Pot sedmih slapov v hrvaški Istri

 

Hrvaška Pot sedmih slapov je bila veliko presenečenje oziroma odkritje. Tako blizu ene od glavnih "romarskih" poti slovenskih turistov na hrvaško obalo, tako lepa, pa vendar tako neznana večini!

Kmalu za mejo pri Sočergi, v bližini Buzeta, poiščeš parkirni prostor, nato pa te čaka skoraj 16 kilometrov dolga, a nezahtevna pot, ki je večinoma tiha in mirna. 

Midva sva prišla sem le eno uro po končanem deževju, zato je bilo vode dovolj. Na srečo je večji del poti tak, da ni nevarnosti zdrsa, saj so bila tla temeljito razmočena.

Midva sva parkirala v bližini Istarskega vodovoda. Hoje je za štiri ure in pol, na njej pa narediš dobrih 350 višinskih metrov.

Pot sedmih slapov.

Kot že ime pove, med "pohodom" spoznaš - če je vode dovolj -sedem slapov. 

Poglej ga, velikana med tukajšnjimi slapovi!

Del poti je tudi civiliziran oziroma asfaltiran.

Najbrž ni nikogar doma ...

V bližini je tudi očem prijazna vas Roč, če ti ostane še pol ure časa in volje za sprehod po starih ulicah:

Vremščica in Škocjan

Tule je predlog za prijeten izlet, še posebej priporočljiv Gorenjcem v hladnejših delih leta, da se gremo malo pogret v toplejši del Slovenije. 

Današnji cilj je bila Vremščica - pogorje, ki se razteza med Senožečami, Pivko in Divačo. Najvišji vrh pogorja je Velika Vremščica, pohodnik pa je nagrajen z razgledom daleč na okrog - na Dolomite, Julijske Alpe, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ...

Naše izhodišče je bilo na parkirišču v središču Senožeč. Pot je bila dolga 14 kilometrov, slabe štiri ure hoje pa nam je pridelalo tudi prijetnih 650 višinskih metrov vzpona.

Iz Senožeč na Vremščico in nazaj.

Ker je bil ob naši vrnitvi k avtu dan še mlad, smo dan izkoristili še za sprehod okoli Škocjana. Tudi tam je narava zelo lepa in je sprehod vsekakor zelo vreden vašega časa. Priporočam!

Ja, če si pa proti večeru že v Škocjanu, se pa splača zapeljati še na sončni zahod v Koper, kajne? Tako dan res postane zelo dobro izkoriščen!

Slovo dneva v Kopru.

Pohodniški krog nad Idrijo

Če te bo pot kdaj zanesla v idrijske konce, ti priporočam 14-kilometrski nezahteven pohod čez Hleviško planino. 

V lepem krogu ti narava ponudi marsikaj čednega za pogledat, dobrih 700 metrov vzpona pa poskrbi tudi za dovolj rekreacije. Izhodišče in cilj poti je na kakem od parkirišč v Idriji.

Pot večinoma pelje po gozdu, tako da je primerna tudi na kak zelo sončen dan.

Divje jezero pri Idriji.

 Cerkev sv. Antona na Rožnem hribu nad Idrijo.

 Ob cerkvi sv. Antona je kalvarija. 

Od predora do predora, od Ljubelja do Karavank

Tole je bil pa res zanimiv dvodnevni pohod! Od predora na Ljubelju do Karavanškega predora. Pot sva pod noge ubrala na parkirišču mejnega prehoda na Ljubleju, torej tik pred "luknjo" predora. No, na drugem koncu nisva stopila do vhoda v Karavanški predor, sva pa stala točno nad njim!

Jedla in pila sva malo po kočah, veliko iz nahrbtnika. 

Spala sva pa ... Ne povem! Je bilo pa romantično, sredi ničesar, pod zvezdnatim nebom, v zavetju šotorskega krila in objemu spalne vreče. 

Sončni zahod, konec prvega dne.

Sončni vzhod, začetek drugega dne.

Drugi dan so noge že malo tarnale nad težo nahrbtnika, a je šlo. Tudi sonce naju je hitro pogrelo. 

In tako sva drugi dan popoldan prišla nad Karavanški predor. Takole sklonjen sem poslušal, če se kaj sliši promet iz "luknje". Ni se slišalo!

S kolesom čez Pokljuko

Lep nedeljski izlet je lahko tudi kolesarjenje po Pokljuki. 

Na kolesu metri bežijo ravno dovolj hitro, da te v poletni vročini prijeno hladi, obenem pa dovolj počasi, da se duša naužije lepot pokljuške narave. 

Za piko na i ti Martin Golob polepša ne samo nedeljo, ampak kar življenje s svojo mašo. 

Tegale frajerja smo pa zagledali ob bohinjskem jezeru, ko smo se šli po kolesarjenju še osvežit v jezero.