Sicilija (drugi dan): Etna

Po včerajšnjem večernem letu iz Benetk v Catanio sva se danes zjutraj polna pričakovanj zbudila skorajda pod vznožjem Etne v mestecu Tremestieri Etneo. Ker je bil zajtrk samopostrežen, sva si želodčka napolnila do vrha, saj naju je tako rekoč prvi dan Sicilije čakal že eden od vrhuncev najine poti: vulkan Etna!

Že pot do spodnje postaje gondole na Etno ponuja marsikaj. 

Lepo urejena gorska zavita cesta te, višje ko greš, bolj približuje vulkanskemu svetu. Kar naenkrat ob cesti zagledaš še hišo, ki jo je nekoč ujela lava!

Turistom prodajajo Etno na vse možne načine, od organiziranih celodnevnih izletov iz oddaljenih sicilijanskih mest pa do nekajurnih programov za tiste, ki pridejo do vznožja s svojim vozilom. 

Malce nejasna je ta ponudba, tako da sprva nisva razumela, ali je doplačilo za vožnjo s terenskim avtobusom morda edini način, da se povzpneš bližje vulkanu. 

Zgornja postaja kabinske žičnice: od tu naprej peš ali s terenskim avtobusom. 

Na spodnji postaji kabinske žičnice sva spoznala, da nama zadostuje nakup vozovnic samo za žičnico, Tam kjer te bližje vulkanu popelje terenski avtobus, bova pa midva raje šla peš. Ko izstopiš iz gondole, se znajdeš na manjšem smučišču. Kot bi bil ne nekakšnem sicilijanskem Kaninu - nekaj prog je speljanih po goli skalnati pokrajini. 

S planinskim tempom sva se odpravila višje. Medtem ko te avtobus po "cesti" hitro odpelje višje (in pokrajina prehitro zdrvi mimo), sva imela midva pohodnika dovolj časa opazovati razglede v dolino ter pokrajino okoli naju. Ta se je hitro spreminjala. 

Najprej sva hodila po klasičnem (vendar črnem) gorskem kamnitem svetu, kasneje pa zahodila v zimske razmere. Višje ko sva šla, več je bilo snega, potem ga je pa kar naenkrat - zmanjkalo.

Ja, prišla sva dovolj blizu vulkana. Tla so postala tako topla, da sva toplino čutila skozi debele gumijaste podplate planinskih čevljev. Sneg v boju proti taki temperaturi seveda izgubi, zato sva bila spet na kopnih črnih tleh, iz katerih se je tu in tam kadilo. 

Tu zgoraj sva bila menda že izven dovoljene višine. Ker nama vodniki skupin, ki so bile nižje dol ob avtobusih, niso ničesar kričali (baje to znajo početi), sva pač prilezla tako visoko. Višje k vulkanu pa tudi midva nisva več upala. Dovolj Etne sva si privoščila!

Ob spustu sva si ogledala še par "bivših" kraterjev. Tale na vrhu Etne je današnji, še aktivni, nižje okoli njega pa je nekaj starih, zdaj zasutih, tako da na dnu ni kake grozeče luknje. 

Na robu starega kraterja.

Življenje povsod najde pot!

Neaktivna bivša žrela lave.

Tudi s kolesom gre. Nekako ...

Z Etne sva se popoldan odpeljala v mesto Taormina, kjer naju je po prijetnem večernem sprehodu in okusni večerji že čakala postelja v naslednjem B&B.