četrtek, 7. avgust 2008

Urška in Rogla

Iz Logarske se seveda nismo vrnili nazaj domov, kje pa, s počitnicami smo bili zdaj šele na zlati sredini. Odšli smo pod Roglo, na turistično kmetijo Urška, kjer imajo veliko malih živali in enega velikega psa.

Pri Urški smo dve noči spali tam, kjer je najbolj zabavno - na seniku. En cel dan smo se sprehajali po Rogli, kjer je name največji vtis naredil visok razgledni stolp. Prijetno presenečenje pa je bila povsem brezplačna uporaba štirisedežnice.



sreda, 6. avgust 2008

Logarska dolina

Po vrnitvi iz Nadiže smo en dan ostali doma in oprali cunje, nato pa čez Jezersko in Pavličevo sedlo odšli v Logarsko dolino. Dan smo posvetili sprehodu in prijateljem. Spoznali smo tudi stari način priprave oglja, saj smo naleteli na ostanke oglarske kope in na odprta vrata oglarske koče.

ponedeljek, 4. avgust 2008

Od Boke do Trbiža

Za vrnitev iz Nadiže v Kranj smo tokrat prvič izbrali pot čez prelaz Predel oziroma čez Trbiž in Kranjsko goro. In ni nam bilo žal. Prvič smo strmeli že nepričakovano kmalu, v Bovcu, kjer smo iskali prizorišče snemanja Zgodb iz Narnije: Princ Kaspijan. Na Soči so zgradili most, ki v filmu predstavlja eno glavnih scen. Mostu ni več, prizorišče pa je lepo oziroma še lepše tudi brez njega. Na zgornji sliki se vidi prav ta "filmski" del Soče.

Za ta razgled smo parkirali pri mostu čez Boko in šli navzgor proti slapu Boka. Kakšen slap je to!

Na cesti od Bovca proti Logu pod Mangartom nas je na ovinku nenadoma presenetila trdnjava Kluže. Prva je bila na tem mestu že v 15. stoletju, zdajšnja je odigrala svojo vlogo v obeh vojnah in zdaj pazi na popotnike.





Lago di Raibl je bila zadnja postaja v naravi na poti domov. Jezero ob Trbižu, sredi lepe narave, a presenetljivo čisto brez turistov.


nedelja, 3. avgust 2008

Ognjeno slovo

Zadnjo noč ob Nadiži smo proslavili z ognjenim slovesom. Najprej smo pekli krompir, nato pa se s toplino plamena uspešno branili nočnega mraza. In že vedeli, da bomo čez leto dni najbrž spet prišli nazaj na isti kraj.

sobota, 2. avgust 2008

Tolminka

Po petih dnevih lenarjenja v kampu smo se odločili za vstajenje. Konec je bilo ekološko prijaznih počitnic, saj smo spet enkrat vžgali motor našega zvestega scenica in po ovinkih odvijugali proti Tolminu. Dobre pol ure vožnje do Tolmina, nato pa navzgor, okrog 20 minut vožnje po makadamski cesti proti gorskemu raju. Nazadnje nas je ustavila zapornica in nad njo mogočni bunker, zgrajen po prvi svetovni vojni. Od tu so za gibanje so postale glavne naše noge. Skozi mir čudovite narave smo se odpravili po družini prijazni poti k izviru reke Tolminke.

Navzgor smo lezli po mulatieri, pot je bila večinoma skalnata, potem pa smo naenkrat prišli na travnik med gorami. In tam, obkrožena s sivimi gorskimi mogotci, izvira Tolminka, ki se tu objema s travnikom; ta hvaležno pije svoje življenje iz izvira Tolminke.


Tam zgoraj, tik ob izviru, kjer je svoje življenje našlo prijazno drevo, smo si v senci njegove krošnje privoščili prav kičasto malico. Bili smo v raju, povsod okrog nas samo narava. Nepozabno!

Po sanjski malici smo šli naprej. Določili smo si krožno pot, izvir Tolminke je bil nekako na sredini kroga, zdaj pa je bil čas, da se spopademo še z drugo polovico današnjega izleta.

Končno smo prišli do glavne atrakcije našega izleta - ročne žičnice. Prebrali smo, da na sto čaka, kaj je to, pa si nismo predstavljali vs edo trenutka, ko smo jo uzrli. Potem smo se samo še spogledali in si rekli - seveda, ročna žičnica, točno to je ta zadeva!
Na koncu nas je pot pripeljala še do spominske cerkvice na Javorci, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili avstroogrski vojaki v spomin na kolege, padle v boju. Cerkev je v celoti narejena iz lesa in je zaradi pomanjkanja denarja že skoraj propadla, pa so jo navsezadnje le uspeli obnoviti.

Vsekakor je bil ta dan, kar se doživetij tiče, zame vrhunec letošnjega poletnega dopusta. Slovenija je res čudovita dežela!

torek, 29. julij 2008

Reka poje mi

Tole je Nadiža v svoji najbolj turistični varianti. Taka je plaža v kampu. Polna ljudi. Tu torej ne najdeš prvinskega miru, ampak - je pa plaža blizu šotora in letos, ko smo bili ekstra leni, nam je to čisto odgovarjalo. Seveda pa zadostuje že nekaj munut hoje po reki, da najdeš čisto svoj zaliv. Letos jih mi nismo iskali. Smo uživali v brezdelju.

ponedeljek, 28. julij 2008

Nadiža, naš počitniški raj

Končno počitnice. Razmišljali smo o marsikaterem kraju, pa na koncu ugotovili, da nas spet, že tretje leto zapored, še najbolj vleče k Nadiži, skromni, a prijetni reki na skrajnem zahodu Slovenije.

Kamp v vasi Podbela nas je tudi letos pričakal tak, kot nam je najbolj všeč. Odmaknjen od sveta, s prepovedjo parkiranja vozil ob šotorih, z mirnimi ljudmi, ki zvečer ne popivajo in ne žurirajo, ampak gredo umirjeno spat, ker jih zjutraj čaka nov, lep dan v naravi.

Dve uri dela, pa je naša poletna rezidenca stala. Sestavljena iz velikega šotora s spalnico za pet ljudi in s predprostorom, v katerem v dežju na varnem vseh nas pet sedi za mizo in igra karte. Pa z jedilnico in kuhinjo ter visečo mrežo - vse troje postavljeno v naravi oziroma na naši "terasi" pred šotorom.

Ker sva službo z Ireno končala v obdobju prave norišnice, smo prve dni v kampu predvsem delali - nič. Aahhh, paše!