četrtek, 30. september 2010

Jakobov osmi rojstni dan

Še torta, narejena za zabavo s sošolci:

torek, 28. september 2010

Angelčka

Dva potujoča angela sta se ustavila pri premožni družini, da bi prenočila.

Družina je bila nesramna in njuni želji, da bi prespala v sobi za goste, ni ugodila. Namesto sobe za goste so ju napotili v majhno sobico v hladni kleti. Ko sta si pripravila postelji, je starejši angel videl luknjo v steni in jo popravil.

Zatem ga je mlajši angel vprašal, čemu je popravil luknjo. Starejši angel je odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

Naslednjo noč sta prišla angela k zelo revni hiši.

Prijazen gospodar in njegova žena sta z njima delila večerjo in jima dovolila, da prespita v njihovi postelji in se resnično dobro naspita in odpočijeta. Ko se je sonce naslednje jutro dvignilo, sta angela našla gospodarja in njegovo ženo v solzah. Njuna edina krava, katere mleko je bilo njihov edini prihodek, je ležala mrtva na njivi.

Mlajši angel je bil resnično razjarjen in vprašal starejšega, kako je lahko to dopustil: "Prvi gospodar je imel vse, pa si mu vseeno pomagal. Drugi gospodar pa ima zelo malo, a naju je kljub temu prijazno sprejel, naju nahranil in dovolil celo, da sva prespala v njegovi postelji, pa si pustil, da mu je edina krava umrla."

Drugi angel je zopet odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo. Ko sva bila v hladni kleti, sem opazil, da je v tisti luknji v steni shranjeno zlato. Ker je bil gospodar zelo pohlepen in ni bil pripravljen deliti svojega bogastva, sem popravil luknjo zato, da zlata ne bo mogel več najti. Prejšnjo noč, ko sva spala v gospodarjevi postelji, je prišel angel smrti po njegovo ženo. Dal sem mu kravo namesto nje. Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."


Danes so pokopali človeka, za katerega pravijo, da je bil moj šef. Moje srce pa mi pravi, da so danes pokopali mojega prijatelja.

nedelja, 19. september 2010

Dolžanova soteska

Danes je prevelik del Slovenije potopljen pod vodo. Zahvaljujoč globokemu kanjonu reka Kokra, v katere bližini stanujemo, nam ni naredila škode. Podobno je v Dolžanovi soteski. Tam se je reka Tržiška Bistrica skozi svojo dolgo zgodovino zarezala tako globoko v zemeljske sklade, da tudi zdaj, ko ji je naliv dal veliko moč, ostaja obvladovana v svoji strugi.

sreda, 15. september 2010

U2? Yeah, me too!

Med mojimi največjimi sanjami, ki jih s seboj po svetu nosim že od rojstva, je obisk velikega koncerta. Vedno, ko sem gledal posnetke po televiziji, sem se spraševal, kako to izgleda v živo. Kakšen je občutek sedeti na štadionu med 70.000 ljudmi? Ali sploh kaj vidiš na oder, koliko sploh slišiš?

Dolgo sem si želel, nikoli upal dati toliko denarja. Dokler nisem doživel reakcij sodelavcev, ki so šli v Zagreb poslušat U2. Takrat sem vedel, da moram doživeti prav U2. Pa sva z najdražjo žrtvovala kup evrov in šla v Muenchen.

Že na autobahnu sem zvedavo gledal druga vozila in se spraševal, kdo vse gre še na U2. No, na podzemni v neverjetni gneči, kjer je zmanjkovalo zraka in celo prostora za prosto gibanje prsnega koša, ni bilo nobenega dvoma več: vsi mi gremo na U2!


Štadion se je kljub množici ljudi hitro polnil in pričakovanje je naraščalo:

video


In nato smo zagledali Njih, prihajajoče na oder:


video

Mi je žal časa, denarja in izkušnje mojega prvega velikega koncerta? Kje pa! U2 so s svojim odrom - vesoljsko ladjo - najbrž postavili nov mejnik v šov biznisu. Verjamem, da je to koncert, na katerem bi uživali še gluhi, saj je bilo že vizualnih učinkov toliko, da si lahko užival. Če bi gledal na televiziji, bi rekel, da gre za trik, da današnja tehnologija vsega tega še ne zmore. Pa očitno zmore. Kakšen oder! Neverjetno, kako se je kot kameleon od skladbe do skladbe spreminjal.


Največje presenečenje sem doživel, ko se je ogromen zaslon nad odrom (na zgornji sliki ga vidiš še v enem kosu) nenadoma začel širiti in "pokati" ter se razdelil na ogromno manjših, še vedno delujočih zaslonov (spodnji dve sliki). Kakšna paša za oči!


Kasneje sem izvedel, da je eden izmed največjih oboževalcev, naš človek, Slovenec, med eno romantično pesmijo, ki so jo U2 v živo v vsej svoji zgodovini zaigrali samo parkrat, svojo punco prav tam, sredi štadiona, zaprosil za roko. Iiii, kako lepo!

Pri With or Withou You se je na vrhu stožca nad odrom zasvetila "disko kugla" z neverjetno močjo, saj je celoten Olympia Stadion, ki je res velik, osvetlila s čarobnimi zvezdicami. Poglej si video ...

Kaj pa U2? Kot vedno neverjetni. Kako lahko štirje fantje zgolj ob pomoči bobnov, kitare in bas kitare preglasijo in obnorijo 70.000-glavo množico? Ja, to znajo le U2. Carji so! Morda so kar sami najbolj opisali koncert: "Wau! So this is Wednesday night in Munich! Wau! The right place to be at the right time!"

In jaz sem bil tam!

sobota, 11. september 2010

Martuljški slapovi

Iz Gozd Martuljka vodi prijetna, položna pot v lepo Martuljkovo sotesko in naprej najprej do enega, po daljši peš hoji pa še do drugega Martuljškega slapa. Prvi je lep, drugi pa adrenalinsko fascinanten. Nikjer namreč še nisem ob slapu ob jekleni vrvi plezal navzgor do sredine 110 metrov visokega slapu. Mlajša otroka sta zadnji del, ki je s klini zabit v steno, seveda prešpricala, večina otrok od desetih let naprej pa plezanje ob slapu zmore.
Tisti, ki se odločijo in zadnje metre preplezajo, pridejo do sredine slapu, ki pada navzdol v treh stopnjah.