Benetke z ladjo

Benetke so med najbolj obleganimi turističnimi kraji na svetu. Slovenci imamo izjemno srečo, da nam je to mesto na vodi tako blizu, da si ga lahko ogledamo že v enodnevnem izletu, če le gremo na pot zelo zgodaj in se vračamo zelo pozno. Da bi bila pot manj naporna in bolj prijetna, pa je vseeno lepše nekje tudi prespati in si za Benetke vzeti malo več časa.

Klasični obisk Benetk pomeni vožnjo z avtobusom ali avtomobilom, nato parkiranje v Mestrah (ker je tako občutno ceneje), z vlakom čez most v mesto in potem odkrivanje uličic peš. 

Obstaja pa še povsem drugačen pristop, o katerem smo sanjali dolgo in si ga zdaj končno tudi privoščili. Vsakdo, ki je že bil v Benetkah, ve, da je tam mestni potniški promet namesto z avtobusi organiziran z ladjami. Te vozijo skozi mesto, pa tudi na beneške otočke in na celino. Po večkratnem obisku Benetk na klasični način smo si zdaj izbrali še uporabo teh ladij. In Benetke so se nam predstavile v povsem novi luč!

Z avtom se namesto v Benetke zapelješ do Punta Sabbioni na polotoku nasproti Benetk, ki je zadnja postaja beneških »mestnih« ladij. Tu je veliko plačljivo parkirišče (cene so sprejemljive) in blagajne za nakup kart za beneški ladijski potniški sistem.

Pri parkiranju ne sledi možem ob cesti, ki te bodo odločno usmerjali na svoje zasebno parkirišče, ampak se zapelji čisto do konca ceste, k morju ob pristanišču za ladje. Če ti bo uspelo tam najti kak prostor na javnem mestnem parkirišču, bo parkirnina (plačaš na parkirnem avtomatu) malo cenejša kot na omenjenih privat parkiriščih. Pa še bliže ladji boš.

Za ladje vsekakor kupi dnevno karto in izkoristi ladijske linije v celoti. Ne pelji se z ladjo samo v mesto, ampak tudi na otoke in skozi mesto, zato pa potrebuješ več vozovnic. Cene na prvi pogled niso nizke (mislim, da okoli 20 eur na osebo za en dan), ampak ko potem na koncu dneva vidiš, koliko časa si preživel na ladjah in kaj vse si z njimi videl, se cena zazdi veliko bolj sprejemljiva.  »LPP« se sicer v Benetkah imenuje ACTV.

Mi smo šli iz Punta Sabbioni najprej na otok Burano, potem na še bolj znani Murano, nato pa v mesto.

 

Otok Burano

Otok Burano se je izkazal za najlepši del celotnega izleta. Je kot neke Benetke v malem, s kanali, prelepimi barvitimi hišami in manj turisti, kot jih je v mestu. Burano je za nas postal najlepši del Benetk nasploh!

 

Otok Murano

Otok Murano je znan po vsem svetu zaradi muranskega stekla, ki ga izdelujejo v številnih steklarnah na tem otoku. Prav zaradi teh steklarn je Burano precej industrijskega videza. Ker so mnoge steklarne zapuščene (ali pa vsaj dajejo tak videz), je Burano precej nezanimiv za turista, željnega lepih mestnih uličic in prijetne atmosfere. Če imaš čas, si ga oglej. Če časa nimaš, se osredotoči na Burano in mesto.

 

Z ladjo skozi Benetke

Ulala, take benetke pa moraš doživeti! Javni ladijski potniški promet pelje skozi Veliki kanal in ti ponudi povsem novo perspektivo na slavne Benetke. Ladje so vseskozi zelo polne, zato se na eno od tistih, ki peljejo skozi Veliki kanal, vkrcaj nekje na obrobju, ko je ladja še precej prazna, in se zagrebi za prostor na malem zunanjem delu ladje. Večji del ladij je namreč pokrit, kar je fino zaradi vlage in temperature, a slabo za razgledovanje in fotografiranje. Zato si res izbori prostor nekje zunaj (tega prostora je zelo malo). Ladje plovejo dovolj mirno in počasi, da  se bodo ponudile številne priložnosti za zanimivo fotografiranje. Pazi le, da boš imel čas na fotoaparatu nastavljen na najmanj 1/100s, saj bo drugače zibanje ladje občasno poskrbelo za malce neostre fotografije.

Trupejevo in Maloško poldne

Iti gor na Poldne, kaj takega se mi pa še ni zgodilo! Biti nekje, ko je poldne, to gre, biti na Poldne, to mi je pa nekaj novega ...

Če prideš iz Kranja, potem v Gozd Martuljku z avtom zavij desno proti Srednjemu Vrhu in kmalu začni iskati primerno mesto za parkiranje. Pot bo namreč vedno bolj ozka, vedno bolj gozdna in vedno težje prevozna za nižje vozila. Z avtom se sicer da na silo priti vse do lovske koče, a po nepotrebnem tvegaš škodo na vozilu, da ne omenjam skrbi, kaj se bo zgodilo, če ti nasproti pride kak delovni stroj, saj prostora za izogibanje ni. Raje nadaljuj peš in uživaj v naravi, čeprav je ta prvi del poti precej dolgočasen ...

Ko prideš na čistino, se začne uživancija v razgledih. Razkriva se ti lepota tako Slovenije kot tudi Avstrije. Pot je sicer nezahtevna in primerna za marsikoga. Pazi le, da boš ves čas pozoren na orientacijo. Oznak ni prav veliko in nas je reševal topografski zemljevid, naložen na pametni telefon.  Take zemljevide zdaj ponuja tudi Planinska zveza Slovenije.
 

Vrtača

Vrtača je 2.181 metrov visoka lepotica, na katero prisopihaš z Ljubelja. Ker smo si jo privoščili pozno jeseni, smo ravno še ujeli tudi nekaj lepote jesenskih dreves. Njihova zlatorumena barva te pozdravlja v spodnjem delu poti, dokler se ne umakne grmičevju in travi višje. 

Pot je relativno enostavna, ne zahteva kakega velikega znanja, vsekakor pa nekaj kondicije in previdnosti. Primerna je tudi za družine z najstniki, ki jim tako omogočiš osvojitev še enega od slovenskih dvatisočakov. 

Vrh te nagradi z lepimi razgledi, za družbo črnih kontrolorjev gorskega neba pa samo odpri nahrbtnik in namigni na hrano …

  

Slatnik in Možic

Iščeš dolg sprehod na svežem zraku, v objemu prelepe narave, nekje višje, a obenem ne previsoko in ne zahtevno? Morda družinski izlet, primeren tudi za manjše otroke? Potem sta Slatnik in Možic vsekakor vredna ene lepe sobote ali nedelje.

Z avtom se zapelji na začetek smučišča Soriška planina. Od tam sledi najprej vzpon, in ravno, ko boš začel čutiti klance, si že na grebenu, od koder potem pohajkuješ gor in dol po prijetni krožni poti.

Kako je tu spomladi, ne vem. Zagotovim pa lahko, da je jeseni pravljično!

Ko avto izzove gorske reševalce k preverjanju meja

Ponosen in hvaležen sem, da jih poznam - gorske reševalce, junake naših gora.

Dunaj

Dunaj je pri slovenskih popotnikih pogosto povsem neupravičeno spregledan. Ker nam je tako blizu, marsikdaj podcenimo njegovo vrednost. Da je Dunaj ena od top turističnih destinacij, dokazujejo turisti, ki ga hodijo občudovat z drugega konca sveta. In če je dovolj dober za njih, bo tudi za nas, kajne?

Avgust ni ravno mesec, ki bi ga jaz izbral za ogled velikega mesta. Pa se je izkazalo, da smo s terminom zadeli v polno! Vreme je bilo skorajda jesensko, nekje na meji med dolgimi in kratkimi rokavi, mesto pa precej prazno. Očitno so vsi Dunajčani odhiteli na dopust, turistov pa ni bilo toliko, da bi bili moteče. In tako je Dunaj lahko zajel sapo ter se nam pokazal v najlepši luči.

Za prvi maj smo bili v Londonu, zato se nam je vseskozi kar sama »vsiljevala« primerjava z Londonom. In ves čas smo se strinjali, da je Dunaj lepši. Prijaznejši je, mirnejši. Ima čudovite parke, široke ulice, dovolj zraka. London je v primerjavi z Dunajem preglasen, prenatrpan.

Slovenci običajno Dunaj obiščemo z avtom. Za družino je tak način daleč najcenejši. V tem primeru toplo priporočam, da avto parkiraš na obrobju mesta na enem od P+R parkirišč, in se potem z vlakom odpelješ v center mesta. Mi smo si privoščili dva dneva Dunaja, torej eno nočitev v mestu, a tudi za dva dneva parkiranje v pokriti garaži P+R na obrobju mesta ni bilo drago. 

Izbrali smo hotel tik ob glavni železniški postaji, zato nam tovorjenje kovčkov ni bilo težavno – pol minute peš od avta do vlaka, pa potem dve minuti peš od vlaka do hotela. S hotelom smo imeli srečo – na Booking.com smo našli res ugodno ponudbo v povsem novem hotelu Novotel Wien Hauptbahnhof. Soba izjemna, zajtrk vrhunski, iz fitnesa in savne v najvišjem nadstropju pa izjemen pogled na Dunaj. Če najdeš dobro ceno, ta hotel vsekakor priporočam, tako zaradi lokacije kot zaradi kakovosti.

Vozovnica za mestni promet pokriva tako omenjeni vlak kot tudi potniški promet v centru mesta. Kar velik del Dunaja je pa najlepše prehoditi kar peš, da lahko res sprejmeš vse, kar ti mesto ponuja. 

Mi smo se dva dneva samo sprehajali. Nobenih muzejev in galerij nismo obiskali. Uživali smo v prelepih parkih, ob pogledu na izjemne stavbe, se pasli po tržnicah in bolšjaku ter se sprehodili skozi slavni Prater. Tam denar hitro lahko  odteče iz denarnice, zato smo si že vnaprej določili mejo, da gre vsak lahko samo na tri atrakcije. Nazadnje smo se strinjali, da je daleč najboljša hiša strahov, kjer te napadajo zombiji. To so pravi, živi igralci. Atrakcija se imenuje »Das Labor«, torej laboratorij, v katerem je šlo nekaj zelo narobe, in zato se je tam začela zombi apokalipsa. Pet minut smo se tako drli, da se nas je slišalo ven iz stavbe J

»Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj«, so govorili nekoč. Tudi danes je hrana na Dunaju draga, na enakem cenovnem nivoju, kot v Londonu. Mi smo si, tako kot vedno v takih primerih, glavno zalogo energije za čez dan nabrali na samopostrežnem hotelskem zajtrku. Jedli smo dolgo in obilno. Kljub temu pa smo si privoščili dva prehranjevalna stroška , ki smo ju iz biološke potrebe spremenili v uživantsko doživetje. 

Prvi dan smo si privoščili pozno kosilo v ogromni restavraciji v Pratru. Kljub temu, da je bilo gostov najbrž okoli 200, je bila postrežba bliskovita hitra. Privoščili smo si jedi, kot si jih predstavljamo za tipične v nemško govorečem delu Evrope. Drugi dan smo pa prvič doživeli ponudbo velike mednarodne verige z italijansko hrano Vapiano. Zelo nam je bilo všeč in še bomo šli v kako njihovo restavracijo!  

Planjava, Škarje in Ojstrica

Ko sem prvi dan naše kamniške odisejade hvaležno drsel v spanec v kamniški koči, sem mislil, da je z osvojitvijo brane težki del moje poti zaključen. Če bi vedel, kaj me čaka danes, drugi dan, moj spanec ne bi bil miren. V očeh rekreativnega planinca, ki gre v gore le občasno, se je namreč kombinacija, ko v istem dnevu obišče vrhove Planjava, Škarje in Ojstrica, izkazala za fizično in psihično zelo naporno.  Res pa so bili razgledi taki, da je bilo vredno!

Meni so se kolena tresla na izpostavljenih mestih, kjer sem na svoji levi božal skalo, na desni pa pod nogami gledal preveč metrov globine, da bi bil lahko sproščen. 

Enako zaskrbljen sem bil na nekaterih mestih ob spustih z omenjenih treh vrhov, saj spet ni bilo nobenega dobrega oprijema – gledano z vidika nekoga, ki je neroden in ima strah pred višino. Za večino planincev je ta pot sicer zahtevna, a brez razlogov za skrb, zato jemlji mojo izpoved z nekaj rezerve  …

S Kamniškega sedla lahko prek Planjave, Škarij, Ojstrice in Korošice narediš lep, dolg krog nazaj do svojega avtomobila v dolini. Vmes te čaka nekaj zahtevnih poti, ki zahtevajo kar nekaj spretnosti, pa dobro kondicijsko pripravljenost. In nekaj železne volje na koncu, saj je pot od Korošice nazaj do avta grozljivo nezanimiva, enolična in dolgočasna. Ko temu dodaš še utrujenost, ta zadnji del res ni mikaven. Vsekakor pa je celotni izlet tako lep, da je vreden tudi zadnjega dela.

Na Korošici je v času našega obiska pod zavetjem Ojstrice  še stal Kocbekov dom, kjer smo se okrepčali z odlično hrano in se čudili, od kje vse dobrote sploh pridejo sem gor. Odgovor je bil, da je edini način dostave helikopter. Žal smo tak helikopter že isto jesen iz Kamnika gledali, kako je letal na Korošico, kjer je dom zagorel in tudi zgorel...