Evolucija smučarja

Pred dvema tednoma smo imeli med otroki enega smučarja in dva "kr neki", viseča na smučarskih vajetih. Danes, po štirih dnevih Krvavca in dveh dnevih Bodentala pa imamo tri smučarje.

Najbolj se je "strgalo" srednjemu. Ta je bil dva tedna nazaj življenjsko odvisen od vajeti, danes pa ga urejene proge dolgočasijo in uživa na grbinah:

Po dolgem skoku še popoln doskok brez padca:

Za piko na i smo pa še taščo spravili na smuči. Prvič v njenem življenju! Ona je bila zvezda našega dneva:

Jan me boža

Urejam slike v računalniku in si na iTunesu ob tem vrtim pesmi Jana Plestenjaka z zadnjega albuma "Klasika". Boža, tako zelo boža ta glasba! Pesmi so znane, a nekako preoblečene, drugače izvedene, in jih zato slišim prvič. Dobre so zdaj še boljše! In veš, moj dragi bralec, Jan je ful fajn človek. Sem ga imel priložnost osebno spoznati, se z njim pogovarjati. Preprost, pošten in prijazen je. Dober človek je.

Bodi gola:

Zabodla si globoko
in me rezala kot kruh,
zabodla si globoko v srce.

In pila si ljubezen,
kot da vino voda je,
pila si ljubezen najino.

Vzemi me
in posuši me kot veter z morja,
vzemi me za slovo.

Čaraj me,
ker tako ne zna nobena druga,
čaraj me, lažje bo.

Bila sva dva oblaka,
ki letela sta brez kril,
letela sta oblaka v isto smer.

Zdaj padajo na zemljo
solze s tistega neba,
ker padava na zemljo dol midva.

Vzemi me,
preden greš in strgaš moje sanje,
vzemi me za slovo.

Pusti me,
staro srajco in okus poljuba,
pusti mi, lažje bo.

Krvavec po uradnih urah

Pred začetkom zimskih šolskih počitnic smo letos prvič izkoristili možnost poceni bivanja v Merkurjevi počitniški hiši na Krvavcu. Kranjčanu, ki imam Krvavec pred nosom, se mi je spanje na Krvavcu vedno zdelo nesmiselno, po treh nočeh na Krvavcu pa sem mnenje popolnoma spremenil. Res je nekaj dela s tem, da znosiš vso prtljago do gondole, nekaj stroškov s tem, da ti jo z motornimi sanmi pripeljejo do koče, in nekaj manj udobja zato, ker si pač s seboj vzel le to, kar lahko spraviš v čim manj nahrbtnikov. A tu se minusi nehajo.

Med plusi je letos prvi prišel sneg. Veliko snega:

Drugi plus je mir. Ravno prej opisana logistična zahtevnost namreč zagotavlja, da ostane ob 17:00 na Krvavcu samo še zelo malo ljudi. In takrat se ti Krvavec pokaže v čisto drugačni luči. Skrivnostni hrup bogato razsvetljenih snežnih teptalcev, zaradi strmine z jeklenico kar privezanih na vrh hriba, je edini del civilizacije, pa še ta kmalu potihne. Nato pa ostane samo čista narava. Nobenih avtomobilov, nobenega hrupa, skorajda nobenega človeka. Samo še ti, ki samega sebe končno spet slišiš. In zjutraj si prvi, ki se spustiš po sveži progi, rezilo tvojih smuči jo razdeviči in v njej pusti sled tvojega drsenja po še nedotaknjenem, lepo steptanem snegu. Mmmmm .... Zvčer pa podobna zgodba s sankanjem. Samo ti in tvoja družina, drveč po snežni cesti navzdol. Juhej!

Moj vrhunec je bilo večerno ležanje na sveže poteptani smučini, kjer sem opazoval sončni zahod in hkrati kot ljubitelj tehnike še občudoval zmogljivosti snežnega teptalca, ki se je le nekaj metrov proč od mene vzpenjal v hrib.

Krvavec pozimi, izven uradnih ur, torej toplo priporočam!

Oglas

Alenka Godec

S tole objavo želim izreči javno zahvalo Alenki Godec. Dobil sem namreč njen CD »So najlepše pesmi že napisane«.

Veš, glasba s tega CD-ja zame in za mojo ženo ni samo glasba. Je Življenje. Odkar je ta glasba v najinem domu, se vrti vsak dan, in vedno prinaša v najin dom toplino, veselje in energijo. Prinaša iskren nasmeh na najina obraza, prinaša sproščenost in dobro voljo. Ta CD ozdravlja človeško dušo, utrujeno od norije vsakdanjega sveta. Ta CD me spet spominja, da je svet v svojim bistvu dober, samo mi ga prevečkrat zamažemo s črnim pogledom.

Zatorej res – iskrena ti hvala, Alenka! Za vso ljubezen, ki jo s tvojo glasbo deliš nam.

Mimogrede –Alenkine priredbe so večinoma boljše kot originaIi, kar se zgodi skoraj nikoli …

Fotografija: www.alenkagodec.com

Sladka Kitty

Moja Irena je super! Občudujem njen trud, vložen v rojstne dneve najinih angelčkov. Tokrat je bila na vrsti Živa, 4. rojstni dan. Priprave na izdelavo torte so se začele tako, da sta Živa in Irena brskali po internetu, dokler ni Živa rekla: "Tole torto bi mela". Da bo roza, smo itak vedeli že dolgo ... Ker mora biti vse roza. Potem je sledilo delo, veliko dela. In na koncu super torta, ki je Živi v očkah prižgala zvezdice :)

Popoln začetek popoldneva

Danes se je zgodilo nekaj izrednega. Z Ireno sva iz službe prišla brez otrok, ker jih je mama peljala na sladoled. Jaz te enourne priložnosti ne bi znal izkoristiti, pa imam k sreči ob sebi Pametnejšo. Ta se je takoj začela preoblačiti in mi samo rekla: "Tečt greva!" Prvič letos skupaj, drugič ali tretjič v življenju skupaj ...

In sva šla. Smo šli, saj je šla še Heli zraven. Prvič ta teden sem zagledal nebo, ko se je na delu nebeškega stropa oblak raztrgal in namignil na modro lepoto, ki jo je skrival nad sabo.

Super je bilo! Zasnežena, tiha polja, svež zrak, najdražja pa ob meni zasopla kot da bi ... :) No, saj veste ...

Fantastično, kako so najlepši trenutki življenja drobne minute ali ure tam, kjer nič ne stane. Za srečo ne potrebuješ denarja, samo Najdražjo in čas.

Le ta presneti pes ... Udiralo se ji je pod nogami, eno uro smo tekli ... In se ni utrudila. Nič! Halo?! Tega psa sploh ne znam zdelat! In to mi je všeč!

Premagan strah

Čudovito je delati z ljudmi, ki obvladajo svoj posel. Točno to se mi je zgodilo v Zavetišču Horjul, kjer smo našli našo Heli. Lastnica zavetišča obvlada svoj posel in dobro pozna "svoje" pse. Tako je imela tudi glede Heli povsem prav, ko je rekla, da nas z njo čaka delo, ampak da ji zapuščeno življenje na ulici ni pustilo nobenih nepopravljivih posledic. Veseli me, da je imela prav.

Eno od bremen preteklosti, ki jih je Heli nosila v sebi, je bil strah pred drugimi psi, ki jih je srečala na ulici. Prvi dan se je na sprehodu prestrašila še nekega cucka, velikega komaj kaj več od moje roke od prstov do komolca. Potem pa je šlo počasi na boljše, bolj, ko se je družila s psi na ulici in v pasji mali šoli, bolj jih je sprejemala.

Danes nas je zelo razveselila, ko je na svoj vrt spustila sosedovo psico, prav tako najdenko. Več kot eno uro sta se lovili in igrali, in nobenega strahu ni bilo več. Do danes je bila namreč tudi do sosedove psice zelo zadržana, včasih celo prestrašena, Zdaj je tega očitno konec. Super! Pa še utrudila se je, da zdaj vsa zadovoljna počiva.