Planica in Borovje

Ne, tole ni tista slavna Planica s skakalnicami, ampak zelo neznana "tista druga" Planica, ki gleda dol na Dovje. Vseeno gre za lep 8-kilometrski izlet, ki zahteva dobre štiri ure prijetne rekreacije in nagrajuje z lepim razgledom. Izhodišče so Dovje. 

Na polovici poti te sredi ničesar preseneti prelepa hiša "Pr'Hartman" na sanjski lokaciji.

Na vrhu Planice.

Borovje (1.476 m)

Borovje ponuja prelep razgled.

Dovje-Planica

Od Mojstrane do Vrat

Počitek ob toplem zidu Aljaževega doma v Vratih.

Za tiste, ki smo zunaj radi tudi pozimi, a nimamo znanja za zimske vzpone, je pešpot od Mojstrane do Vrat idealna. Ves čas si v zimski naravi, miru in tišini, obenem pa vseskozi na varnem, saj hodiš več ali manj kar po cesti. Le dovolj snega mora biti, da je cesta proti Aljaževi koči zaprta za promet in da sneg zakrije asfalt in ti da misliti, da hodiš po neokrnjenih poteh. Pot je dolga 20 kilometrov in zahteva slabih pet ur uživanja v naravi.

Osamljeni Aljažev dom v Vratih.

Po poti predlagam manjši ovinek s ceste levo v gozd, mimo Galerij. To so skalnati previsi, kjer v toplih mesecih očitno kaplja in curlja, pozimi pa se to spremeni v lepe ledene sveče. 

GPS posnetek poti:

Debela peč pozimi

Čeprav je Debela peč dvatisočak, je ena izmed tistih gora, ki je ob dobrih razmerah navadnim smrtnikom dostopna tudi pozimi. Samo paziti je treba, kdaj se lotiš te poti, da se lep izlet ne sprevrže v tragedijo. 

S Pokljuke vodi do vrha in nazaj 15 kilometrov dolga pot, ki pozimi vsega skupaj (do vrha in nazaj) zahteva dobre štiri ure in pol hoje.  Pot je - ob pravih snežnih razmerah - nezahtevna, postreže pa s prelepimi razgledi. 

Zmagovalec tokratne poti je bil tale kosmatinec. Njegova smučarska očala niso šala, ampak nuja, da mu zaščitijo občutljive oči in mu omogočijo zimske radosti. Snežna belina je zaslepljujoča in prevečkrat pozabimo, da ne moti samo človeškega očesa, ampak tudi živali!

Še GPS posnetek poti:

Mojstrana: pravi kraj za tek na smučeh

Mojstrana ponuja (če je zima prava) lepo urejene tekaške poti s prijetnim razgledom. Lepo je pri nas v Sloveniji! Takole je bilo januarja 2022:

Tolsta Košuta

Tolsta Košuta je redko obiskani cilj planincev, vendar je lepota poti obratno sorazmerna s številom njenih obiskovalcev. Z drugimi besedami: vredna je obiska.

Nama je vzela s za slabe štiri ure prijetne hoje. Prehodila sva 8 kilometrov in osvojila 900 višinskih metrov. Pot naju je vodila čez planino Dolga njiva, z avtom pa sva se povzpela precej visoko po gozdni cesti na izhodišče. Sicer pa - naj te raje fotografije prepričajo, da je pot vredna tvojih nog: 

Triglav (gor čez Plemenice, dol čez Prag)

Dolga leta sem govoril, da na Triglav ne bom šel nikoli, ker me moti vsa ta gneča tam gori. Pa so me potem enkrat le prepričali in smo šli. Za dva dni, s spanjem v domu Planika. Takrat smo bili na vrhu žal samo pol minute, ker je grozila nevihta in smo bežali nazaj dol.  

Nevihte na srečo ni bilo, ostalo pa je grenko spoznanje, da se v strahu pred hudo uro sploh nisem razgledal naokoli. Bil sem na Triglavu, pa še vedno nisem vedel, kako je tam gori ... 

Tako sem se iz nekoga, ki "ne bo šel nikoli tja gor", spremenil v nekoga drugega, ki "mora nujno tja gor". Sva imela s Triglavom zdaj neporavnane račune ...

Septembra 2021 se je končno ponudila nova priložnost. Jeseni, med delovnim tednom, takrat je največ upanja, da na poti in na vrhu ne bo gneče. Tokrat sva izbrala enodnevni izziv s potjo gor čez Plemenice in nazaj čez Prag (res ne marava dvakrat po isti poti...). 

Začela sva ob pol šestih zjutraj na parkirišču v Vratih. Kljub še črni noči nisva bila edina na parkirišču, marsikje v gori so se pa videle čelne luči tistih, ki so bili že kako uro hoda pred nama. Ker je prvi del poti nezahteven, ga brez težav prehodiš v soju naglavne svetilke. Preden se pot zresni, se pa že naredi dan. 

Tokrat sem bil pa res navdušen! Prekrasna, sicer zahtevna pot, razen na vrhu povsod le malo ljudi, narava pa - od Boga dana, prelepa!

Pot čez Plemenice naju je navdušila. Ena tistih relativnih poti je - za vajenega precej nezahtevna, obenem pa za nepozornega hitro smrtno nevarna. A nagradi z izjemnimi razgledi. Nikar pa sem gor brez čelade!

Na vrhu me je presenetilo, kako se poznega septembra med delovnim tednom vseeno nabere cel kup ljudi. Tudi tujcev. Za razliko od mojega prvega obiska danes ni bilo nobene vremenske grožnje, zato sem si lahko končno privoščil dooolgo razgledovanje. Zdaj pa vem, kako je na Triglavu! Lepo, in zna biti, da bi šel še kdaj ... Nikoli ne reci nikoli, kajne?

Z vrha sva se najprej spustila do Kredarice, kjer sva si privoščila kosilo. 

Nazaj sva šla čez Prag. Tu me je pa vmes pošteno zaskrbelo. Pot se je spreminjala v nekaj pozabljenega, izginevala pa je v daljavi v nekaj, kar je zgledalo kot prepad. Večkrat me je zamikalo, da bi se kar obrnil, saj se mi je zdelo, da bo tale Prag neprehoden. Pa je vseeno šlo, počasi, zelo previdno.  Zdaj, ko vem, kako je, bi upal iti še enkrat tu dol, prvič je bilo pa kar tresočih kolen ...

Časovno se nama je krasno izšlo - ko se je sonce skrilo, sva bila že na varnem, ravnem zadnjem delu poti.

Celotna pot je zahtevala dobrih 11 ur hoje (brez upoštevanja obveznih postankov), prehodila sva skoraj 19 kilometrov in se spoznala z 2.050 višinskimi metri, 

Na Triglav čez Plemenice in nazaj čez Prag.