Zbudila sva se v mestecu Taormina na vzhodni obali Sicilije. Prenočišče nama je uspelo najti v majhni, a prijetni sobici na vrhu hriba, blizu vhoda v staro mestno jedro. Tudi gostitelja sta bila izjemno prijazna, kot bi prišla na obisk k starim prijateljem!
Za zajtrk so naju v košarici na vratih čakali rogljički s kavo. To je bilo nama, navajenima samopostrežnih zajtrkov s salamami, sirom in celim kupom kruha, najprej malo razočaranje, saj nama je zajtrk tisti glavni vir energije za ves popotniški dan. Pa sva v prihodnjih dnevih ugotovila, da je zajtrk z rogljičkom in kavo tu naokoli kar standard, ki pa pravzaprav zadostuje. Tile rogljički imajo v sebi več kalorij, kot si želimo priznati, zato se da z njimi čisto lepo preživeti vse do poznega kosila.
 |
| Zajtrk za dva. Dovolj kalorij za popotovanje vse do poznega kosila. Preverjeno! |
Taormina si je svoje ulice vzela iz hriba, tako da je tu dragocen vsak meter površine. Tudi s parkiranjem se je treba znajti.
Z zatrkom sva se prebudila midva, zbudilo pa se je tudi mesto.
Taormina je vsekakor vredna obiska. Prijetno staro mesto vabi v svoje ozke ulice.
Nad mestom so v hrib vgrajene "neskončne" stopnice, ki ti krepko pohitrijo utrip srca, premočijo majico, a na koncu navdušijo z razgledom nad mesto in obalo.
Na vrhu je v skalo zgrajena cerkev "Madonna della Rocca":
Milazzo je pristaniško mesto, kjer sva za slaba dva dneva svoj najeti avto pustila na enem od malo bolj oddaljenih, a brezplačnih parkirišč ob obali in se z nahrbtnikoma podala v pristanišče.
V Milazzu zelo, zelo priporočava majceno, bolj "take away" picerijo na ulici nasproti pristanišča. Pice imajo b o ž a n s k e! Polmetrsko sva si privoščila :)
Po odličnem kosilu sva se vkrcala se na katamaran, ki iz Milazza vozi na Eolske otoke.
Glavni magnet, ki naju je vodil na Sicilijo, so bili namreč njeni vulkani. Po včerajšnji Etni je bil nocoj čas, da spoznava drugega.
 |
| Danes naju je pot iz Taormine vodila v pristaniško mesto Milazzo, od tam pa z ladjo na Eolske otoke. |
Stromboli je obetal, da bova poleg dima danes ponoči lahko videla tudi nekaj ognja ...
Hitri katamaran, ki služi kot javni potniški prevoz, naju je prek otokov Vulcano in Lipari odpeljal na Stromboli.
Stromboli je bil novembra skorajda povsem zapuščen, zato je bilo pametno imeti v nahrbtniku s sabo hrano in pijačo za večerjo, saj razen zajtrka v najinem B&B kaj drugega tu konec leta ni najti.
Najino prenočišče je bilo pol ure peš hoje oddaljeno od obale, v zeleni notranjosti, in načrtno tik ob poti, ki vodi k vulkanu.
V prijetnem apartmaju, skritem sredi dreves, sva si malo odpočila in počakala na večer. Potem sva odšla na pešpot do razgledne točke pod še vedno aktivno delujočem vulkanu. Poleti, v sezoni, greš lahko v spremstvu lokalnih vodnikov (seveda proti plačilu) na višjo razgledno točko nad vulkanom. Izven sezone vodnikov ni, samostojna hoja je v imenu varnosti strogo prepovedana, na tablah pa grozijo z visokimi kaznimi. Zato sva raje ostala na prvem razgledišču pod vulkanom, čeprav ni kazalo, da je na otoku kak nadzornik, ki bi nama lahko napisal kazen.
S padanjem noči je prihajal mraz, zato sva dala nase vse, kar sva imela s sabo. vendar je bilo vredno čakanja. Vulkan je bil v času najinega obiska v fazi skromnega delovanja, zato njegovih izbrugov podnevi sploh ne moreš videti. No, v trdi temi se je vseeno začela lepa predstava.
Oddaljeno bobnenje naju je sredi noči spremljalo tudi na poti nazaj k apartmaju. Tule sva se še zadnjič ozrla, Stromboli nama je podkuril še enkrat, potem pa je izginil za bregom. Sva ga pa slišala tudi še v postelji.
