Verona ni blizu,zato smo obisk opere združili z daljšo potjo oziroma kratkimi počitnicami, med katerimi smo obiskali še Bergamo, jezeri Iseo in Garda.
Rana ura-zlata ura, zato smo šli od doma zgodaj, z namenom, da si pred opero ogledamo še mesto. Privoščili smo si božansko pico, sprehod po prijetnih ulicah in prijeten čas za nas.
Obvezen postanek je seveda balkon, pod katerim naj bi Romeo hrepenel po Juliji. Danes ta kraj predvsem hrepeni po malce samote ...
Ker je bila sobota, tudi mladoporočenci niso bili nič redkega v mestu...
Ko je prišel večer, smo se dobro uro pred začetkom opere pojavili pred amfiteatrom in obnemeli nad dolgimi vrstami ljudi, ki so že čakali na vstop. Bo že držalo, da vse predstave v tem velikem amfiteatru res razprodajo. Da bo scenografija veličastna, namignejo že scenski dodatki za druge opere, ki stojijo pred amfiteatrom. V Veroni igrajo železni repertoar, zato so si lahko privoščili izdelati dobro scenografijo, in potem vsak dan z velikim žerjavom zamenjajo ogromno sceno.
Poceni karte na vrhu amfiteatra so dovolj dobre. Vidi se vse, sliši se vse. In to, da se res vse sliši je neverjetno in izjemno!
V amfiteatru je namreč 15.000 gledalcev, daleč spodaj pa orkester, solisti in zbor. In nobenega mikrofona! Ko suha, drobna solistka zapoje, jo sliši prav vsak obiskovalec, tudi mi tam zgoraj daleč visoko preč, brez kakršnekoli tehnične pomoči! 
Že samo to doživeti je vredno obiska. Ko potem dodaš še izjemno scenografijo, dobiš predstavo, med katero bo užival tudi marsikdo od tistih, ki opere sicer ne mara.
Na koncu opere Aida smo "morali" za zadnji prizor vsi gledalci prižgati sveče, ki smo jih dobili ob vstopu. Res prelep pogled, le vetrič je nagajivo ugasnil kar nekaj plamenčkov.
