Jaslice

Jaslice prinesejo v dom toplino. Toplino, ki jo začuti celo žival :)

Tuba božički

Ko pride december, se učenci glasbene šole Kranj prelevijo v božičke. Ne vsi, samo tisti, ki igrajo na tubo. Torej so to čisto pravi tuba božički.

Čudežnost rojstva

Ljudje smo žal sposobni norih stvari. Ubijamo, mučimo, spravimo nekoga v jok, mu uničimo dan ali noč. Pa vendar znamo ti isti ljudje soustvarjati tudi tako čudežne trenutke, kot je rojstvo novega človeškega bitja.

Ko prvič zagledaš novega otroka, ko prvič začutiš utrip njegovega srca, ko prvič zavohaš njegov čudovit vonj, si spet srečen. Srečen, ker si še vedno živ in s tem dobil priložnost doživeti prihod novega angela na svet.

Življenje je še vedno lepo.

Vse je v redu

Sedim pred računalnikom. Nekje nad mano trije otroci mirno spijo. Vse je v redu.

Urejam fotografije, spomin se prek njih vrača na lepe izlete letošnje jeseni. Vse je v redu.

Zdravi smo, cenimo poštenost, prijaznost, spoštujemo zasebnost. Vse je v redu.

Imamo prijatelje, ki so najboljši na svetu. Vse je v redu.

Spremlja me glasba, ki hvali prijateljstvo.

Ja, res, vse je v redu.

Vsakdo mora imeti angelčka

Vsakdo mora imeti angelčka.

Otrok, stisnjen v tvoje naročje, je tvoj angelček. Ker je tako lep, tako popoln, da je lahko le angel.

Starš, ki je prezgodaj zapustil svet, je otrokov angelček. Ker starš vedno pazi na otroka. Kjerkoli že je.

Žena, ki jo ljubiš, je tvoj angelček, Ker ti je ob njej nebeško lepo.

Tvoja vest, ki živi v tebi, je tvoj angelček. Ker vedno pazi, da boš ostal Človek.

Vsakdo mora imeti angelčka. Ker vsakdo potrebuje nekoga, da ga varuje.

Objemi drevo

Si že kdaj objel drevo?

Se ti zdi vprašanje smešno? Tudi meni se je. A ko sem bil naslednjič v gozdu, sem se ob nekem drevesu zaustavil. Ga objel. Zaprl oči. Pustil, da me je drevo tolažilo. Me razveseljevalo. Mi govorilo, da je vse v redu.

Vseeno mi je, kaj si misliš o tem. Ker vem, da se boš naslednjič tudi ti ob enem, prav posebnem drevesu zaustavil. Izberi si listavca. ker je njegovo deblo nežno, prijazno. Idealno za objem.

Objemi drevo. Drevo je življenje. Začutil boš to.

Kako sem jedel polže in ostal živ

Služba me je za par dni odnesla v Pariz. Sredi dneva so nas kolegi odpeljali v njihovo menzo na kosilo. Predjed in sladico si si izbral samopostrežno, glavno jed pa so postregli.

Ko sem pregledoval ponudbo predjedi, sem med vsem ostalim v eni skledi zagledal tudi neke čudne školjke. Nenavaden okus za dekoracijo, sem si mislil. Dokler ni prav teh "školjk" kolegica iz Pekinga, ki je za omizjem sedela ob meni, prinesla na svoj krožnik. Z vilico je zgrabila mesni del na koncu "školjke" in ga začela odločno vleči k sebi. Smrkelj se ji je trmasto upiral, se razvlekel v skoraj desetcentimetrskega "črva" in se nato le predal - se strgal iz ohišja in obležal na krožniku.

Takrat je kolegica začutila moje strmenje. Nasmehnila se mi je in vprašala: "Have you never eaten snails?" 

Snails?! Polži?! O, pišuka Poldi, tele školjke so čudne zato, ker niso školjke, ampak polži!!! Saj sem res že slišal, da jih imajo Francozi radi, ampak da bom tudi sam kdaj to sluz videl v živo, si pa nisem mislil. 

Pa zgodbe še ni bilo konec. Kitajka se še ni predala: "You should try it!"

Kva?! Probam naj tole? Sem odprl usta, da bom odločno rekel: "Ne!", a sem presenečeno zaslišal svoj glas, kako pravi: "Why not...". 

Kako prosim? A sem pravkar napovedal, da bom pogoltnil enega polža? Ojej, ampak, ko moški nekaj izjavi pred žensko, je treba zaradi ohranitve časti izjavo udejaniti. In tako sem se podal na dolgo pot do deset metrov oddaljene mize, kjer so v skledici počivali polži. Brskal sem med njimi in iskal tistega, ki se mi bo zazdel najlažje prebavljiv. Noben ni bil tak ...

K mizi sem si prinesel kozarec rdečega vina, košaro kruha, vse za gašenje gravža, ki me bo kmalu prevzelo. Preveril sem še najkrajšo pot do stranišča, potem pa se lotil tele zverine. 

Glp, kako nagravžno je bilo, ko sem polža vlekel iz hišice. Ni se pustil, raztegoval se je kot, hm, kot polž, no, in se nazadnje z ogabnim "pk!" le odtrgal od hišice. Spet se je skrčil, sluzavec, in mirno čakal name. 

Razrezal sem ga na tri majhne koščke, in previdno spravil prvega v usta. 

Hmmm... Saj sploh ni slabo. Vsaj ne za tistega, ki ima rad školjke. Vina in kruha še nisem potreboval, stranišče še manj, torej sem pogumno zagrizel še v drugi košček. Tokrat je nekaj zaškripalo med zobmi. Kot bi pojedel del lupine. Pa so mi razložili, da bi moral skrajni sprednji del polža, tisti, ki je malo roževinast, prej odrezati preč. 

No, pojedel sem celega polža in nisem bruhnil. Potem sem pojedel še enega. Pa še enega. In še enega. Počakal par ur, da spoznam, ali sem morda alergičen na polže. Očitno nisem, ker se na ali v mojem telesu ni nič spremenilo. 

Zaključek: še bi upal kdaj pojesti polža. Nič posebnega ni, školjke so veliko boljše, ampak je pa zanimiva izkušnja, jesti polže.

Najdražja je pa že najavila, da mi bo spomladi polže slinarje, ki jih lovi po zelenjavnem vrtu, v hladilniku shranila za večerjo ... Mislim, da se nisva dobro razumela ...

P.S.

Slikano s Samsung Galaxy S3.