Pot slapov slovenske Istre

Slapovi slovenske Istre so skromni, zato jih poleti ne iščite. Pravi čas je spomladi, dokler je še kaj vode, idealno pa kar med deževnim tednom :)

Mi smo na tej poti prehodili 16 nezahtevnih kilometrov, za kar smo potrebovali sedem ur časa s počitkom vred.

Obstaja tudi precej krajši krog, ampak nam je bilo škoda dneva, da bi ga zaključili prezgodaj, pa smo iskali daljišnice namesto bližnjic. 

Avto smo pustili v Sočergi in od tam naredili lep krog (pač ne maramo hoditi nazaj po isti poti ...).

Iskreno povedano, prav veliko slapov na poti nismo srečali. A vseeno pot priporočam, ne zaradi vode, ampak ker je preprosto to en res lep pohod. 

Slap Veli vir.

Slap Veli vir.

Krožna pot slapov slovenske Istre.

Ferata Glinščica

Ferata v Glinščici nad Trstom predstavlja idealen uvod v novo sezono gorništva. Medtem, ko so na celini skale še pokrite s snegom, je tule nad morjem vse že v polni pomladni moči, na soncu je toplo, razgled pa prijeten. 

Ta ferata si zasluži naziv "šolska", saj je primerna tudi za začetnike. Če ti ne gre več, samo splezaš par metrov navzgor, pa si na varnem na travniku, kjer ravna pot vodi nazaj do avta :)

Ostre oči (ne moje) znajo najti tudi kak špargelj!

Planica in Borovje

Ne, tole ni tista slavna Planica s skakalnicami, ampak zelo neznana "tista druga" Planica, ki gleda dol na Dovje. Vseeno gre za lep 8-kilometrski izlet, ki zahteva dobre štiri ure prijetne rekreacije in nagrajuje z lepim razgledom. Izhodišče so Dovje. 

Na polovici poti te sredi ničesar preseneti prelepa hiša "Pr'Hartman" na sanjski lokaciji.

Na vrhu Planice.

Borovje (1.476 m)

Borovje ponuja prelep razgled.

Dovje-Planica

Od Mojstrane do Vrat

Počitek ob toplem zidu Aljaževega doma v Vratih.

Za tiste, ki smo zunaj radi tudi pozimi, a nimamo znanja za zimske vzpone, je pešpot od Mojstrane do Vrat idealna. Ves čas si v zimski naravi, miru in tišini, obenem pa vseskozi na varnem, saj hodiš več ali manj kar po cesti. Le dovolj snega mora biti, da je cesta proti Aljaževi koči zaprta za promet in da sneg zakrije asfalt in ti da misliti, da hodiš po neokrnjenih poteh. Pot je dolga 20 kilometrov in zahteva slabih pet ur uživanja v naravi.

Osamljeni Aljažev dom v Vratih.

Po poti predlagam manjši ovinek s ceste levo v gozd, mimo Galerij. To so skalnati previsi, kjer v toplih mesecih očitno kaplja in curlja, pozimi pa se to spremeni v lepe ledene sveče. 

GPS posnetek poti:

Debela peč pozimi

Čeprav je Debela peč dvatisočak, je ena izmed tistih gora, ki je ob dobrih razmerah navadnim smrtnikom dostopna tudi pozimi. Samo paziti je treba, kdaj se lotiš te poti, da se lep izlet ne sprevrže v tragedijo. 

S Pokljuke vodi do vrha in nazaj 15 kilometrov dolga pot, ki pozimi vsega skupaj (do vrha in nazaj) zahteva dobre štiri ure in pol hoje.  Pot je - ob pravih snežnih razmerah - nezahtevna, postreže pa s prelepimi razgledi. 

Zmagovalec tokratne poti je bil tale kosmatinec. Njegova smučarska očala niso šala, ampak nuja, da mu zaščitijo občutljive oči in mu omogočijo zimske radosti. Snežna belina je zaslepljujoča in prevečkrat pozabimo, da ne moti samo človeškega očesa, ampak tudi živali!

Še GPS posnetek poti:

Hišna veverica

 

Kako naj mestna veverica ve, da je to hišica za ptice?

Domači kruh

 

Dobro sem se poročil! Tale domači kruh z drožmi je nekaj najlepšega, kar te lahko pričaka za nedeljski zajtrk!

Kronplatz: dva obraza istega smučišča

 Ni zime?

Je zima!

Ja, takole je bilo januarja 2022 v Kronplatzu. Zima lepa, prava - če si le bil na pravi strani hriba! Nam je uspelo stlačiti dva dneva smuke v en sam vikend. Veliko vožnje, malo manj spanja, ampak lepo je pa bilo!

Mojstrana: pravi kraj za tek na smučeh

Mojstrana ponuja (če je zima prava) lepo urejene tekaške poti s prijetnim razgledom. Lepo je pri nas v Sloveniji! Takole je bilo januarja 2022:

Domača veverica

Čeprav živimo na obrobju mesta, obkroženi z asfaltom in tik ob poslovni coni, si je tudi tu veverica nekako našla svoje domovanje. Jeseni nam odnesla prav vse lešnike z domače leske, letos pa je svoje obiske pozimi nadgradila še z obiskom ptičje hišice. 

Sedeli smo ob družinskem nedeljskem zajtrku in skozi okno zagledali, kako se je "naša" veverica odločila, da se nam pridruži. Najprej je spretno plezala po ptičji hiški, nazadnje pa se ji je skozi res majhno luknjo nekako uspelo zbasati kar vanjo. To je moral biti raj zanjo - na hrani je sedela kot Skopušnik na zlatu :)