Velika in Mala Poljana

Februarja se da tudi popoldan pod Storžičem obiskati Veliko in Malo Poljano, pa ti uspe priti do avta še pred trdno nočjo. V zadnja leta toplih zimah pa se na soncu še malo pogreješ ...

Kamniški vrh

Kamniški vrh, 1.259 metrov visoka gora nad Kamnikom,  je bilo prijetno presenečenje letošnjega februarja. Nič zimsko topel dan nam je s soncem obsijal prav lepo, nezahtevno pot, nas napolnil s svežim zrakom in prezračil naše misli. Za lep poldnevni izlet vsekakor priporočam!

Zgodila se mi je magnetna stimulacija in jaz spet lahko tečem

Ko sem bil najstnik, sem z lahkoto cel dan preživel gnijoč v svoji sobi. Danes je drugače. Sedeti na kavču pred televizorjem je početje, ki je zanimivo samo v slabem vremenu, pa še to samo za največ dve uri. Potem je treba ven, na rekreacijo, ki zmehča živce, sprosti napetost, pa teoretično pomaga pri ohranjanju prave telesne kilaže. No, to slednje velja samo teoretično, saj mi po vsaki aktivnosti vedno uspe telesu vrniti več, kot pa je telo med vadbo pokurilo …

Gibanje mi vsako leto pomeni več. Na slab dan to pomeni vsaj 45 minut sprehoda s psom, na boljši dan pa rekreacija. Poleti kolo, tek in hribi, pozimi vsaj odbojka v dvorani. Vse v mejah varne, umirjene rekreacije, kjer niso pomembni dosežki, časi in točke, ampak zabava, sprostitev in užitek. Tudi zato se mi zdi gibanje povsem samoumevno. Ker je fino in tako rekoč brezplačno. Pa vendar svoboda gibanja ni samoumevna. To sem novembra spoznal tudi sam.

Večer odbojke se je začel tako kot vedno, s temeljitim vodenim ogrevanjem. Potem smo začeli z igro. Po slabe pol ure igranja sem ob mreži skočil v blok. Ob odrivu me je v levi nogi, v predelu meč, zagrabil krč.  Odkrevsljal sem na rob igrišča in rekel ostalim, naj nekaj časa igrajo brez mene, dokler mi krč ne popusti. Čudno mi je pa bilo, zakaj se mi vrti, zakaj mi postaja slabo? Tako močno me krč še ni zagrabil. Med tem sem se spomnil, da je ob mojem odrivu nekaj počilo. Počasi sem v zamegljenem stanju spoznal, da je takrat počilo v moji nogi. Uh, ob krču pa ponavadi ne poči…  Tole pa ni v redu.

Med tem mojim razmišljanjem se je ob meni že zbrala celotna ekipa in soigralka je ocenila, d a tole ni krč, saj sem v obraz popolnoma bel. Spremila me je do klopi, mi ukazala, naj ležem, pregledala in pretipala nogo in sklenila, da sem najbrž natrgal mišico. Ker »krč« še po pol ure ni minil, sem se začenjal strinjati z njo. Tako sem moral poklicati domov in zaprositi ženo, če me pride iskat in odpelje v bolnico. Med vožnjo je najdražja modro ugotovila, da se mi med likanjem to ne bi zgodilo …

V jeseniški bolnišnici (kjer so me sprejeli zelo prijazno in zelo profesionalno) so potrdili diagnozo: natrgana mišica. Edino zdravilo pa – čas. In bergle. Za dober mesec ali dva …

Dokler me niso doletele bergle, se nisem zavedal, kakšno darilo imamo s tem, ko smo lahko mobilni. Ko nas lahko noge nesejo, kamorkoli si glava zaželi. Naše noge so naša popolna svoboda in neodvisnost. Brez nog vse postane počasneje, predvsem pa težje dosegljivo. Da ne govorim o urah, ki se na kavču spremenijo v mučenje. Sem se tolažil, da bom končno pregledal vse filme, ki so se nabrali na dolgem seznamu želja. Pa sem po tretjem filmu že obupal. Ne morem, ne gre…

Tako mi ni preostalo drugega, kot da čakam, ne obremenjujem noge in upam, da bo mišica kmalu spet dovolila, da stopim na nogo. Med tem čakanjem pa se je zgodil telefonski klic iz nebes. No, ne ravno iz nebes, ampak iz Smledniške ceste 94 v Kranju. Tam je doma moj sodelavec Andrej. Ko sva govorila o poslu, sem mu omenil, da v naslednjih tednih ne bom mogel priti na kak sestanek, ker sem na berglah. Po opisu, kaj se mi je zgodilo, mi je takoj predlagal, naj se oglasim pri njih doma, kjer ima njegova življenjska sopotnica Tesla center in v njem »čudežno« napravo s ponosnim napisom Tesla. Pa tokrat ne gre za avto, ampak za belo, zelo drago škatlo, katere namen je izvajanje magnetne stimulacije mišic.

Moram priznati, da se na daleč izogibam vsega, kar ne spada pod uradni, javni zdravstveni sistem v Sloveniji. Ne hodim k zasebnim (zobo)zdravnikom, ne hodim v salone, ne k alternativcem. Zato bi tudi povabilu, naj preizkusim magnetno stimulacijo, gladko rekel ne, pa iz vljudnosti nisem upal. Ker je Andrej vztrajal, sem dovolil, da me lahko njegova partnerica Tina Ambrož, ki vodi salon, pokliče. Med pogovorom z njo sem se omehčal, saj mi je po opisu poškodbe takoj postregla strokovno definicijo poškodbe, ki je bila povsem enaka, kot na obrazcu kirurga. Nekaj pa gospa že ve, sem si mislil, in zato pristal, da pridem preizkusit, kaj zmore Tesla v njenih rokah.

Čeprav sem prišel na prvo terapijo precej prestrašen in zaskrbljen, je bila moja skrb povsem odveč. Magnetna stimulacija je neboleča, deluje pa celo skozi hlače. Preprosto sme ležal na mizi in pol ure poslušal enakomerno »ropotanje« naprave, ki je z magnetnim valovanjem stimulirala poškodovano mišico. Pravzaprav je bilo kar zabavno čutiti, kako mišica brez mojega vpliva dela, se premika in nekako sama sebe trenira. Kljub zanimivi izkušnji pa nisem upal obljubiti, da se bom vrnil in s terapijo nadaljeval. Me je vseeno skrbelo, kaj bo naslednji dan. Me bo naprava uničila, mi stanje poslabšala?

Drugi dan sem se zbudil brez kakšnih stranskih posledic terapije, enako tretji dan. To mi je dalo poguma in dogovoril sem se, da bom vsak drugi dan prihajal na magnetno stimulacijo. Vsega skupaj sem opravil 15 terapij, a že po osmem obisku sem bergle lahko vrgel stran in začel spet hoditi. Še danes ne morem pozabiti veselja, občutka svobode, ko sem spet stopil na svojo nogo. Začel sem seveda previdno in počasi, a vidno napredoval.

Že ob prvem obisku sem na nogo dobil tudi dva prekrižana kineziološka trakova. Do sedaj sem te trakove občudoval samo na tekaških prireditvah, kjer so nekateri z njimi delovali kot res vrhunski profesionalci. 

Meni je kineziološki trak dal dodatno samozavest pri samostojnejšem gibanju, saj sem imel bolj varen občutek, da ne bom še kaj dodatno poškodoval mišice. Trak je presenetljivo zdržal vsakič po cel teden, kljub vsakodnevnemu tuširanju. Izziv je bila le menjava, saj mi je ob vsakem snemanju obrabljenega traku uspelo doživete delčke izkušnje depilacije …

Ker nisem poškodoval obeh nog, da bi eni pri zdravljenju pomagal z magnetno stimulacijo, drugi pa ne, seveda nimam znanstveno dokazljivih argumentov, da mi je stimulacija pomagala. Vem pa, da so mi v bolnišnici napovedali dvomesečno okrevanje, jaz pa sem že tri dni, preden bi pretekel prvi mesec od poškodbe, že hodil brez bergel. Magnetna stimulacija pri tem vsekakor ni škodila!

Življenje je lepo. Še posebej, če lahko hodiš. Jaz sem se zdaj prijavil na Kraški in Istrski maraton. Ker lahko tečem. Koga briga rezultat!. Jaz lahko tečem, in zato bom tekel!

Več o magnetni stimulaciji, ki mi je pomagala, da spet tečem pa tukaj ...

P.S.
Mišice si nisem natrgal nalašč in to pomeni, da ta objava ni bila načrtovana ali plačana.

Dolomiti Superski

Ker že vse življenje Krvavec gledam z domačega dvorišča, nikoli nisem razumel ljudi, ki so razlagali, kako hodijo na smučanje v tujino. Zakaj bi se vozil daleč, plačal še več, saj lahko isto počneš tudi skorajda na domačem pragu ...

Pa nas je skušnjava vseeno spravila v Dolomite. Ulala, kako smo zijali in se čudili!  Kakšne širjave, koliko prostora! Prvič smo lahko uživali v res širokih progah, ki jih zaposlenim nekako, kljub ogromnim kilometrom prog, vseeno vsako noč uspe urediti do popolnosti.

Dolomiti so povsem drugačni ne samo zaradi infrastrukture, ampak predvsem zaradi okolja.  Na Krvavcu zviška gledaš na okolico, v Dolomitih gledaš navzgor, saj se nad smučišči vijejo visoke, strme, in zelo slikovite gore.

Na Krvavcu se športno rekreiraš, voziš gor in dol po isti progi, nabiraš zavoje in kilometre. V Dolomitih si privoščiš popotovanje na smučeh. Prav v tem smo najbolj uživali: da se niti dvakrat v enem dnevu nismo peljali po isti progi, ampak vsak dan naredili nov, drugačen krog, uživali v razgledih. Bili smo pohodniki na smučeh. In prav to nam je bilo najbolj všeč.

Tudi danes, po Dolomitih, imam še vedno rad slovenska smučišča. Ampak - na slovensko smučišče se bom šel rekreirat, v Dolomite pa popotovat na smučeh. Res je fino!

Istanbul: peti dan

V bližini Aya Sofyje je velika podzemna cisterna, kjer se z velikim finalom zaključi tudi Inferno Dana Browna. Torej obvezen postanek tudi za nas ...

Potem pa hop na smešno poceni ladjo, ki služi kot javni potniški promet.

Mi smo se s tako mestno ladjo odpeljali kar na drugo celino, v Azijo.  Le kje drugje lahko za drobiž odpluješ na drugo celino? Tudi to je Istanbul!

Mi smo na Azijska tla stopili v Uskudarju, delu Istanbula na anatolijski obali Bosporja. Čeprav na drugi celini, smo se počutili povsem enako kot prek na evropskem delu tega neverjetnega mesta.

"Zavetišče" za mestne potepuške mačke ...

Če smo se iz Evrope v Azijo odpravili z ladjo, smo se vrnili kar s podzemno železnico, katere predor so skopali pod Bosporjem.

Še enkrat smo obiskali ulico Istiklal in si odpočili v eni od slaščičarn visoko nad ulico. Čeprav je slaščičarna na najbolj slavni ulici v mestu, so bile cene čisto zmerne, žal pa so bile sladice podpovprečne ...

Ulica Istiklal

 Za večerjo smo imeli krompir ... No, kumpir, pravijo tam doli ...

Šli smo pogledat še, kakšna je kaj sreča mestnih ribičev na mostu Galata ...

   

Svetleča reč na sredi mostu je postaja mestnega vlaka...

.. in se skozi končno prazne ulice bazarja vrnili v hotel.

Težko mi je bilo zaspati, saj sem vedel, da se bom jutri zvečer spet znašel v domači postelji. Istanbul ima svoj čar. Ni za vsakogar, je pa za marsikoga. Jaz sem med njimi, nekako imam rad to mesto. In še bi se vrnil.