Pobeg iz mesta

Pobegnili smo. Daleč stran. No, ja, niti ne tako daleč. Samo 20 minut z avtom, eno uro peš, pa smo bili daleč proč od meglenega Kranja, skritega tam spodaj pod morjem oblakov.

Mir z vami …

Povsod okrog mene hrup.
Na cestah divjaki. Običajni ljudje, ki se v varnem zavetju pločevine spremenijo v agresivne pošasti, prek volana in plina sprostijo vso svojo jezo in zagrenjenost. Na ulici tolpe brezdelnih mladih, ki iz samega dolgočasja fizično napadajo nič hudega sluteče mimoidoče, jih ropajo in ustrahujejo. V politiki grde besede, pljuvanje po sočloveku, cilj postati prvi opravičuje vsa sredstva hoje po drugih.

Doma pri meni mir.
Vsakič, ko se srečajo oči družinskih članov, se rodi nov nasmeh sreče. Ob jedi nas navdaja hvaležnost za vse darove, ki jih prejemamo – hrano in pijačo, varnost domačih zidov, zdravje, ljubezen, prijateljstvo. Lepo je, prijetno je. Toplo je.

Svet je naš dom. Naj bo v njem mir.
Dom je mir. Naš planet Zemlja je naš dom. Naj se torej mir iz naših domov razleze po vsem svetu. Podarimo ga. Vsak dan. Vsakomur, ki ga srečamo.

Rojstna hiša torte Sacher

Konec novembra, Dunaj že novoletno okrašen. Sprehod po prijetnih ulicah, a skozi mrzel večerni zrak, ki te kar vleče v toplo zavetje hotela, po katerem cel svet pozna okusne torte. Pa se spomniš na stanje na TRR in greš kar lepo naprej po ulici ...

Pravljice se lahko uresničijo!

Fenomenalno!
Grdi raček postal labod!
Pravljice se lahko uresničijo!
Nikoli, ampak res nikoli ne sodi človeka po videzu!!!

http://www.youtube.com/watch?v=Mn6HGMfxIVQ

Bi mi kdo prosim ustavil čas?

Ojej, ojej, že več kot mesec dni je, kar sem zadnjič obesil sem kakšno slikico. Pa toliko se jih je nabralo. A kaj, ko mi je čas ušel iz vajeti, bezlja in divja povsod naokrog, samo pri meni noče obstati. Tako ostaja samo želja, da bi spet kaj objavil, in ta želja šteje dneve, tedne, upa, a ne postane resničnost.

Ojej, ojej, moje slikice, kdaj vam bom uspel dati zraka in sveta? Zdržite še malo, saj bo prišel dan, ko to tale blog spet živ. Res, prišel bo ta dan ...

London - križišče ljudi z vsega sveta

Fenomenalno mesto. Predvsem zaradi ljudi. Iz vsega sveta so, in največji užitek so mi bile vožnje s podzemno, kjer sem jih lahko opazoval. Kako so oblečeni, kako se pogovarjajo. Cel svet v istem vagonu. Nad podzemno pa čudovita arhitektura. Mesto, vredno sprehoda. Samo - zajtrk je bil pa malce čuden ...

Črni vrh

Na Črnem vrhu ni nič črnega. Je pa tam veliko zelenega, naravnega, lepega.

Lahko noč

Lahko noč, je še rekel, in tudi on zaspal, nežno varujoč svojo sestrico. Kako lepo je, ko imaš v hiši otroka, še lepše, ko jih imaš več. In čudovito je, ko punčka najde pri svojem bratu varno zavetje. Za to pa imajo večje brate!

Vzel si bom čas za ljudi

Nekje sem prebral in delim naprej:

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno.

Pomnite: recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. Spomnite se, da ste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Jakobov peti rojstni dan

Torta po njegovi želji.
Izvedba: moja najljubša Irena.

Čez drn in strn

Ko najdeš čas in se iz trušča in hrušča mostov in avtocest umakneš tja, kjer najdeš svoj mir in veselje.

Drevo

Kako lahko rečeš drevesu sredi polja, da je osamljeno, če pa se v njegovem zavetju vsak dan ustavi marsikatera človeška duša?

Moja punca

Živa tam, kjer je svoboda.

Praznik češenj v Kranju

Ptuj

S kolesarske brvi čez Dravo se Ptuj razkaže v vsej svoji lepoti.

Sladoled

Kamorkoli gremo, povsod je naša obvezno uresničena želja sladoled.

Tudi v Salzburgu imajo dobrega!

Poletne sladkosti

Polna skleda sladoleda,

to je prava zdaj beseda!

Adijo, dopust!

Vse se enkrat konča in danes je moj prvi delovni dan po tritedenskem odmoru, ko se tudi računalnika večinoma nisem kaj prida dotikal. Prvič smo dopust preživeli samo v Sloveniji, hodili tu in tam, in neizmerno uživali. Morja nismo pogrešali niti sekundo. Slovenija je res čudovita!

Lovrenška jezera

Tam gor na Rogli, peš čez smučišče, skozi gozd, do rajskega kotička na zemlji. Slovenski zemlji.

Ati nosi težo družine

No, ja, včasih. Večinoma pa, priznam, je glavnina dela na ramenih mamice. Slikano na Rogli na poti na Lovrenška jezera.

Med iskrenimi ljudmi

Nedeljska vožnja za avtomobilom prijateljev me je z mojo družino pripeljala v Drežnico in Magozd. Drežnico poznam že zaradi pesmi "Cin cin cin Drežnica, kje so kozice ...", Magozd, katerega obstoj je v moj svet prišel šele s tem nanačrtovanim obiskom, pa si bom zapomnil po veliki dobrosrčnosti domačinov. Prišli smo nenapovedano, 5-članska družina, ki jo tam še nikoli nihče ni videl, bili smo pač prijatelji njihovih sorodnikov. In kljub temu, da smo bili popolni tujci, pa še nanapovedani za povrh, smo že čez pol ure sedeli v kuhinji kot stari prijatelji, pili in jedli najboljše dobrote. Vsa vrata so nam bila takoj odprta, za slovo smo pa od "mame" dobili še tole: "Pri nas Vitranca nikoli ne zapremo, zato le pridite še kaj na obisk, tudi sami, brez naših sorodnikov!"

Za tako topel sprejem nas, tujcev v tej vasi, sem jim izredno hvaležen. Še posebej zato, ker vem, da sam česa takega ne bi bil sposoben narediti. Najprej bi pomislil: "Ojej, nenapovedani obiski, nedeljske načrte mi bodo uničili!" Nato bi jih posadil za mizo, odprl kupljene piškote in upal, da ne bodo ostali predolgo, ker niso bili že pred dnevi vključeni v moj tedenski načrt. Vem, da mi moje planiranje življenja krade veliko lepot življenja, a se žal ne poboljšam. Čeprav sem v Magozdu spet izvedel, kako lepše je življenje, če se mu preprosto prepustiš.

Še sreča, da vsi niso taki, kot jaz. Zato sem bogatejši za nov odnos s toplimi ljudmi, ki so mi dali veliko. In upam, da bom kdaj znal biti vsaj malce bližje njihovi izvirni prijaznosti. V vaseh, kje je ohranjena vsa lepota stare slovenske narave, se je ohranila tudi lepota človeškega srca.

Ko ne moreš biti pošten

Nenavadno, a resnično! Če si ljubitelj glasbe in sodobnih tehnologij, v Sloveniji ne moreš biti pošten. Rad imam glasbo, in rad bi jo, tako kot razviti svet, legalno kupoval v spletnih trgovinah. Pa me spletne trgovine zavračajo, češ da za Slovenijo nakupa mp3 glasbe ne omogočajo.

Kako naj bom torej pošten državljan in prenašam z interneta pošteno kupljeno glasbo?!

Ko boš prišla na Bled ...

Včeraj sva se z ženo ob 15:15 vsedla v avto, da greva domov. Ja, imam to srečo, da oba delava v isti firmi, v Merkurju, sredi polj v Naklem. Avto noro razgret, po desetih minutah vožnje je termometer zunanje temperature še vedno kazal 37 stopinj. In sredi te vročine žena reče: "Pejva s kolesom iz Kranja na Bled!". Najprej sem debelo pogledal, nato ubogal.

In sva šla. Zanimiva izkušnja. Eden najbolj vročih dnevov v letu, jaz pa ugotovim, da je na kolesu čisto prijetno, zaradi vožnje pihlja in se da čisto lepo živeti. Tisti, ki sredi vročine kolesarijo, torej sploh niso norci.

In še eno zanimivo izkušnjo sem doživel. Ko sva se zvečer vrnila v Kranj, se je tam, kjer polja zamenja mestni asfalt, ob 21:00 temperatura, kot bi odrezal, dvignila za okrog 5 stopinj. Ja, toliko je bolj vroče v mestu, kjer asfalt in beton akumulirata toploto. Poletje je torej čas za odhod v naravo, tudi polje ali gozd ob mestu že povsem zadostujeta, da se občutno ohladiš.

Kdo je srečen?

V soboto zvečer sem si ogledal zadnje dejanje letošnjega festivala Carniola v Kranju - nastop skupina Konga Vibes iz Afrike, iz Malavija, če se ne motim. Fantje so k nam prinesli tradicionalne afriške pesmi, aranžirane v sodobnem pridihu električnih kitar, sintesajzerja, bobnov. Peli so v svojem jeziku, a vsakič razložili, o čem so peli.

Njihove pesmi govorijo o aidsu, revščini, alkolholu, pa o tem, kako je treba spoštovati svoje starše in kako je treba skrbeti za svojo družino. Pojejo o tem, kar se dogaja okoli njih. In, presenetljivo, pojejo v veselim ritmih in z nasmeškom na obrazu. Ker kljub vsemu pomanjkanju in drugim bolečinam vedno znova verjamejo, da bodo preživeli.

Mi pojemo o ljubezenskih težavah, osvajanju, zabavi. In med odmorom nastopajočih ob kozarcu piva modrujemo, kako bi bilo lahko lepše. Čeprav živimo v razmerah, ki bi jih pevci z Malavija opisali kot rajske.

Kdo je zdaj srečen?

Pasje veselje

Pred kratkim smo imeli 11 dni na počitnicah Gito. Zlato prinašalko, ki nam je prinesla veliko več, kot smo si predstavljali. S svojo dobroto, prijaznostjo nam je iz dneva v dan prinašala veselje in srečo. Bili smo popolna družina ...

Zdaj je vsa srečna spet pri svojih lastnikih. Tistih, ki smo jim hvaležni za vsak trenutek, ko je bila Gita naša. Dala nam je veliko, dala nam je nepozabne trenutke.

Saj je samo pes. Ja, ampak bolj prijazen pes kot pol ljudi na tem svetu. In pomagala nam je spoznati druge lastnike psov. Kjerkoli je bila z nami, povsod je povzročila, da smo navezali pogovor in spoznali nove dobre ljudi.

Gita je zlata prinašalka. Prinaša zlate trenutke.

Čas je za prijatelja

Časa je, kljub noremu tempu, pravzaprav vedno dovolj - a samo za tiste najpomembnejše stvari. Da bi se jih naužili, moramo pač žrtvovati druge, manj pomembne zadeve. Danes sem se spet zavedel, da se prijatelj prepogosto znajde v tistem drugem košu, na katerem piše "Nimam časa".

Kaj, če tega prijatelja jutri ne bo več? Pospravil bom lako tudi jutri. Popravil pojutrišnjem. Prijatelju lahko današnje občutke podelim samo danes. Zato mora imeti prijatelj prednost. Vedno.

Ker sem zapisal, sem si s tem tudi obljubil. Če bom pozabil, me bo ta zapis spet spomnil. So namreč stvari, ki jih ne smeš preložiti na jutri. Lahko pa jih ponoviš tudi jutri.

Legoland

Avtocesta, samo naravnost, pa prideš iz Kranja do Legolanda. Naši otroci, stari 2, 4,5 in 7,5 let, so uživali tri dni v zabavi tega parka. No, tudi ati in mami se nista ravno zadaj držala ... Ja, prav vsi smo se zabavali, noreli, zvečer pa zgodaj zaspali.

Všeč nam je bilo igrišče:

Všeč so nam bila igrala:

Všeč so nam bile makete svetovnih zgradb, narejene iz lego kock:


Za prenočevanje pa nikar ne iščite sob prek spletnih strani Legolanda. Raje posrfajte in poiščite kak kmečki turizem v bližini. Mi smo naredili tako. Pa smo se vsak dan celih 7 minut vozili z avtom od kmečkega turizma do Legolanda. Čez dan smo tako uživali v Legolandu, zvečer pa med domačimi živalmi na kmetiji.

Lepo smo se imeli, mi vsi:

Neuschwannstein

Nemci so mojstri dolgih besed. Neuschwannstein ni izjema. Preberite naglas petkrat, in to tekoče, če zmorete :) Res pa skriva ta beseda v sebi čudovit, pravljični grad. Kot bi ga vzel iz pravljice. V Nemčiji, blizu avstrijske meje, v kičastem gričevnatem okolju, nad še bolj kičastim jezerom, si je dal nekdo postaviti pravljični grad. Bil je malo trčen, zapravil je celo goro denarja ubogih Nemcev, da se mi danes ne moremo nehati čuditi lepoti gradu. Res, kot bi grad vzel iz pravljice ...

Na gradu pa malo morje Kitajcev. In ti se niso mogli načuditi naši "arijski" družinici - vsi otroci svetli da je kaj. Najprej so vsi s prsti kazali na nas ...

... potem pa so se opogumili in se začeli z našimi otroki kar slikati. Kar naenkrat smo bili večja znamenitost kot pa sam grad!

Vsekakor priporočam ogled. Še več, nam se je zdelo, da smo z ogledom tega gradu videli dovolj, da se lahko zdaj brez slabe vesti kar izognemo drugim, slavnim bavarskim gradovom.

Swarovski - svet sijaja

V Avstriji smo obiskali muzej in tovarniško prodajalno slavne blagovne znamke Swarovski. Lokacija - avtocesta proti Innsbrucku, izvoz jasno označen. Pred tovarno veliko parkirišče, zelo lep park, odlično igrišče za najmlajše. Priporočam vsaki družini, ki se bo peljala proti Innsburcku. Za muzej žal vstopnina.

Grad Podčetrtek

Ni prav veliko ostalo od nekdanjega blišča. Smo pa doživeli adrenalinsko dogodivščino - v stilu Indiana Jonesa smo se previdno sprehodili med ruševinami. Ogled na lastno odgovornost, ponekod je nevarno!