Zasanjan v spomine

Prvomajsko potepanje je za nami. Jutri me čaka zadnji delovni dan prvega delovnega tedna po potovanju. Jaz pa sem z eno nogo še vedno tam, na poti. Vsak večer z Ireno pregledujeva slike, briševa odvečne, delava selekcijo. In s tem podaljšujeva potovanje. Ko bom končno lahko kilometre prenesel še v ta blog, bom s tem spet na poti. In vsak dan, ko komu z veseljem povem, kako je bilo, sem spet na poti.

Potovanja so draga. Pa vseeno raje dam denar za pot, kot za novejši ali večji avto, priznane blagovne znamke oblačil ali pijačo v baru z dedci. Ker potovanje ni samo pot. Je tudi, ali pa predvsem, spomin. Tega mi ne more nihče vzeti. Tako vsako potovanje v meni traja do konca življenja. In me dela boljšega človeka zahvaljujoč novim spoznanjem. Zato grem jutri spet v službo. Ker potrebujem denar. Za naslednjo pot. Ker je življenje potovanje.