More love letters, please!

 

Kranjska Gora: Mavrinc in Špica, pa Goni Pony za povrh

Prvo junijsko soboto 2022 sva šla navijat za sina na najbrž najbolj nor kolesarski vzpon v državi - Goni Pony. 

Da je bila vožnja z avtom do Kranjske Gore ekološko bolj upravičena, sva si pred popoldanskim začetkom dirke dopoldan privoščila še planinski izlet na Visoki Mavrinc in Špico v Sedelcih. Tako sva najprej hodila po hribih nad vršiško cesto, popoldan pa na tej cesti še glasno navijala za prav vsakega, ki je rinil svojega ponija na vrh. 

Na 16 kilometrov dolgem pohodu sva zgizla za 820 metrov višincev in se navduševala nad pogledi na okoliške hribe, med drugimi na Špik, Škrlatico, Razor, Prisank, Vršič .... 

16 kilometrov dolga in lepa krožna pot.

S kolesom po Krasu (dvodnevni izlet)

To pa je križišče! Še dobro, da sem se lahko ustavil in v miru preštudiral vse te puščice. 

Že dolgo sem po spletu spremljal popotnike s kolesi, "bikepackerje", in sanjal, da bova tudi midva z ženo kdaj zajahala kolesi za več kot samo nekaj ur. Lahko opremo za večdnevno potepanje po naravi imava že v nahrbtnikih za v hribe, bicikla prav tako stojita v garaži, torej so manjkale samo še dobre vodoodporne kolesarske torbe. Zgolj mala investicija v dodatno opremo naju je torej že opremila za doživetja v povsem novi športno-potovalni panogi. 

Češnje!

Ker imam pred prvimi poskusi v neznanem vedno veliko spoštovanje, sem vztrajal, da naj bo prva taka kolesarska popotniška dogodivščina kratka in nezahtevna. Žena, glavna načrtovalka dogodivščin v hiši, se je strinjala s kratkostjo (malo kilometrov), a ni mogla iz svoje kože zaljubljenosti v hribe, zato nama je zrisala pot, nezahtevno po dolžinskih kilometrih, a precej ambiciozno po višinskih metrih. Zakaj bi kolesaril po Prekmurju, če greš lahko gristi v klance Krasa, kajne?

Kolesarski raj brez motornega prometa.

Tako sva naložila najini kolesi in vso prtljago v avto ter se zapeljala v Ajdovščino, nama ljubo izhodišče za potepanje po tamkajšnjih hribih. 

Karavan zna požreti dva bicikla :)

Pedaliranje s povsem novimi kolesarskimi torbami naju je vodilo v Štanjel, Kobjeglavo, Komen, Dutovlje, Križ, Sežano in Lipico do zadnjih klancev na Kokoš, ki sva jih komaj, res komaj še zgrizla. 

Privoščila sva si odlično večerjo v izjemni družbi oskrbnika v planinskem domu na Kokoši in hitro zaspala. Za nama je bilo 77 kilometrov in 1.400 metrov vzponov. 

Zemljevid poti prvega dne: 77 kilometrov. 

Drugi dan sva začela tam, kjer sva zvečer nehala: v družbi krasnega oskrbnika planinskega doma na Kokoši z energijsko močnim in okusnim zajtrkom, ki naju je navdal s samozavestjo, da bova zmogla tudi današnjo pot nazaj do avta. 

Odličen zajtrk v planinskem domu na Kokoši naju je napolnil z energijo za drugi kolesarski dan. 

S Kokoši sva šla nazaj v Lipico po žig slovenske turnokolesarske poti. Ta je v Lipici žal dostopen samo v času uradnih ur, zato ga prejšnji večer nisva uspela dobiti in sva se morala zato drugi dan vrniti. Ožigosana sva nadaljevala skozi Bazovico, Padriče, Orlek, Sežano, mimo Vipave nazaj na izhodišče v Ajdovščini. Skupaj sva drugi dan nagrizla 66 kilometrov lepe poti, ki se je predvsem spuščala navzdol. 

Mene je potepanje s kolesom ("bikepacking") navdušilo in sem takoj začel navijati za naslednjo dogodivščino!  

Zemljevid poti drugega dne: 66 kilometrov. 

Dvodnevni pohod čez Pohorje

Zadnji aprilski dan in prvi dan maja sva v odlični družbi preživela ob pešačenju čez Pohorje. Pet nas je bilo, zahvaljujoč slabemu javnemu prevozu pa smo potrebovali dva avtomobila: enega na izhodišču poti pod pohorsko vzpenjačo, drugega na koncu v Slovenj Gradcu, od koder smo se vrnili na izhodišče po prvi avto. 

Prvi dan smo prehodili kar 38 kilometrov, za kar smo seveda porabili ves dan. Zjutraj smo ujeli prvo vožnjo vzpenjače na Pohorje, saj bi bil še vzpon iz mesta res že preveč za en dan. 

Prvi dan pohoda po Pohorju.

No, pa začnimo!

Obetal se je čudovit sončen dan. 

Drugi dan smo prehodili 18 kilometrov od Ribniške koče do Slovenj Gradca, za kar smo potrebovali šest ur. Vreme je bilo na meji, ampak je zdržalo brez večjih nalivov.

Drugi dan pohoda po Pohorju.

Kraljevski zajtrk v Ribniški koči. Ga ni hotela, ki bi ga zamenjal za tole!

Jajčko na oko :)

Zdrži vreme, zdrži ...

Pazi, kje hodiš!

Pomlad je prišla tudi v hribe. 

Še eno urco, pa bomo pri avtu!

Zasluženo kosilo smo si privoščili v pivnici in pivovarni Time v Radljah ob Dravi, ki jo ne morem prehvaliti. Hrana in pivo - oboje vrhunsko, tako da, kadarkoli bom v tistih krajih, me ekipa Čas zagotovo spet vidi!

Odlično pivo iz pivnice Time.

Mmm, kakšna rebrca delajo v pivnici Time :)

Bi solato?

Morda kaj brezmesnega?

Pohodnik si zasluži kavo in sladico!

Pot slapov slovenske Istre

Slapovi slovenske Istre so skromni, zato jih poleti ne iščite. Pravi čas je spomladi, dokler je še kaj vode, idealno pa kar med deževnim tednom :)

Mi smo na tej poti prehodili 16 nezahtevnih kilometrov, za kar smo potrebovali sedem ur časa s počitkom vred.

Obstaja tudi precej krajši krog, ampak nam je bilo škoda dneva, da bi ga zaključili prezgodaj, pa smo iskali daljišnice namesto bližnjic. 

Avto smo pustili v Sočergi in od tam naredili lep krog (pač ne maramo hoditi nazaj po isti poti ...).

Iskreno povedano, prav veliko slapov na poti nismo srečali. A vseeno pot priporočam, ne zaradi vode, ampak ker je preprosto to en res lep pohod. 

Slap Veli vir.

Slap Veli vir.

Krožna pot slapov slovenske Istre.

Ferata Glinščica

Ferata v Glinščici nad Trstom predstavlja idealen uvod v novo sezono gorništva. Medtem, ko so na celini skale še pokrite s snegom, je tule nad morjem vse že v polni pomladni moči, na soncu je toplo, razgled pa prijeten. 

Ta ferata si zasluži naziv "šolska", saj je primerna tudi za začetnike. Če ti ne gre več, samo splezaš par metrov navzgor, pa si na varnem na travniku, kjer ravna pot vodi nazaj do avta :)

Ostre oči (ne moje) znajo najti tudi kak špargelj!