Dolomiti: Lago di Sorapiss

Po včerajšnji poti iz Kranja v Dolomite in občudovanju narave okoli sestava Tre Cime smo se v našem kampu naspali ob krasnem gorskem zraku. V Dolomitih seveda tudi poleti ponoči ni kakšne hude vročine, zato smo bili navdušeni nad sanitarijami, ki so bile v zaprti hiši in ogrevane. Topel tuš dela čudeže in potem ne zebe več. Še več, zajtrk smo si privoščili ob reki, na soncu. Bilo je že prav kičasto. Glede kampov samo še opozorilo: zelo pogosto so razprodani, zato ne računajte, da lahko pridete v prvi kamp tik pred nočjo, ampak si vzemite dovolj časa, da boste lahko našli prostega.

Naš današnji cilj je bilo jezero Sorapiss. Še ena turistična destinacija, tehnično nezahtevna, vseeno pa že rabiš nekaj kondicije, saj pot ni kratka. Te pa nagradi z lepimi razgledi.

Spet je (kot najbrž večina ciljev v Dolomitih) pot vredna vsakega truda, saj te na koncu čaka pravljično jezero.

Tudi to se poleti spremeni v svojevrsten Portorož. Kopalcev zaradi hladne vode sicer ni, je pa ogromno tistih, ki se nastavljajo soncu, tudi v kopalkah. Boža sonce, boža pravljična barva vode, božajo razgledi na sosednje gore.

Dolomiti: Tre Cime

Nismo alpinisti, vseeno pa imamo radi hribe. In zato tudi poslušamo in beremo radi o njih. Tako smo pogosto naleteli na sanjske opise Dolomitov. A so se nam vedno zdeli predaleč proč, zato smo vztrajali v slovenskih hribih. Letos poleti pa smo našli tri dneve, kot nalašč za prvi obisk Dolomitov.

Ker smo šli prvič, smo se odločili za bolj turistični, aklimatizacijski izlet, brez zahtevnejših tur, samo toliko, da se spoznamo z okolico. Ob precej normalni jutranji uri smo se odpravili iz Kranja čez Trbiž in kmalu ugotovili, da so Dolomiti dovolj blizu, da si jih človek lahko privošči tudi za vikend.

Obenem smo zelo kmalu ugotovili tudi to, da imajo Dolomiti dva obraza. Iz knjig vemo, da so v dolomitskih skalah doma izvrstni alpinisti.

Pri krajih, ki smo jih mi obiskali tokrat, smo pa odkrili, da so Dolomiti primerni tudi za hribov precej nevešče ljudi. Kdor zmore sv. Jošt nad Kranjem ali Šmarno goro, zmore tudi take Dolomite. Kar nekaj poti je namreč izredno turističnih: z avtom se pripelješ zelo, zelo visoko, tam pa potem ure hodiš po prelepi naravi, brez da bi premagal kaj prida višinskih metrov razlike.

Popoln primer take turistične destinacije je bil naš prvi cilj, ki smo se ga lotili kar direktno po vožnji od doma: krožna pot okoli neverjetno slikovitega sklopa Tre Cime.

Najprej te pozdravi cestninska postaja, kjer ti zaračunajo precej, a precej tudi dajo - zelo dobro gorsko cesto in izjemno parkirišče sredi planinskega raja. Če bi imel avtodom, prespim tu zgoraj!

Ker te cesta pripelje tako visoko, potem sledi krožna pot, skorajda avtocesta z manekenom svetovnega formata - Tre Cime - v sredini. Višinske razlike skorajda ni, pot pa je z lahkoto možno opraviti v nizki "treking" obutvi - če nimate težav z gležnji, je grob podplat vse, kar potrebujete. In zato je na tej poti veliko več turistov, kot pa pohodnikov.

Razgledi so fantastični, vmes pa nekaj najlepših "plaž", kar si jih lahko zamislimo v hribih. Zato ne preseneča, da je avgusta, na vrhuncu italijanske turistične sezone, po poteh in travnikih tako kot v našem Portorožu. Z bistveno razliko - Dolomiti so vseeno tako veliki, da tudi v gneči ni nevzdržno in človek lahko uživa.

Trditve na svetovnem spletu, da ponujajo Tre Cime enega od najbolj slavnih sprehodov na svetu, smo preverili in jih na lastni koži tudi potrdili.

Za lačne in žejne je dobro poskrbljeno, saj boste koče srečevali hitreje, kot pa postajali lačni in žejni.

Tudi kolesarji in jadralni padalci uživajo.

Najbolj nori so pa razgledi. Dolomiti so preprosto drugačni kot slovenski hribi in ta sprememba ti ne dovoli, da bi nehal stokati od lepot narave.

Pridi tudi ti, ne bo ti žal! Za najbolj "nore" je pot možna v enodnevnem izletu, če greste na pot iz Slovenije zgodaj in ste se pripravljeni vrniti nazaj domov pozno ponoči. Vsekakor bolj priporočam vsaj dvodnevni izlet - prvi dan Tre Cime in spanje v enem od kampov (če najdete prostor), drugi dan še pohod do jezera Sorapiss, potem pa nazaj domov.

 

Zip Line Planica

Ni nevarno. Ni grozljivo. Ni naporno.




 Je pa unikatno. In najbližje temu, kar doživljajo junaki planiške letalnice.

 In je v prelepem okolju.

Savudrija

Letos smo prvič v življenju par dni preživeli v Savudriji. Šli smo brez pričakovanj in bili prijetno presenečeni. Na vrhuncu sezone brez gneče, v bližini sta Umag in Novigrad za uživaške sprehode, morje pa dovolj dobro za naše potrebe. In blizu doma (če ti uspe izogniti se gneči na meji).

V kampu smo imeli zelo dvolično klimo. Na soncu si se topil, v senci pa zmrzoval. Jaz sem vseeno raje izbral senco in dodatno zaščito proti mrazu:

Dežja pa nismo imeli. A če bi deževalo, je bilo dežnikov na voljo dovolj:

Čolnarjenje po Vltavi - drugi dan

Drugi dan našega veslanja po Vltavi smo se zbudili v šokantni pogled:

Ja, tisti vodni bari, o katerih sem pisal včeraj, puščajo alkoholne sledi v možganih :)

No, mi smo si po začetnem šoku povrnili apetit in si privoščili pošteni zajtrk. Potem pa spet na vodo, uživat.

Voda je večino časa povsem mirna, na par koncih pa spuste uravnajo z umetnimi betonskimi "koridorji", narejenimi posebej za čolne. Tu je pomembno samo to, da na začetek kanala pripelješ lepo poravnano s smerjo kanala, potem pa samo dvigneš vesla in pustiš, da vodni tok naredi svoje.

Danes nas je Vltava peljala tudi skozi Češky Krumlov, nam najlepše mesto na Češkem. Že lani smo se navduševali nad njim kot pešci, letos pa smo se v center mesta zapeljali kar s čolni. Vrhunsko doživetje!

Čolna smo spravili na suho par metrov od cone za pešce. 

Naš cilj je bil jasen, določen že lani - trdelniki! Vrhunski so, kadar jih poješ takoj, še tople!

Nato nas je čakalo še pol ure veslanja do naslednjega kampa, ki smo si ga izbrali za konec našega dvodnevnega čolnarjenja po Vltavi. No, nekateri smo veslali, drugi pa ...

Avtobus nas je odpeljal nazaj v izhodiščni kamp, tam pa nas je že čakal avto in lepa pot nazaj domov. Na kratko - dvodnevno čolnarjenje po Vltavi vam zelo, zelo priporočam!

Za konec pa še nekaj pogledov iz perspektive čolna: