Lej jo, žabo!

Dan po dežju smo pred šotor dobili posebno obiskovalko. Se je "skrila" ob gumo kolesa.  Smo se jo kar malo bali ...

Kampiranje v dežju

Ko pride dež, postane kampiranje manj prijetno. A s pravo opremo in pripravo vseeno znosno. Mi se ne damo :)

Da ti tak dan ne uniči dopusta, predlagam nakup šotora, ki ima dno v istem kosu s stenami šotora. Prepustnost strehe šotora (vodni stolpec) ni toliko pomembna, ker to lahko rešiš z dodatno ponjavo, razprostrto čez šotor. Najhujša nevarnost namreč preti od spodaj. Nam je danes voda dobesedno v potoku tekla pod šotorom. Zato je kakovostno dno, neprepustno združeno s stenami šotora, res ključno.

Dom Planika - Kanjavec - Prehodavci - Koča pri Triglavskih jezerih

Po osvojenem Triglavu smo se še vedno utrujeni, a zadovoljni, zbudili v lepo jutro. S tem je bila naša največja skrb - vreme - za ta dan že rešena.

Ko skupino vodi najbolj ambiciozen član družine (žena), obisk Triglava pač ne more biti edini cilj poti. "Če smo že tu, gremo pa seveda še na okoliške vrhove" je bil večkrat slišan stavek, ki je vedno sprožil nekaj tarnanja, pospremljenega z zavedanjem, da kamor gre šefica, gre pa še ostala familija. Pa smo šli, v stene, ki so se mi zdele težje in bolj nevarne kot pa Triglav...

Najprej na Kanjavec, potem na Prehodavce, mimo Koče pri Triglavskih jezerih navzdol proti Bohinju. Pravzaprav smo načrtovali, da prespimo pri Triglavskih jezerih. Potem so imeli pa vsi, razen mene, še toliko moči, in dan je bil še toliko mlad, da smo se odpravili kar naprej in načrtovano pot za kar en dan skrajšali.

Tale drugi dan je bil zame res naporen. Očitno je bilo kondicije pač premalo, tako da se je navdušenje nad prelepimi razgledi nenehno mešalo z obupavanjem zaradi vse težjih nog. No, danes, ko z veliko časovno distanco gledam tele slike, so napori že pozabljeni. Spomini na prelepe slovenske hribe pa ostajajo vrhunski.

Končno na Triglav!

"Teženje" številnih, da mora pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, me je vedno zelo motilo, celo toliko, da sem si že rekel, da prav zato jaz ne bom šel tja gor. Ampak, ko se je poleti 2018 vse skupaj tako lepo seštelo (prosti čas, vreme, nobene hude gneče okoli Triglava), smo se vseeno odločili za družinski naskok na Triglav.

Šli smo s Pokljuke. Po načrtu bi prvi dan prišli do doma Planika, drugi dan osvojili Triglav in še kak okoliški vrh, prespali še v koči ob Triglavskih jezerih in se vrnili na izhodišče z avtobusom.

Na poti smo srečali tudi tegale junaka, ki nam je kar precej povišal srčni utrip:

Vreme, kondicija in razpoloženje so nas do doma Planika pod Triglavom ponesli v zgodnjem popoldnevu.




Po krajšem počitku in analizi vremena, pa videč, da proti Triglavu ni hude gneče, smo se odločili,  da se kar isti dan odpravimo še na vrh Triglava.

Dom Planika je hitro postajal vse manjši.

Pogled na Kredarico.

Sam sem se zaradi svojega strahu pred prepadi najbolj bal grebena med Malim in Velikim Triglavom. Nazadnje se je izkazalo, da je ta pot odlično zavarovana in da sem na marsikaterem precej nižjem hribu že hodil po bolj nevarni poti, kot pa tukaj. Seveda pa - ne pozabi na čelado in samovarovalni komplet!

Tako smo že prvi dan osvojili naš glavni cilj in se v domu Planika zadovoljni prepustili krepčilnemu spancu.

Opis drugega dneva pa si preberi tule ...

Zapotoški slapovi

Na cesti Bovec – Vršič se večina ljudi zaustavi le za ogled izvira reke Soče. Številnim tako ostajajo povsem neznani Zapotoški slapovi. Pa so vredni sprehoda in ogleda!

Izhodišče je parkirišče v bližini Koče pri izviru Soče ali pa manjše parkirišče 2 km naprej po makadamski cesti. Prečkamo suho strugo Suhega potoka in sledimo oznakam ob pešpoti.

Malcesine

Malcesine je majhno srednjeveško mesto ob vzhodni obali Gardskega jezera in je vredno obiska, še posebej, če se iz severa Gardskega jezera vračaš tu blizu nazaj proti Sloveniji.

Mi smo si tu privoščili kosilo in prijeten sprehod. Velja pa tu tako kot povsod okoli Gardskega jezera, da so ti kraji izven glavne turistične sezone veliko prijaznejši za obisk. In konec junija, torej takoj po koncu šole,  je to še tako - parkirišča so še prosta, po ulicah ni gneče, v restavracijah so proste mize.

Za dodaten strošek si lahko privoščiš še nihalko na goro Monte Baldo in potem seveda najverjetneje dober razgled na Gardsko jezero (mi nismo šli gor, zato samo ugibam...).

Riva del Garda

Riva del Garda je eno od najbolj znanih mest ob Gardskem jezeru in obenem najbolj severni kraj tega jezera.

Je kot mala Izola, samo da so tu okoliške gre še bližje kot pa v Sloveniji. Ima lepo plažico, kjer smo se lepo odpočili po dopoldanskem feratanju. Si pa ne predstavljam, kakšna mora biti ta plaža na vrhuncu turistične sezone).

  
 

Ferata Cima Capi (Gardsko jezero)

Ferata Cima Capi se dviga nad severnim delom Gardskega jezera, blizu Rive del Garda. Tudi ta ferata se, tako kot mnoge v Italiji, uvršča v zelo dobro opremljene, nezahtevne, kjer se z ustrezno opremo človek lahko res počuti varnega. Zato je primerna tudi za začetnike, prav vsakogar pa bo navdušila z razgledi na Gardsko jezero in mesto Riva del Garda.

Ferrata dei Colodri

Ferata na goro Colodri je v bližini mesta Arco na severu Gardskega jezera. Ob uporabi obvezne feratarske opreme (čelada, samovarovalni komplet, ustrezna obutev) je zaradi svoje nezahtevnosti primerna za vsakogar. Obenem je dovolj kratka, da si jo lahko, tako kot mi, privoščiš pozno popoldan. Mi smo najprej pripeljali v Arco, se vselili v naš apartma, šli v trgovino in še na to skalo.

Pogled z vrha ferate proti krajema Arco in Riva del Garda in nato Gardskemu jezeru.