasne ponudbe na tržnicah, dovolj precej manj krasnih pogledov na stavbe in ulice. Palermo je zanimiv, ampak če časa zmanjkuje, je prvo mesto, ki bi se mu na potovanju po Siiliji brez slabe vesti izognil. Midva sva bolj za naravo in majhna mesta. Ta so pa vsa po vrsti presenetljivo čista in obnovljena. Eno od takih je bilo najina naslednja postaja: Erice.

Erice je zelo staro kamnito mesto, ki slikovito stoji na vrhu hriba s pogledom na veliko mesto Trapani daleč spodaj ob morju. 

V glavni sezoni se po ozkih ulicah menda gnete na tisoče turistov. Sredi novembra so se ulice predstavljale v popolnem nasprotju poletne norišnice: prijetno hladne in prazne so bile. Iskreno rečeno, mesto je bilo mrtvo, saj so bili tudi vsi lokali zaprti. Prebivalci so se že dolgo tega za stalno preselili v dolino, tu zgoraj so samo še lokali, ki so odprti zgolj v turistični sezoni. Mesto živi samo še s turisti.

Erice na hribu je majhno in opustelo mesto, Trapani spodaj pa "velemesto":

Najin zadnji današnji cilj so bile še soline Culcasi blizu mesta Trapani. Sem prideš spočit oči in dušo, še posebej, če se ti nasmehne še romantični sončni zahod.

Da bi bila sreča popolna, sva v bližini solin našla še idilični apartma sredi narave z izjemno prijazno gostiteljico. Tu bi pa lahko ostala dlje! Kakšno blagodejno nasprotje Palermo z današnjega jutra!

Zjutraj Palermo, popoldan Erice, zvečer pa soline Culcasi. Pot velikih nasprotij!