Bohinjsko jezero v poznem objemu zime

Ko so se na morju ponekod že sprehajali brez jaken, je v bohinjskih koncih zima še vedno grizla. Zaradi nje tudi obiskovalcev v nedeljo ni bilo veliko, kar je svojevrstna lepota za Bohinj :) Uživanje v miru ...

Smučanje na avstrijskem Koroškem

Ker že vse življenje Krvavec gledam z domačega dvorišča, nikoli nisem razumel ljudi, ki so razlagali, kako hodijo na smučanje v tujino. Zakaj bi se vozil daleč, plačal še več, saj lahko isto počneš tudi skorajda na domačem pragu ...

Pa nas je skušnjava vseeno spravila v Avstrijo. Ulala, kako smo zijali in se čudili! Več prostora, širše proge, celo nekaj manj gneče kot doma! In to slabi dve uri vožnji od doma ...

Mi smo preizkusili in nam je bilo všeč: Obertauern, Katschberg in Speiereck.

Vsem tistim, ki ste tako kot jaz prisegali na izključno domača smučišča, zdaj toplo priporočam,da enkrat preizkusite tudi ponudbo sosedov... Meni ni bilo žal ...

 

Ognjemet nad Kranjem

Letos sem prvič s fotoaparatom skušal ujeti silvestrski ognjemet nad Kranjem. Mesto ga že nekaj let nima več, vseeno pa se najde cel kup Kranjčanom, ki rade volje razveselijo vse ostale in pošljejo v novoletno nebo nekaj mavričnih barv.

Silvestrska Dobrča

Ko sem bil še mladinec, sem imel na zadnji dan leta samo en cilj: silvestrsko noč. Tej sem posvetil vse. To pomeni, da sem v strahu, da ne bi zdržal dovolj dolgo v jutro, ves silvestrski dan predvsem počival.

Danes vem, da v dobri družbi človek zdrži dolgo v noč. In zato znam uživati tudi v čarobni silvestrski naravi. Na ta dan je namreč tudi zunaj v zraku nekaj čarobnega. Tako je bilo tudi na Dobrči, ki me je pozdravila pravljično bela (v dolini je okolje čisto jesensko ...). V koči so bili pa vsi že take volje, kot da bi se silvestrovanje že začelo. Super!

Benetke z ladjo

Benetke so med najbolj obleganimi turističnimi kraji na svetu. Slovenci imamo izjemno srečo, da nam je to mesto na vodi tako blizu, da si ga lahko ogledamo že v enodnevnem izletu, če le gremo na pot zelo zgodaj in se vračamo zelo pozno. Da bi bila pot manj naporna in bolj prijetna, pa je vseeno lepše nekje tudi prespati in si za Benetke vzeti malo več časa.

Klasični obisk Benetk pomeni vožnjo z avtobusom ali avtomobilom, nato parkiranje v Mestrah (ker je tako občutno ceneje), z vlakom čez most v mesto in potem odkrivanje uličic peš. 

Obstaja pa še povsem drugačen pristop, o katerem smo sanjali dolgo in si ga zdaj končno tudi privoščili. Vsakdo, ki je že bil v Benetkah, ve, da je tam mestni potniški promet namesto z avtobusi organiziran z ladjami. Te vozijo skozi mesto, pa tudi na beneške otočke in na celino. Po večkratnem obisku Benetk na klasični način smo si zdaj izbrali še uporabo teh ladij. In Benetke so se nam predstavile v povsem novi luč!

Z avtom se namesto v Benetke zapelješ do Punta Sabbioni na polotoku nasproti Benetk, ki je zadnja postaja beneških »mestnih« ladij. Tu je veliko plačljivo parkirišče (cene so sprejemljive) in blagajne za nakup kart za beneški ladijski potniški sistem.

Pri parkiranju ne sledi možem ob cesti, ki te bodo odločno usmerjali na svoje zasebno parkirišče, ampak se zapelji čisto do konca ceste, k morju ob pristanišču za ladje. Če ti bo uspelo tam najti kak prostor na javnem mestnem parkirišču, bo parkirnina (plačaš na parkirnem avtomatu) malo cenejša kot na omenjenih privat parkiriščih. Pa še bliže ladji boš.

Za ladje vsekakor kupi dnevno karto in izkoristi ladijske linije v celoti. Ne pelji se z ladjo samo v mesto, ampak tudi na otoke in skozi mesto, zato pa potrebuješ več vozovnic. Cene na prvi pogled niso nizke (mislim, da okoli 20 eur na osebo za en dan), ampak ko potem na koncu dneva vidiš, koliko časa si preživel na ladjah in kaj vse si z njimi videl, se cena zazdi veliko bolj sprejemljiva.  »LPP« se sicer v Benetkah imenuje ACTV.

Mi smo šli iz Punta Sabbioni najprej na otok Burano, potem na še bolj znani Murano, nato pa v mesto.

 

Otok Burano

Otok Burano se je izkazal za najlepši del celotnega izleta. Je kot neke Benetke v malem, s kanali, prelepimi barvitimi hišami in manj turisti, kot jih je v mestu. Burano je za nas postal najlepši del Benetk nasploh!

 

Otok Murano

Otok Murano je znan po vsem svetu zaradi muranskega stekla, ki ga izdelujejo v številnih steklarnah na tem otoku. Prav zaradi teh steklarn je Burano precej industrijskega videza. Ker so mnoge steklarne zapuščene (ali pa vsaj dajejo tak videz), je Burano precej nezanimiv za turista, željnega lepih mestnih uličic in prijetne atmosfere. Če imaš čas, si ga oglej. Če časa nimaš, se osredotoči na Burano in mesto.

 

Z ladjo skozi Benetke

Ulala, take benetke pa moraš doživeti! Javni ladijski potniški promet pelje skozi Veliki kanal in ti ponudi povsem novo perspektivo na slavne Benetke. Ladje so vseskozi zelo polne, zato se na eno od tistih, ki peljejo skozi Veliki kanal, vkrcaj nekje na obrobju, ko je ladja še precej prazna, in se zagrebi za prostor na malem zunanjem delu ladje. Večji del ladij je namreč pokrit, kar je fino zaradi vlage in temperature, a slabo za razgledovanje in fotografiranje. Zato si res izbori prostor nekje zunaj (tega prostora je zelo malo). Ladje plovejo dovolj mirno in počasi, da  se bodo ponudile številne priložnosti za zanimivo fotografiranje. Pazi le, da boš imel čas na fotoaparatu nastavljen na najmanj 1/100s, saj bo drugače zibanje ladje občasno poskrbelo za malce neostre fotografije.

Trupejevo in Maloško poldne

Iti gor na Poldne, kaj takega se mi pa še ni zgodilo! Biti nekje, ko je poldne, to gre, biti na Poldne, to mi je pa nekaj novega ...

Če prideš iz Kranja, potem v Gozd Martuljku z avtom zavij desno proti Srednjemu Vrhu in kmalu začni iskati primerno mesto za parkiranje. Pot bo namreč vedno bolj ozka, vedno bolj gozdna in vedno težje prevozna za nižje vozila. Z avtom se sicer da na silo priti vse do lovske koče, a po nepotrebnem tvegaš škodo na vozilu, da ne omenjam skrbi, kaj se bo zgodilo, če ti nasproti pride kak delovni stroj, saj prostora za izogibanje ni. Raje nadaljuj peš in uživaj v naravi, čeprav je ta prvi del poti precej dolgočasen ...

Ko prideš na čistino, se začne uživancija v razgledih. Razkriva se ti lepota tako Slovenije kot tudi Avstrije. Pot je sicer nezahtevna in primerna za marsikoga. Pazi le, da boš ves čas pozoren na orientacijo. Oznak ni prav veliko in nas je reševal topografski zemljevid, naložen na pametni telefon.  Take zemljevide zdaj ponuja tudi Planinska zveza Slovenije.
 

Vrtača

Vrtača je 2.181 metrov visoka lepotica, na katero prisopihaš z Ljubelja. Ker smo si jo privoščili pozno jeseni, smo ravno še ujeli tudi nekaj lepote jesenskih dreves. Njihova zlatorumena barva te pozdravlja v spodnjem delu poti, dokler se ne umakne grmičevju in travi višje. 

Pot je relativno enostavna, ne zahteva kakega velikega znanja, vsekakor pa nekaj kondicije in previdnosti. Primerna je tudi za družine z najstniki, ki jim tako omogočiš osvojitev še enega od slovenskih dvatisočakov. 

Vrh te nagradi z lepimi razgledi, za družbo črnih kontrolorjev gorskega neba pa samo odpri nahrbtnik in namigni na hrano …