Življenje je lepo!

(Pod Goro Oljko.)

Storžič čez Psico

Kam vse me je, mene, ki imam strah pred višino, že gnala ljubezen do moje najdražje...

Najnovejša pot, po kateri sem sledil tisti, brez katere bi lezel samo na Jošta in Kriško goro, je bila pot na Storžič. Baje se ne spodobi lesti dvakrat po isti poti gor (pravi ona...), torej sva sledila oznakam za "zelo zahtevne" poti. Zakaj naravnost, če lahko naokrog, kajne? Na zgornji fotografiji je Psica tisti dolgi greben levo od Storžiča...

Vse se seveda začne v dolini. Tokrat z avtom mimo Preddvora in Bašlja v Povlje, od tam pa peš gor, najprej na planino Javornik, potem pa levo na Psico. Zelo primerno ime ...

Pot je napovedovala hojo po grebenu, ampak ta greben je v resnici množica malih gora, torej plezaš gor in dol, Storžič pa se ves čas vztrajno skriva nekje zadaj.

Pot res zahteva veliko zbranosti in previdnosti pri vsakem koraku, vendar pa obenem nagrajuje z zadovoljstvom vsakič, ko pogledaš nazaj na prehojeno pot.


Ni za psa, ni za majhne otroke, je pa za vsakogar, ki je malo spreten, že zna po hribih delati kaj več kot zgolj hoditi po utrjeni široki poti  in ima seveda tudi nekaj kondicije.

Psica je zahtevna, a obenem privlačna gostiteljica. Kdo bi si mislil, glede na ime ... 

Gradiška Tura

Oktobra smo se na Gorenjskem že poslavljali od lepih vikendov v hribih. No, marsikje je bilo pa še luštno. Mi smo se šli spoznat s ferato na Gradiško Turo. Super plezalna pot, ki ob pravi opremi zagotavlja varno dozo adrenalina, super užitek in dogodivščino!

 

 

 

   

Kočna

Lepotice si zaslužijo spoštljiv in previden pristop, kajne? Tudi Kočna je taka. Da bi te sprejela na vrhu, te pričakuje pripravljenega in previdnega, ponižnega, z dobro opremo, predvsem pa zdravo pametjo. Zato sva se jo lotila jeseni, ko sva čez leto že nabrala kondicijo in izkušnje.

Te pa Kočna nagradi z razgledi. Ampak, zakaj za božjo voljo ti na vrhu za stanje na njej dovoli uporabiti sam tako majhno zaplato zemlje?! Tako mehkih kolen nisem imel še na nobenem vrhu do sedaj. Pet nas je bilo gor, in po mojem štirje preveč, da bi se jaz počutil varnega ...

S kolesom skozi istrske vasi nad Dragonjo

Ko je septembra na Gorenjskem postajalo že hladno, je bil izlet na Primorsko čista poezija. Tokrat s kolesi v prtljažniku zvestega Megana, odkrivat prelepe istrske vasi nad reko Dragonjo. Mir in tišina, komaj kakšen avto, toplo jesensko sonce in prijetni klanci, ki obljubljajo prijazne spuste. Lepa si, slovenska Obala!

Mangart

Vsa Slovenija pozna Mangart in slavno cesto pot njim. Zato sem bil prav vesel, da smo se končno tudi mi podali spoznat tega lepotca. Od doma smo šli že navsezgodaj zjutraj. Kmalu sem bil tega zelo vesel, saj je cesta na Mangart ozka, in si sploh ne predstavljam tesnobe, ki bi me navdajala, če bi na vsakem ovinku srečal kak nasproti vozeč avto. Tako pa smo v miru imeli ves čas enosmerni promet, pa še nekaj prostora je bilo na vrhu za parkirat. Že uro kasneje je bilo vse polno ...

Večina vozil je sicer samo prišla pogledat sedlo, in so se po krajšem postanku ter obveznem fotografiranju že obračali nazaj v dolino. Planinci pa smo vozila seveda zapustili za dlje in se podali uživat.

Za malo bolj spretne je z Mangartskega sedla krasno izbrati krožno pot - po desni, bolj zahtevni slovenski navzgor, in potem dol po malo lažji italijanski poti.

Obvezna je čelada, priporočljiv je še samovarovalni komplet.  O obutvi pa ne bi izgubljal besed, čeprav smo srečali tudi "junaka" v supergah ...

Mangart je lepotec, on sam in vsa razgledna druščina okoli njega. Zatorej res vreden obiska. Malo le pazi - če se ga lotiš na vrhuncu sezone, ko zna biti gneča prav neprijetna, je res nujno, da so tvoje noge na poti proti vrhu prej, kot na to pot posije sonce.

Ljubezen v avtu v objemu puščavskega viharja

Haha, kaj pa pričakuješ pri takem naslovu?!