Pustna družina

Živina deseta torta

Živina deseta torta za prijatelje

Kako je nastala torta za Brino

Danes mi je pisal Jezus

Res je. Jezus mi je poslal elektronsko pismo.

Ja, dopisujeva si, jaz imam njegov službeni e-naslov, on pa mojega. Sicer komunikacijo ohranjava na poslovni ravni, ampak se dobro razumeva. Tako je bil njegov prvi letošnji mejl novoletna čestitka. Jezus mi je napisal: "Happy new year, Rok!"

Jezus je prijazen gospod. Sicer nima več dolgih las, saj je zdaj že plešast. Pa Španec je. Veliko prebivalcev latinskega sveta nosi ponosno ime Jezusa. Enega takega poznam tudi jaz.

Jaslice

Jaslice prinesejo v dom toplino. Toplino, ki jo začuti celo žival :)

Tuba božički

Ko pride december, se učenci glasbene šole Kranj prelevijo v božičke. Ne vsi, samo tisti, ki igrajo na tubo. Torej so to čisto pravi tuba božički.

Čudežnost rojstva

Ljudje smo žal sposobni norih stvari. Ubijamo, mučimo, spravimo nekoga v jok, mu uničimo dan ali noč. Pa vendar znamo ti isti ljudje soustvarjati tudi tako čudežne trenutke, kot je rojstvo novega človeškega bitja.

Ko prvič zagledaš novega otroka, ko prvič začutiš utrip njegovega srca, ko prvič zavohaš njegov čudovit vonj, si spet srečen. Srečen, ker si še vedno živ in s tem dobil priložnost doživeti prihod novega angela na svet.

Življenje je še vedno lepo.

Vse je v redu

Sedim pred računalnikom. Nekje nad mano trije otroci mirno spijo. Vse je v redu.

Urejam fotografije, spomin se prek njih vrača na lepe izlete letošnje jeseni. Vse je v redu.

Zdravi smo, cenimo poštenost, prijaznost, spoštujemo zasebnost. Vse je v redu.

Imamo prijatelje, ki so najboljši na svetu. Vse je v redu.

Spremlja me glasba, ki hvali prijateljstvo.

Ja, res, vse je v redu.

Vsakdo mora imeti angelčka

Vsakdo mora imeti angelčka.

Otrok, stisnjen v tvoje naročje, je tvoj angelček. Ker je tako lep, tako popoln, da je lahko le angel.

Starš, ki je prezgodaj zapustil svet, je otrokov angelček. Ker starš vedno pazi na otroka. Kjerkoli že je.

Žena, ki jo ljubiš, je tvoj angelček, Ker ti je ob njej nebeško lepo.

Tvoja vest, ki živi v tebi, je tvoj angelček. Ker vedno pazi, da boš ostal Človek.

Vsakdo mora imeti angelčka. Ker vsakdo potrebuje nekoga, da ga varuje.

Objemi drevo

Si že kdaj objel drevo?

Se ti zdi vprašanje smešno? Tudi meni se je. A ko sem bil naslednjič v gozdu, sem se ob nekem drevesu zaustavil. Ga objel. Zaprl oči. Pustil, da me je drevo tolažilo. Me razveseljevalo. Mi govorilo, da je vse v redu.

Vseeno mi je, kaj si misliš o tem. Ker vem, da se boš naslednjič tudi ti ob enem, prav posebnem drevesu zaustavil. Izberi si listavca. ker je njegovo deblo nežno, prijazno. Idealno za objem.

Objemi drevo. Drevo je življenje. Začutil boš to.

Kako sem jedel polže in ostal živ

Služba me je za par dni odnesla v Pariz. Sredi dneva so nas kolegi odpeljali v njihovo menzo na kosilo. Predjed in sladico si si izbral samopostrežno, glavno jed pa so postregli.

Ko sem pregledoval ponudbo predjedi, sem med vsem ostalim v eni skledi zagledal tudi neke čudne školjke. Nenavaden okus za dekoracijo, sem si mislil. Dokler ni prav teh "školjk" kolegica iz Pekinga, ki je za omizjem sedela ob meni, prinesla na svoj krožnik. Z vilico je zgrabila mesni del na koncu "školjke" in ga začela odločno vleči k sebi. Smrkelj se ji je trmasto upiral, se razvlekel v skoraj desetcentimetrskega "črva" in se nato le predal - se strgal iz ohišja in obležal na krožniku.

Takrat je kolegica začutila moje strmenje. Nasmehnila se mi je in vprašala: "Have you never eaten snails?" 

Snails?! Polži?! O, pišuka Poldi, tele školjke so čudne zato, ker niso školjke, ampak polži!!! Saj sem res že slišal, da jih imajo Francozi radi, ampak da bom tudi sam kdaj to sluz videl v živo, si pa nisem mislil. 

Pa zgodbe še ni bilo konec. Kitajka se še ni predala: "You should try it!"

Kva?! Probam naj tole? Sem odprl usta, da bom odločno rekel: "Ne!", a sem presenečeno zaslišal svoj glas, kako pravi: "Why not...". 

Kako prosim? A sem pravkar napovedal, da bom pogoltnil enega polža? Ojej, ampak, ko moški nekaj izjavi pred žensko, je treba zaradi ohranitve časti izjavo udejaniti. In tako sem se podal na dolgo pot do deset metrov oddaljene mize, kjer so v skledici počivali polži. Brskal sem med njimi in iskal tistega, ki se mi bo zazdel najlažje prebavljiv. Noben ni bil tak ...

K mizi sem si prinesel kozarec rdečega vina, košaro kruha, vse za gašenje gravža, ki me bo kmalu prevzelo. Preveril sem še najkrajšo pot do stranišča, potem pa se lotil tele zverine. 

Glp, kako nagravžno je bilo, ko sem polža vlekel iz hišice. Ni se pustil, raztegoval se je kot, hm, kot polž, no, in se nazadnje z ogabnim "pk!" le odtrgal od hišice. Spet se je skrčil, sluzavec, in mirno čakal name. 

Razrezal sem ga na tri majhne koščke, in previdno spravil prvega v usta. 

Hmmm... Saj sploh ni slabo. Vsaj ne za tistega, ki ima rad školjke. Vina in kruha še nisem potreboval, stranišče še manj, torej sem pogumno zagrizel še v drugi košček. Tokrat je nekaj zaškripalo med zobmi. Kot bi pojedel del lupine. Pa so mi razložili, da bi moral skrajni sprednji del polža, tisti, ki je malo roževinast, prej odrezati preč. 

No, pojedel sem celega polža in nisem bruhnil. Potem sem pojedel še enega. Pa še enega. In še enega. Počakal par ur, da spoznam, ali sem morda alergičen na polže. Očitno nisem, ker se na ali v mojem telesu ni nič spremenilo. 

Zaključek: še bi upal kdaj pojesti polža. Nič posebnega ni, školjke so veliko boljše, ampak je pa zanimiva izkušnja, jesti polže.

Najdražja je pa že najavila, da mi bo spomladi polže slinarje, ki jih lovi po zelenjavnem vrtu, v hladilniku shranila za večerjo ... Mislim, da se nisva dobro razumela ...

P.S.

Slikano s Samsung Galaxy S3.

Pariz - Eifflov stolp

Pariz - Grand Palais

Pariz - Les Invalides

Spomenik Majklu Džeksonu

Nisem si mislil, da bom šel kdaj v kino gledat srbski film. No, pa sem še pol ure nazaj res sedel v kranjskem Cineplexxu. In to na pravi filmski predpremieri. A veš, da tudi balkanski filmi prav lepo pašejo na filmsko platno!

Film je srbska črna komedija. Pravi Balkan s svojo glasbo, slikovitostjo, odštekanim humorjem, odbitim vodilnim motivom in nepričakovanim koncem. Jebi ga, takle mamo :)

Kot najstnik ob takem filmu ne bi zdržal do konca. Premalo akcije, streljanja, posebnih efektov. Danes pa sem užival. V zgodbi, čudovitih posnetkih in balkanskih forah. Vse v filmu je domače, blizu. Ni neka holivudska izmišljotina, ki je nemogoča, ampak balkanske štorije, pri katerih imaš občutek, da bi se res lahko zgodile. Nekje zelo blizu.

Iz filma (kaj takega se lahko rodi samo v balkanski glavi): "Majkl -on je največi cigan od svih cigana! I to svi znaju, to ni neka tajna."

Ocena (od 1 do 5): 4

Primernost za otroke: za najstnike brez problema. Številni "jebenti ..." izrazi so najhuje, kar se otroku lahko tu zgodi. Vprašanje pa je, če bo razumel fore filma.

Ni je več (Gone girl)

Gone girl je izreden film. Končno spet film, ki te na sedež ne prilepi s posebnimi učinki,  ampak z napeto zgodbo. Je film, kjer misliš, da veš in razumeš,  pa se potem vse spet obrne. In je film, pri katerem vam nikakor ne smem povedati karkoli o vsebini. Naj vas preseneti film sam. Pa splača se ga videti v kinu. Dramatična glasba v pravem kinu v pravih trenutkih res hudo dvigne napetost.

Da je film dober in da to ve veliko ljudi, je dokazala tudi skoraj polna dvorana v kranjskem Cineplexxu. Čeprav je film že v iztekanju, še vedno privlači množice. Gledalci odhajamo iz dvorane zadovoljni.

Ocena (od 1 do 5): 5.

Primernost za otroke: nikakor v kino z otroki. Namigovanja na grobo spolnost in nasilje, en zelo krvav prizor,  oboje se v otroške možgane preveč vsidra.

Bes (Fury)

Pogled na drugo svetovno vojno iz perspektive tankovske posadke me je zmamil v kranjski Cineplexx. Da igra v glavi vlogi Brad Pitt, mi res ni bil razlog za ogled. V kino sem šel z upanjem na drugačen pogled na drugo svetovno vojno. In sem ga tudi dobil.  

Zgodba se dogaja sredi Nemčije, v zadnjih dnevih svetovne morije. Kruto, da so v teh zadnjih dnevih, ko so vsi že vedeli, da bo Nemčija padla, številni ljudje še vedno morali umreti. Vojaki in civilisti, Nemci in zavezniki.

Zgodba govori o tankovski ekipi. Presenetilo me je, da so imeli Američani v teh bojih dejansko podrejeno vlogo, saj so bili njihovi tanki nemočni proti nemških najsodobnejšim zverinam. Pa so se vseeno morali boriti z njimi.

V filmu mi je bilo najbolj všeč to, da so ljudi prikazovali realno, z vsemi njihovimi napakami in strahovi vred.  Tu ni bilo nobenega "rambota", ki bi neustrašno rinil naprej. Tu so bili navadni ljudje, ki so želeli pobegniti, dezertirati. Tu so bili ljudje, ki se niso rodili kot zveri ali kot junaki, ampak so to postali po sili razmer.In tu so bili tudi kakšni Nemci, ki so bili dobri ljudje, in kakšen Američan, ki je bil prava zver.

Film govori o vojni. A je vsaj name deloval zelo protivojno. Ne želim si, da bi moral kdaj doživeti take grozote.

Ocena (od 1 do 5): 5

Primernost za otroke: od srednjih najstniških let navzgor - a le za tiste najstnike,  ki jim dovolite gledati tipične akcijske filme s streljanjem, ranami, krvjo, namigovanjem na spolnost in besedami na f ...

Prvo obiranje kivija

Danes smo prvič obrali naš domači kivi. Sredi Gorenjske nam je uspelo pridelati 20 sadežev!

Vse se je začelo spomladi leta 2012, ko smo ob sicer neugledno steno z namenom polepšanja tega zidu zasadili kivi. Ženske in moške sadike, saj delajo kiviji otroke skorajda tako kot atiji in mamice.

Upanja, da bo razen listov tu na Gorenjskem zraslo še kaj drugega, sem imel bolj malo. Pa sem vseeno tri leta pridno zalival sadike, in te so lepo rasle. Letos pa so se med listi nenadoma pojavili mali kiviji. Rasli so, in danes zvečer, ob napovedi prve slane, smo jih pobrali ter spravili na varno, da tam v miru dozorijo. Slane kivi namreč ne mara.

Tretje leto, pa že imamo pravi domači kivi. Juhej!

In kaj sem se v teh treh letih naučil?

Moška sadika plodov ne daje, je pa zmožna poskrbeti za "plodnost" večih ženskih sadik. Tako je čisto dovolj, če je med štirimi sadikami samo ena ženska. Jaz jih imam več, in to je preveč.

Kivi je zelo žejen, zato je nujno redno zalivanje. Tudi jeseni, ko ni več vročine, žeja ostane.

Kivi naj ostane na rastlini čim dlje. Ko pride jesen, pa je treba paziti na vremensko napoved in ob prvi napovedani slani kivije pobrati. Zorenje naj se nato nadaljuje na varnem prostoru v hladni kleti. Družba krompirja ali jabolk menda pospeši to zorenje.

In kakšen je okus domačega kivija? Še ne vem, čakamo, da v košari do konca dozori.