Halloween

Brr, noč čarovnic oziroma halloween je tu! Otroci imajo ta praznik radi zaradi zabavnega opravila, ki jih čaka ta dan - priprava strašnih buč. Tudi letos so bili vsi trije skupaj z mamico pridni.

Piran

Za razliko od sobote in nedelje so danes slovensko obalo prekrili oblaki. Kljub temu smo se odpravili v Piran, na sprehod po njegovih ozkih, prijetnih uličicah, kjer zavohaš, kaj gospodinje pripravljajo danes za kosilo, in slišiš, kaj moški med tem gledajo na televiziji.

Zvečer smo na poti domov naredili še kratek ovinek skozi Portorož, saj me je zanimalo, kakšen je veliki hotel Palace ponoči. Sploh ni slab:

Morje!

Nedeljo smo posvetili slovenski obali. Začeli smo z dopoldanskim sprehodom po portoroški plaži, na kateri je že uživalo precej sprehajalcev, saj je bil dan res krasen. Toplo priporočam, ob pravem vremenu je Portorož oktobra lepši kot sredi poletja!

Nato smo odšli proti današnjemu cilju, naravnemu rezervatu Strunjan. Parkirali smo ob kopališču v Strunjanu in se povzpeli po manjšem klancu na vrh. Tam smo najprej obiskali cerkev Marijinega prikazovanja, ki je, tako kot mnogi ljudje, na zunaj nič posebnega, znotraj pa čudovita:

Še malo naprej smo prišli v nasad oljk, kjer je ravnokar potekala žetev:

Potem pa smo šli do Belega križa, našega izhodišča za pot po robu prepadne stene oziroma klifa od Strunjana proti Izoli.

Najznačilnejši del je 4 km dolg, do 80 m visok flišni klif, pešpot tik ob robu (pazite, ograje ni skoraj nikjer!) pa razkriva sapo jemajoče razglede:

Hodili bi najbrž lahko vse do Izole, pa smo si za cilj izbrali travnik, kjer se je odprl pogled na Izolo:

Ko smo se nagledali, smo se po isti poti vrnili nazaj k Belemu križu.

Dan je bil zaradi toplega sonca zadetek v polno, slovo od dneva v Bernardinu pa s hotelskega balkona spet kičasto:

Primorska

Sončna sobota nas je zvabila na Primorsko. Tokrat nas je ta del Slovenije presenetil kar dvakrat. Prvič z vremenom, saj je Kranj z eno nogo skoraj že v zimi, Primorska pa je z eno nogo še v poletju. Drugo presenečenje pa je bila lepota narave. Čeprav vsako leto hodimo na Primorsko, smo vedno leteli naravnost na obalo, zdaj pa smo si končno vzeli čas za raziskovanje vasi nad obalo. Neverjetno, kako lepi kraji, kako fenomenalni razgledi!

Prvič v življenju smo tik pred črnokalskim viaduktom zavili dol z avtoceste, se zapeljali pod mogočnim viaduktom in občudujoče pogledali navzgor:

Najprej smo se z avtom povzpeli na grad Socerb, ki stoji na Kraškem robu, ki se prav tu najbolj približa morju. Od tu, 389 metrov nad morjem, je prekrasen razgled na Tržaški zaliv in na kraje ob njem. Kdorkoli je tu postavil grad, je imel kaj videti vsako jutro znova:

Fantastičen razgled z obzidja Socerba na Tržaški zaliv pa lahko vidite na prvi, zgornji sliki tega zapisa.

Nato smo se peljali še malce dalje in prišli v Osp. Ta vas leži ob vznožju kraškega roba in je ena najstarejših slovenskih vasi. Danes je Osp najbolj znan zaradi več kot 200 metrov visoke stene nad vasjo, ki je eno od glavnih plezališč v Sloveniji, sodeč po tujih registrskih tablicah pa tudi širše v Evropi. S poti na Tinjan (naš naslednji cilj) se Osp s svojo steno pokaže v vsej svoji lepoti:

Pred kampom v Ospu smo parkirali in odšli na prijeten, zmeren in poldrugo uro dolg vzpon na 374 metrov visok Tinjan, ki so ga vsi trije otroci zmogli brez pomoči. Zaradi svoje lege je izpostavljen burji, kar smo občutili tudi mi, a je spet razgled premagal kakršnokoli drugo misel. S Tinjana je na primer lepo videti črnokalski viadukt:

Na drugo stran pa pogled ulovi morje:

Celo pot z Ospa do Tinjana smo hodili po gozdni poti, zato sem pričakoval, da bo na vrhu en velik prazen nič. Na moje presenečenje pa je na vrhu prijetna vasica, do katere z druge strani vodi asfaltirana cesta, domačini pa imajo na vse strani nebeški razgled.

Po vrnitvi s Tinjana nas je čakala še pot v Ankaran. Odločili smo se namreč, da bomo kot družina v naslednjih letih počasi skupaj obhodili slovensko planinsko pot, s čimer bomo videli takorekoč večino slovenskih gora. Tako smo si kupili knjižice z vpisanimi hribi in začeli loviti žige. Zadnja kontrolna točka na slovenski planinski poti pa je prav v Ankaranu, in to, kako nenavadno, kar v baru, kjer smo dobili tudi žige s Tinjana in Socerba:

Dan smo zaključili v Bernardinu. V Kranju bi imeli zvečer na sebi že jakne, tu pa smo bili lahko še zvečer v tankih puloverjih, grel pa nas je še zadnji lep razgled v tem čudovitem dnevu, razgled na sončni zahod:

Primorska nam je dala nepozabno, sončno soboto, polno fantastičnih razgledov. Slovenija, čudovita si!

Blejska koča in Mrežce

Prijatelji, ki imajo prav tako kot mi tri majhne otroke, so nas danes zmamili na Blejsko kočo. Pojma nisem imel, kaj naj pričakujem. Rekli so samo, da gremo z avtom na Pokljuko, potem po gozdni cesti do zapornice, in od tam po gozdni poti še pol ure peš do koče. Pa smo šli. Hudega nam ni bilo in res smo kmalu prišli do Blejske koče na Lipanci, 1.630 metrov nad morjem.

Pri koči pa smo ugotovili, da smo se pravzaprav šele dobro ogreli. Zato smo, popolnoma nenačrtovano, kar odšli naprej, po poti, ki se je vila zadaj nad Blejsko kočo. Kažipot je usmerjal na Mrežce, vrh, za katerega sem prvič slišal. Smo hodili, razgled je bil vedno lepši, dokler nismo imeli nenadoma Triglava skoraj na dosegu roke, kot kaže naslovna fotografija na začetku te objave. Še malo naprej smo prišli na vrh Mrežce in presenečeni odkrili, da smo kar 1.965 metrov visoko! Verjeli smo, da smo precej nižje, saj je bila pot do vrha prav prijetna. Vrh je sicer čisto preprost, a z lepim razgledom na vse strani:

Res se nam ni zdelo, da smo zašli v tako visoke gore. Razgled je bil fantastičen, Blejska koča, naš prvotno edini današnji cilj, pa je od tu ostala samo še majhna pika na sredi panorame Pokljuke:

Vsekakor v lepem vremenu zelo priporočljiva tura za družine!

Modrost

Otrok: "Mami, mami, zakaj ima oči tako malo las?"

Mami: "Zato, ker veliko razmišlja!"

Otrok: "Zakaj jih imaš pa ti potem tako veliko?"

Mami: "Tiho bodi, pa jej!"

Časovni stroj SFRJ

Danes sem padel v časovni stroj, ki me je odnesel v zlate čase SFRJ. Kar poglejte sliko - znašel sem se na prazniku v domu krajevne skupnosti, na odru pa so nastopali ponosni pionirji. Super je bilo!

No, v zgornjem zapisu je ena napaka. Dejansko se je res zgodilo danes, 16. oktobra 2008. Šola, v katero hodita fanta, je praznovala 110 let, od kar deluje v našem kraju, in 30 let, odkar deluje v današnji zgradbi. Na proslavi tej obletnici v čast so se otroci z učitelji sprehodili skozi čas. Zame je bil vrhunec večera nastop pionirčkov, pospremljen z mojo glasbo takratnega časa:

Mi vstajamo, jadramo,
kakor galebi na pot.

V dalji ostajajo
pusti otoki zmot.

Mostove postavljamo,
družno od brega na breg,
v pesmi, ki vsi jo sanjamo,
plove naš sinji galeb!

Zanimivo, kako otroci sploh niso razumeli mojega navdušenja. Ker nimajo pojma, kaj je to pionir! Moj Bog, a sem že toliko star?! Zanje in nam v osvežitev z wikipedie:

Titovi pionirji je bilo ime organizacije, ki je vključevala vse osnovnošolske otroke v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ). Organizacijo je po sovjetskem zgledu pionirske organizacije ustanovila Komunistična partija Jugoslavije. Imeli so lastne uniforme; črne čevlje, modre hlače (deklice modra krila), belo srajco, rdečo rutico za vratom in vojaško kapo, imenovano »titovka«. Uporabljali so vojaški pozdrav - salutiranje s stisnjeno pestjo. Pred vstopom v organizacijo so morali dati prisego, ki je vključevala tudi zvestobo SFRJ, njeni enotnosti in komunističnim idejam njenega voditelja Josipa Broza Tita. Zadnja generacija otrok, ki je bila v Jugoslaviji pred razpadom komunističnega sistema vključena v pionirsko organizacijo, je bila rojena leta 1983.

Tolsti Vrh (1.715 m)

Zbudili smo se že krepko pred sedmo uro zjutraj, prepričani, da smo prvi, ki bodo pozdravili nov dan na Kriški gori. Kako smo se zmotili! Prva skupina planincev, več kot deset jih je bilo, je že odhajala nazaj v dolino. Ja, prišli so že ob 5:10. Vsako nedeljo pridejo najkasneje ob 5:30. Pridejo ponoči, jeseni jih sončni vzhod ujame, ko so spet nazaj v dolini. Tako je še pred nedeljskim zajtrkom in mašo za njimi že lep začetek dneva. No, mi smo tokrat, kot se lepo vidi na zgornji sliki, sončni vzhod pričakali na Kriški gori.

Najbolj me je pri teh planincih presenetila njihova dobra volja. Navsezgodaj zjutraj so bili veseli, nasmejani, predvsem pa izjemno srečni zaradi lepot narave, ki so se to jasno jutro v hribih kazale v najlepši možni podobi. Ti ljudje hodijo na Kriško vsako nedeljo, že leta, pa so vseeno vsakič znova kot otroci navdušeni nad lepoto, ki jih pričaka tam zgoraj. Glasno izražajo svoje občudovanje vsega, kar vidijo v gorah. In še kako prav imajo! Narava Slovenije je tako čudovita, da jo nikoli ne bi smeli začeti jemati za nekaj samoumevnega, ampak bi jo morali vedno znova častiti!

Pogled na prijazne, zgodnje planince na sje spravil v dobro voljo. Še bolj zadovoljni smo bili po zajtrku, svežih domačih jajcih na oko, moja porcija pa je bila še dodatno zabeljena s čudovitimi ocvirki. Tako podprti smo se odpravili proti Tolstemu Vrhu, ki s Kriško goro tvori skupno gorsko gmoto, dolgo, kje rob hoji po grebenu z enega konca na drugega, s Kriške na levi, do Tolstega Vrha na desni nenehno uživaš v razgledu. In to nedeljo smo imeli ob jasnem vremenu kaj videti! S Tolstega Vrha se je videlo vse do Triglava:

Tudi danes so vsi trije otroci pridno hodili, uživali v razgibani poti in nama dokazali, da je dvodnevna družinska pustolovščina v hribih nekaj, kar bo vredno ponoviti. Zato smo se na poti domov z veseljem ustavili ob cesti in še enkrat pogledali tja gor, kjer smo preživeli lep konec tedna:

Kriška gora (1.471 m)

Danes smo se odločili, da je že skrajni čas, da preizkusimo spanje v gorah. Prvič jaz, prvič Irena, prvič otroci. Zato smo, da ne bo preveč neznano, izbrali zelo znani kraj, Kriško goro, daleč naokrog znano po fantastičnem razgledu. Velikokrat sem že bil tam, velikokrat skoraj jokal nad razgledom, nikoli pa še nisem tam zgoraj doživel sončnega vzhoda ali zahoda, nikoli še nisem videl Kranja ponoči. In po vsem tem sem hrepenel, zato je sončna, jasna sobota postala idealna za uresničitev te želje. In tako smo šli.

Vse, kar nas je pet potrebovalo za eno noč, smo uspeli stlačiti v en velik nahrbtnik. Pot na vrh je strma, a za pametnega človeka varna. In lepa. Tako lepa, da so otroci skorajda pozabili na napore in v dveh urah smo z Gozda že prilezli na vrh. Tam smo ujeli sončni zahod in fantastični razgled na nočni Kranj.

Zadnji planinci so se počasi odpravili proti dolini in na vrhu smo ostali samo še mi, oskrbnica, in še en par s prijateljico. Kako smo po okusni domači večerji (žganci) debelo pogledali, ko smo že čez eno uro odkrili, da se vsi pišemo enako. Soimenjaki na isti gori sredi noči! Vsekakor priložnost za dobro, dolgo debato. Nato pa prvič spanje v planinski koči. Otroci so uživali!

Z otroki v gore prespat? Toplo priporočam!

Gasa party

Imamo dva neverjetna, požrtvovalna, nesebična in izredno družabna soseda. V njuni najlepši luči smo ju spoznali lani, ko smo v začetku novembra dobili na dom nepodpisano vabilo na Gasa Party 2007 - prvo zabavo naše ulice, da se malo spoznamo. Na vabilu je pisalo samo, da se dobimo na cesti pred hišo na sredini naše ulice. In smo šli, radovedni, nevedni.

Tam sta nas pričakala ta dva soseda, oborožena z žari, hladilniki, polnimi pijače ter mizami, polnimi hrane in slaščič. In smo ugotovili, da se sosedje sploh ne poznamo. Ter potem neznansko uživali v medsebojnem spoznavanju.

Minilo je leto in glej, spet smo našli v nabiralnikih vabilo na drugo Gasa party, tokrat z letnico 2008. Danes se je zgodila in sliki sta še sveži, da se kar kadi z njiju. Spet na ulici pred hišo na sredini ulice, tokrat s še boljšo udeležbo. In smo se spet spoznavali, pa noro zabavali. Pravzaprav se še vedno zabavajo. Prav zdajle, ko tole pišem, se zunaj smejijo.

Hvala vam vsem, ki ste se trudili in požrtvovalno, na račun svojega dragocenega časa in svojega težko prisluženega denarja, podarili nam, sosedom, največ, kar lahko daste - samega sebe v svoji najlepši podobi.

Sosedje, carji ste!

Piknik

Danes zvečer mraz preganjamo kar zunaj,ob tabornem ognju. Zraven pečemo krompir in hrenovke. Tale zapis pa prvič ustvarjam kar na moji Nokii E 51. Z njo sem slikal, v njej napisal tale email in ga poslal na moj blog. Besedilo zagotovo vidite, upam, da sliko tudi. Je pa slika seveda slaba, telefon pač ni moj Canon, pa še noč je bila.

P.S. Zdaj sem za računalnikom. Ko sem objavo preveril na spletu, sem opazil, da se je besedilo prelamljalo prevečkrat, objava pa se je objavila kar trikrat. Obe napaki sem odpravil prek računalnika. Torej tole pripravljanje zapisov prek mobilnega telefona vseeno še ni enako dobro, kot če sediš pred računalnikom.

--
Sent from Gmail for mobile mobile.google.com

Spomin na prihodnost

Pride večer, kot je današnji. Ko se mi ne zljubi delati nič. In ker mi je škoda časa delati nič, se lotim nečesa drugega. Tokrat urejanja slik. Z njimi privre na dan množica spominov. Tudi spominov na prihodnost. Slike iz preteklosti namreč zbujajo ideje za prihodnost, za naslednje počitnice, za pomlad in poletje.

Takole so me letos junija ujeli na raftu na hrvaški Cetini. Jaz sedim spredaj z rdečo čelado. In ta slika me je nocoj popeljala v naslednje poletje, kjer bi bilo prav lepo ponoviti kaj takega. Obvezno seveda v družbi dobrih ljudi.

Kraljestvo tort

Ta vikend smo praznovali 6. rojstni dan našega srednjega zaklada. Najdražja se je spet izkazala kot izvrstna kuharica, kar pa sploh ni nobeno presenečenje več. Nenazadnje, saj zato sem se pa poročil z njo ...

V petek je spekla torto za sošolce - sladko muco:

V nedeljo pa je prišla na vrsto ena njegovih igrač. Igralna konzola Gameboy se je spremenila v okusen "Jakoboy":